<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM odločba PRpv 245/2006

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2006:PRPV.245.2006
Evidenčna številka:VSM20431
Datum odločbe:30.08.2006
Področje:VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:odredba o preizkusu alkoholiziranosti

Jedro

Ob obravnavani zadevi je obdolženec izgubil oblast nad vozilom in trčil v travnato nabrežino ob cesti, pri čemer je nastala materialna škoda na njegovem vozilu, sam pa je zadobil telesne poškodbe. Ta dogodek ni prometna nesreča v smislu 81. točke 19. člena ZVCP.

Pritožnik v svojih pritožbenih navedbah izpodbija tudi zakonitost odredbe policista, ko je obdolžencu odredil strokovni pregled, vendar so te pritožnikove navedbe neutemeljene in je ustrezen zaključek sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je bila v obravnavani zadevi odredba o strokovnem pregledu skladna s pogoji v 120. členu ZVCP. Materialna določba tretjega odstavka 120. člena ZVCP med drugim določa, da udeleženec v cestnem prometu lahko odkloni preizkus (alkoholiziranosti z alkotestom) samo iz zdravstvenih razlogov, v tem primeru policist odredi strokovni pregled. Iz navedb zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom v njegovih opombah in predvsem obvestila o obdolženčevih telesnih poškodbah Splošne bolnišnice, Oddelek za travmatologijo in ortopedijo, z dne, je razvidno, da je obdolženec zadobil odrgnine na čelu, udarnino levega lica, razpočno rano na levi strani zgornje ustnice, številne udarnine na hrbtu in kompresijski zlom telesa devetega prsnega vretenca. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da obdolženec tedaj v takšnem stanju zaradi navedenih telesnih poškodb ne bi mogel opraviti preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, to je z napravo, v katero je potrebno brez prekinitve pihati okoli sedem sekund. Zaradi tega je policist obdolžencu glede na navedeno utemeljeno odredil strokovni pregled brez predhodne odreditve preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, ki ga zaradi obdolženčevih telesnih poškodb očitno ne bi bilo mogoče izvesti. Zaradi tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo ravnanje oziroma odredba policista v teh okoliščinah skladna z navedeno materialno določbo, ocenjujoč očiten namen zakonodajalca, da se v primeru zdravstvenih razlogov, to je okoliščin, zaradi katerih rezultata preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ne bi bilo mogoče ocenjevati kot relevanten dokaz tudi v primeru preizkušančevega strinjanja z njim, odredi strokovni pregled oziroma ugotovi stopnja alkohola v preizkušančevem organizmu z merilom.

 

Izrek

Pritožba obd. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba o prekršku sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 80.000,00 (osemdeset tisoč 00/100) SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo o prekršku sodišča prve stopnje je bil obd. spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki C četrtega odstavka 117. člena ZVCP in sta mu bili izrečeni glavna denarna kazen v višini 90.000,00 SIT in stranska kazen prenehanja veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja, prav tako pa mu je bilo naloženo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku, to je povprečnine v višini 10.000,00 SIT in stroškov alkoholimetrične analize v višini 26.912,00 SIT.

