VSM sodba PRp 543/2006

Jedro

Pritožnik je v svoji pritožbi med drugim navedel, da v nadaljnjem postopku zahteva zamenjavo sodnice. Skladno s procesno določbo 86. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) je mogoče zahtevati izločitev sodnika prve stopnje do izdaje sodbe o prekršku, zaradi česar je pritožbeno sodišče navedeno pritožnikovo navedbo štelo kot nestrinjanje s sklepom predsednika Okrajnega sodišča v z dne (četrti odstavek 87. člena ZP-1) in ne za novo zahtevo za izločitev sodnice Okrajnega sodišča v, kar pomeni uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 1. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Kot izločitveni razlog za izločitev navedene sodnice je obdolženec pri prvostopnem sodišču navedel, da ta sodnica zoper njega že vodi postopek za podoben prekršek, zaradi česar se mu poraja dvom v nepristranskost odločitve. Pritožnik na tak način uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke 84. člena ZP-1, ki navaja, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Dejstvo, da posamezni sodnik zoper obdolženca že vodi kak drug postopek o prekršku, sam po sebi ni razlog, ki bi kakorkoli vzbujal dvom v nepristranskost takšnega sodnika, način delitve spisov oziroma zadev pa je v obrazložitvi svojega sklepa pojasnil tudi predsednik Okrajnega sodišča v okrajni sodnik - svétnik. Utemeljen je njegov zaključek, da dejstvo, da sodnica ali sodnik že obravnavata istega obdolženca, ni izločitveni razlog po 6. točki 84. člena ZP-1, zaradi česar je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno sklenil, da se zahteva za izločitev okrajne sodnice kot neutemeljena zavrne.

 

Izrek

Pritožba obd. se zavrne in se potrdi sodba o prekršku sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 45.000,00 (petinštirideset tisoč 00/100) SIT.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v je bil obd. spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki D četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 in so mu bile izrečene glavna sankcija globa v višini 120.000,00 SIT ter stranski sankciji 10 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca, prav tako pa mu je bilo naloženo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku, to je povprečnine v višini 15.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil obdolženec, ki je med drugim navedel, da mu policist ni dal na razpolago 15 minut pred preizkusom alkoholiziranosti, na zapisniku ni obeležena številka alkotestne naprave in ga zanima ali je atestirana, umerjena in do kdaj ter, ali je sodno priznana za kaznovanje na osnovi njenih rezultatov, navaja pa tudi, da postopek policistov ni bil v skladu z zakoni, saj ob ustavljanju niso obeležili mesta ustavljanja s predpisanimi oznakami, meni pa tudi, da je protiustavno, da je kaznovan za nekaj, kar sploh nima nobenih posledic in to s tako hudim ukrepom. Nadalje v pritožbi navaja, da policisti nimajo naprav in kompetenc niti niso usposobljeni za meritev koncentracije alkohola v krvi in bi mu morali odrediti strokovni pregled. Izrečena globa v višini 120.000,00 SIT je visoka in zelo posega v njegov socialni položaj in so izrečene sankcije previsoka za prekrške po členu 122/3, 126/11 in 132/11 ZVCP-1. V pritožbi tudi trdi, da so kršene deklaracije, konvencije, pakti in listine, katerih fotokopije delov je priložil k pritožbi, prav tako pa tudi, da je pritožbeni osemdnevni rok prekratek in ne omogoča korektne priprave obrambe ali zagovora. Pritožbo zaključuje z navedbo, da v nadaljnjem postopku zahteva zamenjavo sodnice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik je v svoji pritožbi med drugim navedel, da v nadaljnjem postopku zahteva zamenjavo sodnice. Skladno s procesno določbo 86. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) je mogoče zahtevati izločitev sodnika prve stopnje do izdaje sodbe o prekršku, zaradi česar je pritožbeno sodišče navedeno pritožnikovo navedbo štelo kot nestrinjanje s sklepom predsednika Okrajnega sodišča v z dne (četrti odstavek 87. člena ZP-1) in ne za novo zahtevo za izločitev sodnice Okrajnega sodišča v, kar pomeni uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 1. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Kot izločitveni razlog za izločitev navedene sodnice je obdolženec pri prvostopnem sodišču navedel, da ta sodnica zoper njega že vodi postopek za podoben prekršek, zaradi česar se mu poraja dvom v nepristranskost odločitve. Pritožnik na tak način uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke 84. člena ZP-1, ki navaja, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Dejstvo, da posamezni sodnik zoper obdolženca že vodi kak drug postopek o prekršku, sam po sebi ni razlog, ki bi kakorkoli vzbujal dvom v nepristranskost takšnega sodnika, način delitve spisov oziroma zadev pa je v obrazložitvi svojega sklepa pojasnil tudi predsednik Okrajnega sodišča v okrajni sodnik - svétnik. Utemeljen je njegov zaključek, da dejstvo, da sodnica ali sodnik že obravnavata istega obdolženca, ni izločitveni razlog po 6. točki 84. člena ZP-1, zaradi česar je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno sklenil, da se zahteva za izločitev okrajne sodnice kot neutemeljena zavrne.

