VSM sodba I Cp 585/2006

Jedro

Uredba tako izrecno ne določa ali je potrebno kot obračunsko enoto upoštevati število oseb v skupnem gospodinjstvu oziroma število prebivalcev na določenem naslovu. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je iz nadaljnje vsebine istega določila, ki opredeljuje kot uporabnike tiste, ki so priključeni na kanalizacijsko enoto ali imajo lastne greznice, moč razbrati, da je potrebno kot obračunsko enoto šteti določeno stanovanjsko enoto, pri tem pa upoštevati število oseb prijavljenih na določenem naslovu.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v opr. št. z dne 28.04.2005 v veljavi v delu, s katerim je toženki naloženo, da je dolžna plačati tožniku: glavnico v znesku 18.494,00 SIT; zakonske zamudne obresti v znesku 3.377,00 SIT obračunane od zapadlosti glavnice do 29.11.2004; zakonske zamudne obresti od zneska 21.871,00 SIT od 30.11.2004 dalje do plačila; ter sodne izvršilne stroške v znesku 21.660,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.04.2005 dalje do plačila, vse v roku osem dni od dneva vročitve odločbe. V 2. točki izreka je sodišče prve stopnje nadalje odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 39.048,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da se taksa za obremenjevanje voda plačuje glede na število oseb, ki jo uporabljajo, pri čemer je na podlagi obvestila Upravne enote št. z dne 08.11.2005, iz katerega izhaja, da so na naslovu toženke prijavljene tri osebe, nadalje zaključilo, da je tožnik v obdobju od 08.05.2003 do 08.02.2004 upravičeno in pravilno obračunal takso za obremenjevanje voda v skupnem znesku 18.494,00 SIT. Zoper navedeno sodbo se s pravočasno laično pritožbo pritožuje toženka. V pritožbi ponavlja navedbe iz predhodnih vlog vloženih v postopku pred sodiščem prve stopnje v smeri, da jo tožnik neupravičeno terja za plačilo takse za obremenjevanje voda, obračunane za tri osebe, saj naj bi v njenem gospodinjstvu dejansko živela le dva člana, in sicer ona in njen sin E. S.. Po navedbah pritožbe tretja oseba F. Ž., ki prav tako prebiva na istem naslovu, ne spada v isto skupno gospodinjstvo, temveč ima ta svoje gospodinjstvo, dela na svojem kmetijskem gospodarstvu, ter tudi sama plačuje ostale položnice na svojo ime, vsled česar pritožba meni, da tožnik napačno obračunava toženki plačilo takse za obremenjevanje vode tudi za slednjo. S pritožbo se smiselno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena. Upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo presojalo o obveznosti tožene stranke za plačilo izterjevane takse za obremenjevanje voda v sporu majhne vrednosti, je pritožbeno sodišče pritožbene navedbe presojalo zgolj v okviru tistih dopustnih pritožbenih razlogov, kot veljajo v tovrstnih sporih po določilu 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo tudi na obstoj morebitnih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Glede na omejene pritožbene razloge v sporih majhne vrednosti iz določila prvega odstavka 458. člena ZPP, po katerem odločitve v tovrstnih sporih ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ni presojalo pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da so na naslovu toženke prijavljene tri osebe, ki jih je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo ob presoji utemeljenosti višine izterjevane terjatve. Ob pritožbenih izvajanjih v smeri, da bi bilo potrebno dolžno takso obračunati po številu oseb v posameznem skupnem gospodinjstvu ne glede na število prebivalcev v stanovanjski hiši, kot je to storilo sodišče prve stopnje, pa je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava nadalje presojalo kaj dejansko predstavlja obračunsko enoto za odmero izterjevane takse za obremenjevanje vode. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da Uredba o taksi za obremenjevanje vode (Ur. l. RS št. 41/1995 s kasnejšimi spremembami), v določilu šestega odstavka 7. člena sicer določa, da se pri porazdelitvi takse med uporabnike upošteva letna količina porabljene vode, pri čemer pa sama uredba pojma obračunske enote, ki jo je potrebno pri tem upoštevati, natančneje ne opredeljuje. Uredba tako izrecno ne določa ali je potrebno kot obračunsko enoto upoštevati število oseb v skupnem gospodinjstvu oziroma število prebivalcev na določenem naslovu. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je iz nadaljnje vsebine istega določila, ki opredeljuje kot uporabnike tiste, ki so priključeni na kanalizacijsko enoto ali imajo lastne greznice, moč razbrati, da je potrebno kot obračunsko enoto šteti določeno stanovanjsko enoto, pri tem pa upoštevati število oseb prijavljenih na določenem naslovu. Da je zakonodajalec ob sprejemanju navedene Uredbe dejansko imel takšen namen, pa po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno izhaja tudi iz Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Ur. l. RS št. 123/2004), ki je z dnem 03.12.2004 nadomestila v konkretnem primeru upoštevno Uredbo o taksi za obremenjevanje vode. Iz določila 10. člena sedaj veljavne Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda namreč izrecno izhaja, da se okoljska dajatev glede na enoto obremenitve (odjemno mesto) porazdeli med uporabnike upoštevaje število prebivalcev s stalnim prebivališčem v stanovanjski stavbi, pri čemer se upošteva povprečna letna količina porabljene pitne vode na prebivalca v višini 50 m3. Glede na navedeno, pa je tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru v celoti pravilno presojalo višino izterjevanega obračuna takse glede na število oseb s stalnim prebivališčem na naslovu toženke in ne glede na število oseb v posameznem skupnem gospodinjstvu, kot to zmotno meni pritožba. Upoštevaje število oseb s stalnim prebivališčem na tem naslovu, kot to izhaja iz obvestila UE, je sodišče prve stopnje nadalje tudi v celoti utemeljeno zaključilo, da je tožnik upravičeno in pravilno obračunal dolgovano takso v višini, kot je ta bila predmet izterjave na podlagi vloženega predloga za izvršbo, medtem, ko razen napačnega števila oseb, ki se upoštevajo ob obračunu dolgovane takse glede na upoštevno obračunsko enoto, toženka drugih pomanjkljivosti niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ni zatrjevala. Na podlagi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kakor izhaja iz izreka (353. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 385/2000
• VSL sklep II Cpg 605/2000
• VSL sklep I Cpg 1425/2000