VSM sodba PRp 70/2007

Jedro

Navedena materialna kršitev, ko je sodišče prve stopnje določilo v zvezi z določbo osmega odstavka 135. člena ZVCP-1 osemnajst kazenskih točk za prekršek pod točko 2, to je za prekršek po D točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 (vožnja pod vplivom alkohola) in ne za prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na prometno nesrečo, se v konkretni zadevi pri tako posamično določenih stranskih sankcijah kazenskih točk izraža kot kršitev v škodo obdolženega iz razloga, ker pritožbeno sodišče soglaša z v pritožbi uveljavljanimi okoliščinami v zvezi s prekrškom iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, da je obdolženi v prometni nesreči, ki jo je povzročil, utrpel telesne poškodbe, zaradi katerih bo do konca življenja invalid, s katerimi pritožniki smiselno uveljavljajo, da so podani razlogi za odpustitev sankcije. 45. člen KZ, ki se v zvezi z določbo člena 8 ZP-1 v postopku o prekršku smiselno uporablja, določa, da sodišče sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja, da je obdolženi storil prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe z nezavestno malomarnostjo, po oceni pritožbenega sodišča pa je v obravnavani zadevi podan tudi poseben razlog za odpustitev sankcij kot ga opredeljuje 45. člen KZ, to je, da posledice obravnavanega prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1, ki ga je storil obdolženi, le-tega toliko prizadevajo, da izrek sankcije za ta prekršek, očitno ne bi bil upravičen. Kot takšen razlog pritožbeno sodišče ocenjuje dejstvo, da je obdolženi v prometni nesreči utrpel telesne poškodbe s trajnimi posledicami v obliki pareze leve roke in možganske poškodbe, zaradi česar tudi ni več sposoben za opravljanje svojega poklica, kar vse izhaja iz spisovnega gradiva in obsežne zdravniške dokumentacije, ki jo prilagajo pritožniki, iz spisovnega gradiva pa tudi izhaja, da je v obravnavani prometni nesreči oškodovanec utrpel le gmotno škodo na osebnem avtomobilu v višini okrog 500.000,00 SIT.

 

Izrek

Pritožbi zagovornikov obd., odvetnikov, in, se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o sankcijah spremeni tako:

1.

da se stranska sankcija 18 (osemnajst) kazenskih točk določena za prekršek iz točke 2 izreka izpodbijane sodbe na podlagi osmega odstavka 135. člena ZVCP-1, določi za prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe in se obdolženemu za prekršek pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe na podlagi sedmega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) v zvezi z določbo 8. člena ZP-1 ter določbo 45. člena Kazenskega zakonika RS (v nadaljevanju: KZ) sankcije odpustijo, enotna sankcija pa se ne izreče,

2.

za prekršek iz točke 2 izreka izpodbijane sodbe se obdolženemu na podlagi D točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 izreče glavna sankcija globa v višini 500,75 (petsto 75/100) EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku 30 dni po vročitvi te sodbe, sicer bo sodišče prve stopnje ravnalo na način, kot je naveden v izreku izpodbijane sodbe, ter stranska sankcija 10 (deset) kazenskih točk, za prekršek storjen z motornim vozilom A kategorije.