Obdolženec je bil pri Okrajnem sodišču v, kamor je bil v obravnavani zadevi vabljen, da poda svoj zagovor, med drugim opozorjen, da se ni dolžan zagovarjati in tudi ne odgovarjati na vprašanja ter, da si v tem primeru utegne otežiti zbiranje dokazov za svojo obrambo, vendar je navedel, da se ne želi zagovarjati ter še vedno vztraja pri zamenjavi sodnice, ki je o zadevi odločala. Ob dejstvu, da se obdolženec v obravnavani zadevi ni želel zagovarjati, je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na pričevanji obeh prič policistov in, ko sta med drugim navedla, da se predmetnega postopka spominjata in sta obdolženca ustavila v neposredni bližini, kjer mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki ga je opravil, zapisnik pa podpisal brez pripomb, posebej zaradi slednjega dejstva, ko je obdolženec s tem podpisom potrdil svoje strinjanje z vsebino zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom. Iz nje je med drugim razvidno, da je obdolženec preizkus alkohololiziranosti z elektronskim alkotestom opravil kot voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu, da mu je bil pred začetkom preizkusa pojasnjen način uporabe alkotesta, da najmanj 15 minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač in najmanj 5 minut pred preizkusom ni kadil, da je elektronski alkotest pokazal 0,62 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, da se je z rezultatom strinjal in ni bil odrejen strokovni pregled oziroma preizkus z etilometrom, opozorjen pa je bil tudi na mobitel in seznanjen, da gre za rezultat v miligramih alkohola na liter izdihanega zraka. Po mnenju pritožbenega sodišča obdolženec navedenega zapisnika s takšno vsebino, ki pomeni popolno priznanje vseh zakonitih znakov obravnavanega prekrška, ne bi podpisal, če se tedaj z njo dejansko ne bi strinjal oziroma, če ne bi ocenil, da je pred navedeno vožnjo popita količina alkoholne pijače ustrezna z elektronskim alkotestom ugotovljeni količini alkohola v njegovem izdihanem zraku. Zaradi tega je obdolženec povsem neprepričljiv, ko v svoji pritožbi šele prvič izpodbija obravnavni prekršek in med drugim navaja, da na zapisniku ni bila obeležena številka alkotestne naprave in ga zanima, ali je atestirana in do kdaj ter ali je umerjena in do kdaj velja njena veljavnost, posebej neprepričljiv pa je v navedbi, da mu policist ni dal na razpolago 15 minut pred preizkusom alkoholiziranosti, saj je v točki I2 prej navedenega zapisnika posebej navedeno, da preizkušanec najmanj 15 minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač in je obdolženec s svojim podpisom kot točno potrdil tudi to navedbo.

Neutemeljena je tudi njegova pritožbena navedba oziroma vprašanje, ali je alkotest sodno priznana naprava, na podlagi katere rezultatov je možno kaznovanje. Dejstvo je, da je alkotest zgolj indikator in ne merilo in rezultat ugotovljene količine alkohola v izdihanem zraku z alkotestom sam po sebi ni dokaz, to pa postane s preizkušančevim strinjanjem z ugotovljenim rezultatom, kar je v obravnavani zadevi obdolženec storil s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom. V primeru obdolženčevega nestrinjanja z ugotovljeno količino alkohola v njegovem izdihanem zraku pri preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki bi sicer pokazal nedovoljeno količino alkohola v njegovem organizmu, bi policist takšnemu preizkušancu moral skladno z materialno določbo petega odstavka 132. člena ZVCP-1 odredit strokovni pregled ali preizkus z etilometrom, katera je šteti za merilo in njuna rezultata že sama po sebi pomenita dokaz. Nadaljnja pritožnikova pritožbena navedba, da policisti niso obeležili mesta ustavljanja s predpisanimi oznakami, z vprašanjem, ali je obdolženec prekršek storil in, ali je zanj odgovoren, nima prav nikakršne zveze.