Proti takšni odločbi se je pravočasno pritožil obdolženec in sicer zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 11. točke prvega odstavka 186. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP), zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 186. člena istega zakona, zaradi zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi odločitve o kazni in odločitve o stroških postopka o prekršku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v svoji pritožbi smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 11. točke prvega odstavka 186. člena ZP, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ko navaja, da izrek obvezne sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni ustrezno utemeljen, saj je obdolženec nekaznovan in bi mu bilo ob ugotovljenem obstoju olajševalnih okoliščin mogoče izreči nižjo kazen od predpisane. Pritožbeno sodišče meni, da sta v izpodbijani odločbi o prekršku obe kazni ustrezno obrazloženi. Dejstvo je namreč, da je sodišče prve stopnje glavno denarno kazen obdolžencu izreklo na specialnem minimumu, to je v za obravnavani prekršek najnižje predpisani višini, saj je v določilu točke C četrtega odstavka 117. člena ZVCP, ki je veljal v času storitve obravnavanega prekrška, glavna denarna kazen zanj predpisana v višini najmanj 90.000,00 SIT, ob pogoju, da ima voznik motornega vozila pri vožnji le tega v cestnem prometu v svojem organizmu več kot 1,5 grama alkohola na kilogram krvi, pa je v petem odstavku istega člena predpisan tudi obvezen izrek stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe o prekršku je v zvezi z odločitvijo o sankcijah sodišče prve stopnje pojasnilo, katere okoliščine je pri tem upoštevalo, prav tako pa tudi, katere olajševalne okoliščine, ugotovilo pa je tudi, da obteževalnih okoliščin ni bilo. Nižjo glavno denarno kazen oziroma v odločitvi o stranski sankciji namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izrek sedmih kazenskih točk, bi bilo mogoče izreči le ob uporabi omilitvenih določb 1. in 3. točke materialne določbe 31. člena ZP, to je ob ugotovljenem obstoju takšnih posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z omiljeno kaznijo mogoče doseči namen kaznovanja, v obrazložitvi izpodbijane odločbe o prekršku navedene okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi o sankcijah, pa po mnenju pritožbenega sodišča niso takšne posebne olajševalne okoliščine. Navedba, da posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev kazni, v obravnavani zadevi niso bile ugotovljene, ni nujni sestavni del obrazložitve odločbe o prekršku. Zaradi tega ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 11. točke prvega odstavka 186. člena ZP.

Enako velja tudi za pritožnikovo pritožbeno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 186. člena ZP, ko pritožnik navaja, da obdolženec ni bil izrecno povabljen na osebno zaslišanje, pa bi moral biti. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je bil obdolženec z vabilom sodišča prve stopnje z dne (listovna št.) pozvan, da v roku osmih dni po prejemu predloga za uvedbo postopka o prekršku poda pisni zagovor v zadevi, ali pa zahteva ustno zaslišanje in je obdolženec to vabilo prejel, kakor je to razvidno iz vročilnice Pošte. Obdolženec je podal pisni zagovor, v katerem pa ustnega zaslišanja ni zahteval, zaradi česar je neutemeljena njegova pritožbena navedba, da bi moral biti povabljen na osebno zaslišanje. Procesna določba tretjega odstavka 113. člena ZP namreč določa, da organ, ki vodi postopek o prekršku, lahko zahteva od obdolženca, naj poda svoj zagovor pismeno, če spozna, da glede na pomen prekrška in podatke, ki so navedeni v predlogu, ni potrebno neposredno ustno zaslišanje in v takem primeru lahko obdolženec svoj zagovor poda pismeno, ali pa zahteva ustno zaslišanje. Na podlagi te procesne določbe ima obdolženec izbiro, ali se bo v takšnem primeru zagovarjal zgolj pismeno, ali pa bo zahteval ustno zaslišanje in se ob izostanku slednjega po izdaji odločbe o prekršku ne more več sklicevati na svojo pravico, da je zaslišan ustno pri sodniku, ki v zadevi odloča.