Sicer se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih, to je v odločitvi o odgovornosti in stroških, potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obd. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po petem odstavku 30. člena v zvezi z 234. členom in po D točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, ter mu je za prvo navedeni prekršek določilo glavno sankcijo globo v višini 50.000,00 SIT in stransko sankcijo štiri kazenske točke ter prepoved vožnje motornega vozila A kategorije za čas enega meseca, za drugo navedeni prekršek pa mu je določilo glavno sankcijo globo 120.000,00 SIT in v zvezi s osmim odstavkom 135. člena ZVCP-1 stransko sankcijo osemnajst kazenskih točk, nato pa mu je na podlagi določbe člena 27 ZP-1 izreklo enotno sankcijo globo 170.000,00 SIT in stransko sankcijo dvaindvajset kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Proti takšni sodbi so se pravočasno pritožili zagovornika obdolženega, in sicer zaradi materialne kršitve zakona iz 5. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 in zaradi odločitve o sankcijah.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožniki v pritožbi oporekajo izrečenim sankcijam z navedbami, da je odmerjena enotna kazen previsoka, saj je bil obdolženi sam deležen hudih posledic prometne nezgode in bo do konca življenja invalid, da še ni bil obravnavan zaradi vožnje pod vplivom alkohola in nadalje, da je zaradi potreb svoje rehabilitacije in obiskovanja šole vezan na prevoz s svojim avtomobilom, prav tako pa sta od njega odvisna oba starša invalida, ki sta slepa. Nadalje pritožniki v pritožbi uveljavljajo tudi pritožbeni razlog materialne kršitve določb zakona iz 5. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1, da je bila z odločitvijo o sankcijah prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, pri čemer navajajo, da je v prvem odstavku 234. člena ZVCP-1 določena globa najmanj 30.000,00 SIT, sodišče pa je obdolženemu za prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, to je za prekršek po petem odstavku 30. člena ZVCP-1 določilo globo v višini 50.000,00 SIT in nadalje, da je za prekršek po D točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 predpisana stranska sankcija deset kazenskih točk, sodišče pa je obdolženemu za ta prekršek določilo osemnajst kazenskih točk.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z odločitvijo o glavni sankciji globi za prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, ko je obdolženemu za ta prekršek določilo globo v višini 50.000,00 SIT ni storilo v pritožbi zatrjevane materialne kršitve zakona. Prvi odstavek 234. člena ZVCP-1 sicer določa, da če udeleženec cestnega prometa s prekrškom iz tega zakona med drugim povzroči prometno nesrečo, se kaznuje za prekršek z najmanj 30.000,00 SIT, vendar pa je v določbi tretjega odstavka istega člena določeno, da sankcija, izrečena v skladu s prvim odstavkom tega člena, ne more biti nižja od sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek, v obravnavani zadevi, to je za prekršek po petem odstavku 30. člena ZVCP-1, pa je v navedeni določbi zakona predpisana globa 50.000,00 SIT. Zatrjevana materialna kršitev tudi ni podana v odločitvi o enotni sankciji, ko je sodišče prve stopnje po posamično določenih sankcijah za obravnavana prekrška, to je globi in stranskih sankcijah, obdolženemu izreklo enotno sankcijo globo 170.000,00 SIT in dvaindvajset kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, pri čemer je stransko sankcijo osemnajst kazenskih točk pravilno določilo na podlagi določbe osmega odstavka 135. člena ZVCP-1, ki določa, da se vozniku, ki povzroči prometno nesrečo in ima v organizmu več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi poleg globe izreče tudi osemnajst kazenskih točk, saj je v prvostopnem dokaznem postopku bilo ugotovljeno, da je obdolženi povzročil prometno nesrečo, kakor tudi, da je vozil motorno kolo, s katerim je bil udeležen v obravnavani prometni nesreči kot povzročitelj le-te, pod vplivom alkohola, ker je imel v krvi 1,36 grama alkohola na kilogram krvi, čemur pritožniki tudi ne oporekajo. Je pa v obravnavani zadevi v škodo obdolženega podana v pritožbi uveljavljana materialna kršitev iz 5. točke 156. člena ZP-1, ker je sodišče prve stopnje stransko sankcijo osemnajst kazenskih točk, določeno v osmem odstavku 135. člena ZVCP-1, pri posamično določenih sankcijah določilo za prekršek iz točke 2 izreka izpodbijane sodbe, to je za prekršek po D točki četrtega odstavka 130. člena in ne za prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, to je za prekršek po petem odstavku 30. člena v zvezi z 234. členom ZVCP-1. ZVCP-1 namreč v primerjavi z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP) veljavnega do 1.1.2005 določilo, da se