VSM sodba I Cp 364/06

Jedro

Zastaranje terjatve pa pomeni zgolj prenehanje pravice upnika (tožeče stranke) zahtevati njeno izpolnitev. Zastarana terjatev še vedno obstoji in jo je mogoče tudi veljavno izpolniti. Celo če dolžnik izpolni zastarano obveznost nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Prvostopno sodišče je tudi pravilno štelo, da se je toženec s tem, ko je podpisal pogodbo o pristopu k dolgu odpovedal zastaranju, s čimer je tožeča stranka v skladu z določbo 451. člena ZOR pridobila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti tudi od njega. Sklenitev pisne pogodbe o pristopu k dolgu pomeni namreč izpolnitev zahteve 366. člena ZOR, ki določa, da pismena pripoznava zastarane obveznosti šteje kot odpoved zastaranju, ki se mu lahko stranka v skladu z določbo 365. člena ZOR odpove šele ko preteče za zastaranje določen čas. Pravna posledica odpovedi zastaranju je, da začnejo zastaralni roki teči znova. Tako bi terjatev zoper toženca lahko zastarala dne 15.2.2004, če ne bi pretrgal zastaranja s tem, ko je izvrševal plačila na osnovi pogodbe o pristopu dolgu.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo sklep o izvršbi v celoti v veljavi in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 28.917,00 SIT.

Zoper citirano sodbo je pravočasno vložila laično pritožbo tožena stranka. V njej je ponovila vse navedbe vsebovane že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v postopku pred sodiščem prve stopnje in tako smiselno grajala zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala neutemeljene navedbe in očitke pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve, tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve. Ob uradnem preizkusu zadeve je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki bi jih sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena citiranega zakona). V celoti se sodišče druge stopnje pridružuje dejanskim zaključkom prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo vsa za odločitev v tej zadevi odločilna pravno relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo.

Prvostopno sodišče je s sklepom ugodilo predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine tožeče stranke z dne 7.9.2004. Tožena stranka je zoper navedeni sklep ugovarjala, zaradi česar je bi le ta s sklepom v dovolitvenem delu razveljavljen in se je postopek o zahtevku in stroških nadaljeval v pravdnem postopku. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je bila dne 19.9.1995 sklenjena pogodba o kratkoročnem posojilu med družbo in tožečo stranko, s katero je omenjena družba najela likvidnostno posojilo v znesku 3.000.000,00 SIT; da je bila s sklepom z dne 8.5.2000 omenjena družba izbrisana iz sodnega registra; da je dne 15.2.2001 bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o pristopu k dolgu, na podlagi katere je tožena stranka izvršila več plačil, zadnje plačilo dne 21.3.2003 in da je dne 7.9.2004 tožeča stranka zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo. Prvostopno sodišče je zavrnilo toženčev ugovor zastaranja terjatve, ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o pristopu k dolgu ter ugovor oderuške pogodbe in ugodilo tožbenemu zahtevku ter sklep o izvršbi v delu, s katerim je tožencu naloženo, naj poravna terjatev, pustilo v veljavi.

Pritožba očita na prvi stopnji že pojasnjene ugovore zastaranja, ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o pristopu k dolgu ter ugovor oderuške pogodbe. Pritožbeni preizkus očitanih kršitev materialnega prava ni pokazal.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, je tožeča stranka z družbo sklenila pogodbo o kratkoročnem posojilu, v kateri je bil rok vračila določen 19.12.1995, kar pomeni, da je terjatev iz naslova predmetne pogodbe v skladu z določbami 374. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR zastarala 19.12.1998. Zastaranje terjatve pa pomeni zgolj prenehanje pravice upnika (tožeče stranke) zahtevati njeno izpolnitev. Zastarana terjatev še vedno obstoji in jo je mogoče tudi veljavno izpolniti. Celo če dolžnik izpolni zastarano obveznost nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Prvostopno sodišče je tudi pravilno štelo, da se je toženec s tem, ko je podpisal pogodbo o pristopu k dolgu odpovedal zastaranju, s čimer je tožeča stranka v skladu z določbo 451. člena ZOR pridobila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti tudi od njega. Sklenitev pisne pogodbe o pristopu k dolgu pomeni namreč izpolnitev zahteve 366. člena ZOR, ki določa, da pismena pripoznava zastarane obveznosti šteje kot odpoved zastaranju, ki se mu lahko stranka v skladu z določbo 365. člena ZOR odpove šele ko preteče za zastaranje določen čas. Pravna posledica odpovedi zastaranju je, da začnejo zastaralni roki teči znova. Tako bi terjatev zoper toženca lahko zastarala dne 15.2.2004, če ne bi pretrgal zastaranja s tem, ko je izvrševal plačila na osnovi pogodbe o pristopu dolgu. Sodišče druge stopnje se tako pridružuje pravilnim zaključkom prvostopnega sodišča o tem, da obravnavana terjatev, ki izvira iz kreditne pogodbe, ni zastarala in da je tožeča stranka utemeljeno uveljavljala njeno plačilo od tožene stranke.

V nadaljevanju je toženec izpodbijal pogodbo o pristopu k dolgu zaradi grožnje s strani tožeče stranke. Napaka volje pa se, kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, lahko uveljavlja le s tožbo, ne pa z ugovorom, česar pa toženec po izrecnem opozorilu tudi ni storil. Ne glede na navedeno, pa prvostopno sodišče tudi ni ugotovilo elementov nedopustne grožnje v skladu z določbo 60. člena ZOR, ki bi, če bi obstajali, pomenili napako volje pogodbene stranke, zaradi katere bi se lahko pogodba razveljavila. Zato je tudi pritožbena graja v tej smeri neutemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljena tudi pritožbena navajanja o naravi obravnavane pogodbe o pristopu k dolgu. Toženec je že tekom postopka na prvi stopnji in kasneje tudi v pritožbi zatrjeval, da je pri omenjeni pogodbi prisoten subjektivni element oderuške pogodbe - da je pogodbo podpisal iz nevednosti, lahkomiselnosti in stiske, česar pa po ocenah prvostopnega kot tudi drugostopnega sodišča ni uspel dokazati.

Toženec se v svoji pritožbi sklicuje tudi na dejstvo, da je bil pri družbi pasivni družbenik, kar pa za navedeni postopek niti ni relevantno, saj tožeča stranka vtožuje izpolnitev terjatve oziroma obveznosti toženca iz naslova pogodbe o pristopu k dolgu, zato je tudi ta izvajanja tožene stranke pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljena.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

Stroški odgovora na pritožbo v skladu s prvim odstavkom 154. člena in s prvim odstavkom 165. člena ZPP bremenijo tožečo stranko samo, saj ni v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1998/99
• VSC sodba Cp 2028/2003
• VSK sodba I Cpg 199/2005