V zvezi z dejanskim stanjem pritožnik v svoji pritožbi med drugim navaja, da ni bil povprašan, če se s strokovnim pregledom strinja, niti ni bil o tem obveščen. Pritožnik je v takšnih svojih pritožbenih navajanjih povsem neprepričljiv in v nasprotju z lastnimi pritožbenimi navedbami, ko med drugim navaja, da je v svojem pisnem zagovoru in tudi v predhodnem pritožbenem postopku navedel okoliščine, ki so vodile do odreditve strokovnega pregleda ... , kar pomeni, da hkrati priznava, da je bil strokovni pregled odrejen. Dejstvo je namreč, da se strokovni pregled odredi cestnoprometnemu udeležencu in ne morebiti zdravniku oziroma osebi, ki ga izvaja oziroma komurkoli drugemu, kar pomeni, da je preiskovanec nujno seznanjen z dejstvom, da se mu odreja strokovni pregled, to je zdravniški pregled z odvzemom ustreznih telesnih tekočin, v trenutku, ko se strokovni pregled sicer odredi. Tudi iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom z dne (listovna št.) je iz točke III razvidno, da je bil preizkušancu oziroma obd. odrejen strokovni pregled (navedeni zapisnik je podpisal policist, obdolženec pa je njegov podpis odklonil), da pa je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. - v nadaljevanju: ZUP) javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, je v odločbi številka Up-621/03-21 z dne 2.12.2004 (Uradni list RS, št. 136/04) že presodilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Slednjič je iz zdravniške preiskave v Splošni bolnišnici, Oddelek za travmatologijo in ortopedijo, razvidno, da je obdolženec zdravniku med drugim navajal podatke o predhodno zaužiti količini alkoholne pijače in o tem, kdaj je pred tem nazadnje jedel oziroma počival, kar je bilo opravljeno na podlagi naročila za zdravniško preiskavo in odvzem krvi ter urina zaradi ugotavljanja vpliva alkohola, mamil in psihoaktivnih zdravil (listovna št.), kar prav tako kaže na dejstvo, da je obdolženec tedaj vedel, čemu so namenjeni zdravniški pregled in odvzem telesnih tekočin oziroma, da gre za opravljanje strokovnega pregleda zaradi suma njegove vožnje osebnega avtomobila v cestnem prometu pod vplivom alkohola. V zvezi s tem pritožbeno sodišče glede na obdolženčevo zatrjevanje v njegovem zagovoru in kasneje pritožbah še pojasnjuje, da je utemeljena navedba sodišča prve stopnje, da je obdolženec ob odreditvi strokovnega pregleda iz vidika ZVCP nima izbire, ali bo po takšni odredbi policista ravnal ali ne, saj to mora storiti (sicer gre za prekršek po sedmem odstavku 120. člena ZVCP, za katerega so predpisane povsem enake sankcije kot za obravnavani prekršek), drugi pa je ustavnopravni vidik, saj je nesporno, da Ustava Republike Slovenije vsakemu omogoča odločitev o tem, ali bo določen poseg v svoje telo, na primer z odvzemom telesnih tekočin, dovolil ali ne, to izbiro pa je v obravnavani zadevi obd. nedvomno imel, saj je, kakor že navedeno, v zdravniški preiskavi ob navedenih posegih komuniciral z zdravnikom in mu nudil ustrezne podatke, kar pomeni, da je imel ves čas možnost izbire, ali bo privolil v poseg v njegovo telo z odvzemom telesnih tekočin in očitno nasprotnih pomislekov tedaj ni imel.

Pritožnik v svojih pritožbenih navedbah izpodbija tudi zakonitost odredbe policista, ko je obdolžencu odredil strokovni pregled, vendar so te pritožnikove navedbe neutemeljene in je ustrezen zaključek sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je bila v obravnavani zadevi odredba o strokovnem pregledu skladna s pogoji v 120. členu ZVCP. Materialna določba tretjega odstavka 120. člena ZVCP med drugim določa, da udeleženec v cestnem prometu lahko odkloni preizkus (alkoholiziranosti z alkotestom) samo iz zdravstvenih razlogov, v tem primeru policist odredi strokovni pregled. Iz navedb zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom v njegovih opombah in predvsem obvestila o obdolženčevih telesnih poškodbah Splošne bolnišnice, Oddelek za travmatologijo in ortopedijo, z dne, je razvidno, da je obdolženec zadobil odrgnine na čelu, udarnino levega lica, razpočno rano na levi strani zgornje ustnice, številne udarnine na hrbtu in kompresijski zlom telesa devetega prsnega vretenca. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da obdolženec tedaj v takšnem stanju zaradi navedenih telesnih poškodb ne bi mogel opraviti preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, to je z napravo, v katero je potrebno brez prekinitve pihati okoli sedem sekund. Zaradi tega je policist obdolžencu glede na navedeno utemeljeno odredil strokovni pregled brez predhodne odreditve preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, ki ga zaradi obdolženčevih telesnih poškodb očitno ne bi bilo mogoče izvesti. Zaradi tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo ravnanje oziroma odredba policista v teh okoliščinah skladna z navedeno materialno določbo, ocenjujoč očiten namen zakonodajalca, da se v primeru zdravstvenih razlogov, to je okoliščin, zaradi katerih rezultata preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ne bi bilo mogoče ocenjevati kot relevanten dokaz tudi v primeru preizkušančevega strinjanja z njim, odredi strokovni pregled oziroma ugotovi stopnja alkohola v preizkušančevem organizmu z merilom.