vozniku motornega vozila, ki povzroči prometno nesrečo in ima pri tem v organizmu določeno količino alkohola, ne uvršča več v poglavje zakona, ki določa koncentracijo alkohola v krvi oziroma psihofizično stanje udeleženca v cestnem prometu, temveč v poglavje prometne nesreče, kar pomeni, da se ob pogojih iz osmega odstavka 135. člena ZVCP-1 izreče oziroma določi osemnajst kazenskih točk za prekršek, s katerim je povzročena prometna nesreča in ne za prekršek vožnje pod vplivom alkohola. Navedena materialna kršitev, ko je sodišče prve stopnje določilo v zvezi z določbo osmega odstavka 135. člena ZVCP-1 osemnajst kazenskih točk za prekršek pod točko 2, to je za prekršek po D točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 (vožnja pod vplivom alkohola) in ne za prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na prometno nesrečo, se v konkretni zadevi pri tako posamično določenih stranskih sankcijah kazenskih točk izraža kot kršitev v škodo obdolženega iz razloga, ker pritožbeno sodišče soglaša z v pritožbi uveljavljanimi okoliščinami v zvezi s prekrškom iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, da je obdolženi v prometni nesreči, ki jo je povzročil, utrpel telesne poškodbe, zaradi katerih bo do konca življenja invalid, s katerimi pritožniki smiselno uveljavljajo, da so podani razlogi za odpustitev sankcije. 45. člen KZ, ki se v zvezi z določbo člena 8 ZP-1 v postopku o prekršku smiselno uporablja, določa, da sodišče sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja, da je obdolženi storil prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe z nezavestno malomarnostjo, po oceni pritožbenega sodišča pa je v obravnavani zadevi podan tudi poseben razlog za odpustitev sankcij kot ga opredeljuje 45. člen KZ, to je, da posledice obravnavanega prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1, ki ga je storil obdolženi, le-tega toliko prizadevajo, da izrek sankcije za ta prekršek, očitno ne bi bil upravičen. Kot takšen razlog pritožbeno sodišče ocenjuje dejstvo, da je obdolženi v prometni nesreči utrpel telesne poškodbe s trajnimi posledicami v obliki pareze leve roke in možganske poškodbe, zaradi česar tudi ni več sposoben za opravljanje svojega poklica, kar vse izhaja iz spisovnega gradiva in obsežne zdravniške dokumentacije, ki jo prilagajo pritožniki, iz spisovnega gradiva pa tudi izhaja, da je v obravnavani prometni nesreči oškodovanec utrpel le gmotno škodo na osebnem avtomobilu v višini okrog 500.000,00 SIT.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov delno ugodilo in na podlagi določbe osmega odstavka 163. člena ZP-1 razsodilo, kot to izhaja iz točke 1 izreka te sodbe in obdolženemu sankcije za prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe odpustilo, glede sankcij za prekršek iz točke 2 izreka izpodbijane sodbe pa le-to spremenilo tako, da se obdolženemu za prekršek po D točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 na podlagi te določbe zakona izreče globa v višini 500,75 EUR in stranska sankcija deset kazenskih točk, posledično pa, da se enotna sankcija ne izreče. V citirani določbi ZVCP-1 je za ta prekršek predpisana globa v višini najmanj 120.000,00 SIT oziroma 500,75 EUR, kar v povezavi s 1. alineo drugega odstavka 17. člena ZP-1 pomeni do 1.251,88 EUR oziroma do 300.000,00 SIT ter deset kazenskih točk. V tako izrečeni sankciji so upoštevane vse za odmero večje ali manjše sankcije ustrezne odločujoče okoliščine, ki jih je pravilno navedlo in ocenilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V pritožbi uveljavljanih razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot posebne razloge za odpustitev sankcij pri prekršku iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, ni mogoče upoštevati tudi pri navedenem prekršku po D točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, ker je razlog za odpustitev sankcij iz 45. člena KZ omejen le na prekrške, storjene iz malomarnosti, sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ocenilo, da je obdolženi ta prekršek storil s krivdno obliko direktnega naklepa. Teh razlogov, to je, da je bilo prizadeto lastno zdravje obdolženega in okoliščine, v katerih živi obdolženi, ko skrbi za slepe starše, ter njegovo nekaznovanost zaradi vožnje v cestnem prometu pod vplivom alkohola pa tudi ni mogoče oceniti kot posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev globe pod specialni minimum, temveč gre za olajševalne okoliščine, ki se upoštevajo pri splošni odmeri sankcij po prvem do četrtem odstavku 26. člena ZP-1 in so v globi za obravnavani prekršek po D točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, izrečeni obdolženemu na specialnem minimumu, tudi povsem pravilno in ustrezno ovrednotene.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009