Pritožnikova pritožbena navedba, da policisti nimajo naprav niti kompetenc ter niso usposobljeni za meritev koncentracije alkohola v krvi in bi mu morali odrediti strokovni pregled, so neutemeljene, saj so policisti usposobljeni in po zakonu pooblaščeni, da opravljajo nadzor varnosti cestnega prometa, med katerega sodi tudi preverjanje psihofizičnih sposobnosti udeležencev v njem, med drugim tudi preverjanje, ali vozniki vozil v cestnem prometu vozijo pod vplivom alkohola z odreditvijo in opravo preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom. Ne drži, da bi obdolžencu policisti v obravnavani zadevi morali odrediti strokovni pregled, saj tega ne morejo storiti po lastnem preudarku, temveč le v primerih, če preizkušanec opravi preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ki pokaže nedovoljeno količino alkohola v njegovem organizmu in nato odkloni podpis zapisnika, nadalje če zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega s tem povezanega objektivnega vzroka ne more opraviti preizkusa, ali če ga ne opravi po navodilih proizvajalca, ter v že omenjenem primeru, če opravi preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ki pokaže nedovoljeno količino alkohola v organizmu preizkušanca, le-ta pa takšnemu rezultatu oporeka, kakor to določajo materialne določbe drugega, tretjega in petega odstavka 132. člena ZVCP-1, le neposrednemu udeležencu prometne nesreče pa sme policist odrediti strokovni pregled, ne da bi pred tem izvedel preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, kakor to določa sedmi odstavek istega člena.

Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče meni, da je bilo dejansko stanje obravnavanega prekrška v prvostopnem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi izjav navedenih dveh prič in s strani obdolženca podpisanega zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, in sicer tako v objektivnem kakor tudi v njegovem subjektivnem delu, kjer se pridružuje oceni in razlogom sodišča prve stopnje iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženec obravnavani prekršek storil z nezavestno malomarnostjo.

Osemdnevni pritožbeni rok je zakonski rok iz prvega odstavka 151. člena ZP-1 in je kot takšen nepodaljšljiv, primernost njegovega trajanja pa ni predmet pritožbene presoje, temveč ocene zakonodajalca o njegovi ustreznosti, zaradi česar je neutemeljena obdolženčeva pritožbena navedba, da je ta rok prekratek.

Obdolženec povsem pavšalno navaja, da so bile v tem postopku kršene deklaracije, konvencije, pakti in listine, katere fotokopije je priložil k pritožbi, saj teh svojih navedb ne konkretizira in jih zato ni mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri glavne sankcije globe upoštevalo za odmero večje ali manjše globe ustrezne odločujoče in v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku navedene okoliščine ter je obdolžencu le-to izreklo v višini 120.000,00 SIT, to je na specialnem minimumu oziroma za obravnavani prekršek v najnižje predpisani višini, saj je zanj v določilu točke D četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 globa predpisana v višini najmanj 120.000,00 SIT, kar v povezavi s 1. alineo drugega odstavka 17. člena ZP-1 pomeni do 300.000,00 SIT. Tudi pri izreku stranskih sankcij kazenskih točk in prepovedi vožnje motornega vozila, ki sta za obravnavani prekršek ob glavni sankciji predpisani obvezno, je glede na obrazložitev izpodbijane sodbe prvostopno sodišče upoštevalo ustrezne za to odmero relevantne okoliščine in je navedeni sankciji prav tako izreklo na specialnem minimumu, saj je za obravnavani prekršek stranska sankcija kazenskih točk v že omenjenem določilu ZVCP-1 predpisana v višini najmanj 10 kazenskih točk (kar v povezavi z materialno določbo prvega odstavka 22. člena ZP-1 pomeni do 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja), stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila pa v določilu drugega odstavka 23. člena ZP-1v trajanju od enega meseca do enega leta. Iz izvedenega dokaznega postopka niso razvidne takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo omilitvene materialne določbe šestega odstavka 26. člena ZP-1 in omilitev glavne sankcije globe pod specialni minimum. Pritožnikove pritožbene navedbe, da je izrečena sankcija previsoka glede na prekrške po členih 122/3, 126/11 in 132/11 ZVCP-1 se očitno ne nanašajo na obravnavano zadevo, v kateri je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki D četrtega odstavka 130. člena navedenega zakona.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določila tretjega odstavka 163. člena ZP-1 razsodilo, kot je navedeno v izreku te sodbe in je pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo o prekršku sodišča prve stopnje ter sklep predsednika Okrajnega sodišča v, obdolžencu pa v skladu z določili prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 32496/2010
• VSM Sklep II Kp 9855/2019
• VSC sodba Cp 234/2009