Pritožnik nadalje v zvezi z dejanskim stanje izpodbija subjektivni del le-tega, to je krivdno odgovornost in med drugim navaja, da izpodbijana odločba sama ugotavlja, da je obdolženi zaužil le en liter piva, kar pomeni, da se ni zavedal, da bo z vožnjo osebnega avtomobila nastala prepovedana posledica, kar pomeni, da prekrška naj ne bi storil s krivdno obliko eventualnega naklepa in tudi sicer naj bi bil v dejanski zmoti. Te pritožnikove pritožbene navedbe so neutemeljene, saj sodišče prve stopnje v zvezi z navedeno obdolženčevo količino zaužite alkoholne pijače pred vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu zgolj povzema navedbe že omenjene zdravniške preiskave, te podatke pa je obdolženec zgolj navedel zdravniku in so kot takšni navedeni v listini o zdravniški preiskavi, kar pa glede na ugotovljeno stopnjo njegove alkoholiziranosti nikakor ne pomeni, da je sodišče prve stopnje takšni obdolženčevi tedanji trditvi sledilo in verjelo, temveč prav obratno, saj je sodišče prve stopnje v dokazni oceni v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim navedlo, da je dejstvo, da je obdolženi vozil pod vplivom alkohola potrjeno z analizo krvi, ki jo je opravil Inštitut za sodno medicino v . Tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovljeno količino alkohola v obdolženčevi krvi v času storitve obravnavanega prekrška, saj je to analizo opravila za to pooblaščena in po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno strokovna institucija, zaradi česar meni, da je dokazano, da je obdolženec tedaj vozil v cestnem prometu osebni avtomobil z 1,62 grama alkohola na kilogram njegove krvi v svojem organizmu, zaradi tega pa je tudi utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec zaradi v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedenih razlogov obravnavani prekršek storil z eventualnim naklepom. Ugotovljena količina alkohola v obdolženčevem organizmu namreč toliko presega spodnjo mejo alkohola za obravnavani prekršek po točki C četrtega odstavka 117. člena ZVCP, to je 1,11 grama alkohola na kilogram krvi, da je očitno, da je obdolženec pred vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu nedvomno popil tako znatno količino alkoholne pijače, da se je nedvomno zavedal, da zaradi tega lahko ima v organizmu več kot 1,11 grama alkohola na kilogram njegove krvi, pa je v to privolil.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri glavne denarne kazni upoštevalo ustrezne za odmero večje ali manjše kazni odločujoče in v obrazložitvi izpodbijane odločbe o prekršku navedene okoliščine in je obdolžencu le-to izreklo v višini 90.000,00 SIT oziroma na specialnem minimumu, kakor je to v obrazložitvi te odločbe že pojasnjeno. V določbi točke C četrtega odstavka 117. člena ZVCP je denarna kazen za obravnavani prekršek predpisana v višini najmanj 90.000,00 SIT, kar pomeni, da se na podlagi materialne določbe 1. točke drugega odstavka 25. člena ZP kot zgornja meja te kazni upošteva splošni maksimum 150.000,00 SIT. V pritožbi uveljavljana obdolženčeva nekaznovanost ni takšna posebna olajševalna okoliščina, ki bi utemeljevala omilitev glavne denarne kazni pod specialni minimum na podlagi materialne določbe 1. točke 31. člena ZP, saj je pri tem potrebno upoštevati tudi težo in nevarnost storjenega prekrška, kakor je to navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe o prekršku, to je dejstvo, da je obdolženec pod vplivom alkohola osebni avtomobil vozil v cestnem prometu po cesti I. reda s kar 1,62 grama alkohola na kilogram njegove krvi v organizmu, kar po znani oceni sodnomedicinske stroke pomeni popolno nesposobnost varne in zanesljive vožnje v cestnem prometu, saj je ta meja že pri 1,11 grama alkohola na kilogram krvi.

Materialna določba drugega odstavka člena 29/a ZP določa, da se prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil v primerih najhujših kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa izreče posamezniku že ob enkratni storitvi tovrstnega prekrška, če zakon tako določa in za obravnavani prekršek ZVCP tako določa v petem odstavku 117. člena, kjer navaja, da se vozniku motornega vozila, ki ima v organizmu več kot 1,5 grama alkohola na kilogram krvi, izreče sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Za obravnavani prekršek je ta stranska kazen predpisana obvezno ob pogoju, da ima voznik v organizmu med vožnjo motornega vozila v cestnem prometu več kot 1,5 grama alkohola na kilogram krvi in, ker je imel obdolženec v svojem organizmu med vožnjo osebnega avtomobila po glavni cesti I. reda izven naselja kar 1,62 grama alkohola na kilogram krvi, mu je sodišče prve stopnje navedeno stransko kazen izreklo utemeljeno. Pritožnikovo pritožbeno navajanje, da vozniško dovoljenje potrebuje za vožnjo v službo in nazaj, nikakor ni posebna olajševalna okoliščina, ki bi utemeljevala uporabo omilitvene materialne določbe 3. točke 31. člena ZP in omilitev navedene stranske kazni v stransko kazen sedem kazenskih točk, saj si bo obdolženec ta prevoz nedvomno lahko organiziral na kak drug način. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da zaradi te stranske kazni obdolženec ne bo mogel delati, saj je iz spisovnega gradiva oziroma obdolženčevega pisnega zagovora in iz pritožbenih navedb razvidno, da je zaposlen kot mehanik, delo mehanika pa obdolženec nedvomno lahko opravlja brez vožnje vozila po tistih površinah, kjer veljajo pravila cestnega prometa. Tudi pri odločitvi o tej sankciji je namreč potrebno upoštevati že navedeno težo in nevarnost obravnavanega prekrška, ki se kaže v količini alkohola v obdolženčevem organizmu med vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu in na ustreznost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s to kaznijo ne vpliva že omenjeno uveljavljanje obdolženčeve nekaznovanosti.

Odločitev o morebitnem obročnem odplačilu denarne kazni ni predmet pritožbenega postopka in lahko pritožnik na sodišče prve stopnje naslovi z dokazi utemeljeno prošnjo za obročno odplačilo glavne denarne kazni, o čemer bo le-to odločalo na podlagi v času storitve veljavne materialne določbe drugega odstavka 26. člena ZP.

Določilo prvega odstavka 76. člena ZP določa, da stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, skladno z določbo prvega odstavka 175. člena istega zakona pa med stroške postopka o prekršku sodijo tudi izdatki, ki so nastali v zvezi z zavarovanjem potrebnih dokazov, v obravnavani zadevi z izvedbo strokovnega pregleda z zdravniškim pregledom in odvzemom ter analizo obdolženčeve krvi in, ker je bila odredba policista o opravi strokovnega pregleda in izvedba slednjega zakonita, kot je že pojasnjeno v obrazložitvi te odločbe, je obdolženec dolžan te stroške v višini 26.912,00 SIT plačati.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določila tretjega odstavka 194. člena ZP zavrnilo pritožbo obdolženca kot neutemeljeno in je izpodbijano prvostopno odločbo v celoti potrdilo, obdolžencu pa v skladu z določili 175., 176. in 179. člena ZP naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZVCP člen 120, 120/4, 120, 120/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zODcxMg==