<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM sodba Kp 129/2000

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2000:KP.129.2000
Evidenčna številka:VSM30090
Datum odločbe:13.04.2000
Področje:kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
Institut:neupravičena uporaba

Jedro

V obravnavani zadevi oba pritožnika v bistvu izhajata pri uveljavljanju pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona iz zmotnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na naklepno ravnanje obdolžencev s posebnim namenom preslepitve kupcev. Kršitev zakona je s tem vezana na predhodno zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V takšnem položaju pa ni moč sprejeti zaključka o kršitvah kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP.

 

Izrek

Pritožbi zagovornikov obd. I. R. in obd. D. P. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca morata povrniti stroške pritožbenega postopka s povprečnino vsak v znesku po 41.000,00 (enainštirideset tisoč 00/100) SIT.

 

Obrazložitev

Z obsodilnim delom napadene sodbe je sodišče prve stopnje obd. I. R.

spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje firme, vzorca ali modela iz prvega odstavka 238. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ) v zvezi s 25. členom istega zakonika, obd. D. P. pa storitve kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje firme iz 165. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) v zvezi s prvim odstavkom 4. člena UZITUL ter v zvezi s 25. členom KZ in jima na podlagi določb 50. člena KZ izreklo pogojni obsodbi, s katerima je prvemu določilo kazen sedem mesecev zapora, drugemu pa kazen štiri mesece zapora, obema pa preizkusni dobi enega leta. Po določbah tretjega odstavka 238. člena KZ je odločilo, da se odvzamejo zaseženi predmeti. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je oba obdolženca zavezalo k nerazdelnemu plačilu stroškov kazenskega postopka ter k plačilu povprečnine. Z isto sodbo pa je sodišče prve stopnje zoper obd. D. M. na podlagi določbe 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje neupravičene uporabe tuje firme, vzorca ali modela iz prvega odstavka 238. člena v zvezi s 25. členom KZ ter po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki tega obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe sta se pritožila zagovornika obdolžencev I. R. in D. P., oba zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik obd.

D. P. pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

Zagovornik obd. I. R. predlaga razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovornik obd.

D. P. pa se zavzema za spremembo prvostopne sodbe iz obsodilne v oprostilno, podrejeno pa za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba zagovornika obd. D. P. pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni opredelila glede tega, katera konkretna kršitev bi naj bila podana. Iz njene obrazložitve pa je razvidno, da napadeni sodbi očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o preslepitvenem namenu tega obdolženca. Sodba sodišča prve stopnje ima v prvem odstavku na 13. strani razloge o tem, zakaj šteje za dokazano, da sta oba obdolženca, torej tudi obd. D. P., ravnala z namenom preslepitve kupcev. Obrazložitev se pri tem sklicuje tudi na okoliščine, ki neposredno kažejo na tak obdolženčev namen, prav tako pa ima zaključek o tem, zakaj je storitev kaznivega dejanja dokazana tudi njemu. Zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene graje glede odsotnosti razlogov prvostopne sodbe o tem odločilnem dejstvu.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Oba pritožnika uveljavljata pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, zagovornik obd. I. R. s trditvijo, da dejanje tega obdolženca ni kaznivo dejanje, iz 1. točke 372. člena ZKP, zagovornik obd. D. P.

pa z nakazovanjem, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, iz 2. točke istega člena. Dejanji obdolžencev, kot sta opisani v izreku napadene sodbe vsebujeta vse zakonite znake kaznivih dejanj iz 165. člena KZJ oziroma iz prvega odstavka 238. člena KZ. O zatrjevanih kršitvah kazenskega zakona bi bilo moč govoriti le v primeru, če bi sodišče prve stopnje napačno ali zmotno uporabilo kazenski zakon ali če ga sploh ne bi uporabilo oziroma če opisano dejanje ne bi imelo katerega od zakonitih znakov kaznivega dejanja (1. točka 372. člena ZKP). Za kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP pa gre takrat, kadar je prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, kot npr. okoliščine v zvezi s prištevnostjo ter določeno krivdno obliko, ali v zvezi z dejansko zmoto. V obravnavani zadevi oba pritožnika pri uveljavljanju navedenega pritožbenega razloga v bistvu izhajata iz zmotnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na naklepno ravnanje obdolžencev s posebnim namenom preslepitve kupcev. Kršitev zakona je s tem vezana na predhodno zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V takšnem položaju pa ni moč sprejeti zaključka o navedenih kršitvah, ker slednje predpostavljajo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da uveljavljani kršitvi kazenskega zakona nista podani.

Dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje v tej zadevi tudi ugotovilo pravilno in popolno ter zanesljivo zaključilo, da sta obdolženca storila očitani jima kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter zato le še v zvezi z izvajanji obeh pritožb, ki se nanašata na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, dodaja: Bistvo izvajanj pritožbe zagovornika obd. D. P. je v trditvah, da je obstajala pogodba med družbo V. d.o.o. iz Hrvaške in podjetjem M.

d.o.o., da je vse posle v zvezi z avtomati vodil obd. I. R. kot direktor družbe, da je dejanski naročnik embalaže bila hrvaška firma, da ni bilo ugotovljeno, ali so v M. bili sestavljeni avtomati iz originalnih delov ali ne, in da ni izkazano, da je obdolženec ravnal z namenom preslepitve kupcev. Pritožba obd. I. R. pa opozarja na okoliščino, da je podjetje M. d.o.o. uvažalo sestavne dele za avtomate zaradi dodelave in poznejšega izvoza nazaj na Hrvaško dobavitelju firmi V. d.o.o.. To dokazuje izpovedba priče S. V., iz katere sledi, da je bila naročnik embalaže hrvaška firma. Poudarja tudi, da ni nedvoumno ugotovljen obdolženčev preslepitveni namen ter se v zvezi s tem sklicuje na okoliščini, da se ni nikomur predstavljal kot pooblaščeni zastopnik avstrijskega proizvajalca pikad xy in da ni nikomur ponujal pikad, dodelanih za firmo V. Prav tako opozarja v zvezi s tem na izpovedbo priče D. T., ki je izjavil, da ni poznal pikad znamke xy in da bi od obdolženca kupil pikado katerekoli znamke.

Ni pomislekov glede dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki obravnavajo vprašanje zatrjevanega obstoja pogodbe med družbo V. in podjetjem M. Takšna pogodba ni bila predložena, na njen obstoj pa ni moč zanesljivo sklepati na podlagi okoliščin, na katere opozarja pritožba zagovornika obd. D. P. Sicer pa sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da četudi bi bilo to dejstvo izkazano, ne bi moglo obdolžencev razbremeniti krivde. Tudi v zvezi z nakazovanjem, da obd. D. P. pri poslu ni bil udeležen, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, ki ga je utemeljeno oprlo na dejstvo, da je navedeni obdolženec bil v inkriminiranem času družbenik podjetja M. in pooblaščen za zastopanje brez omejitev. Pri tem pa je treba opozoriti na iz zagovora samega obdolženca izhajajočo okoliščino (l.

štev. 117), da je sam sodeloval pri sestavljanju približno 15 pikado avtomatov. Zaradi tega ni moč sprejeti nasprotnih pritožbenih izvajanj, tudi ne tistih, ki prikazujejo, da je obd. P. iz družbe izstopil pred mesecem aprilom 1994. Pomislekov pa tudi ni v zvezi z zaključkom prvostopnega sodišča, da iz Hrvaške uvoženi deli niso originalni in da sta prav obdolženca bila naročnika kartonske embalaže, ki je bila povsem enako izdelana kakor originalna. Slednjega dejstva tudi ne spremeni na glavni obravnavi (l. štev. 217 in 218) dana izpovedba priče S. V., ki je ob hkratni trditvi, da bi se težko izjasnil o tem, ali je bil skupaj s predstavnikom M. še kdo drug ali ne, nato izrazil le svoje mnenje o tem, kdo je bil dejanski naročnik embalaže. Izpovedba priče E. S. pa glede pojasnila o omejeni možnosti in nadzoru prodaje rezervnih delov pritrjuje ugotovitvi, da po podjetju M. uvoženi deli niso mogli biti originalni.

Treba je tudi zavrniti vsa tista pritožbena izvajanja, ki očitajo sodišču prve stopnje, da ni zanesljivo ugotovilo preslepitvenega namena pri ravnanju obeh obdolžencev. Predvsem ni moč sprejeti trditve, da je sodišče prve stopnje sklepalo nanj le na podlagi izvršenega dejanja. Okoliščine, ki jih je pri tem ugotovilo, in ki se nanašajo na naročilo kartonske embalaže, ki je bila identična z originalno, opremljenost avtomatov z originalnimi oznakami ter izjave obd. I. R. nekaterim kupcem (M. V., D. T.) o pooblaščenosti za prodajo aparatov, so izkazane in so podlaga za zaključek, da sta obdolženca ravnala s posebej motiviranim naklepom. Takšnega zaključka ne morejo ovreči izvajanja obeh pritožnikov, tudi ne sklicevanje pritožbe zagovornika obd. I. R. na izpovedbo priče D. T. Zlasti še, ker je slednji poleg okoliščine, na katero opozarja ta pritožnik, povsem določno izpovedal (l.štev. 234), da je želel kupiti igralni aparat xy ter da je bil prepričan, da je njemu s strani obd. R.

prodani avtomat "original" in dopustil možnost, da se mu je R.

predstavil kot pooblaščeni prodajalec za firmo xy. Dejstvo, da naj ne bi obd. I. R. nikomur ponujal dodelanih pikad, ni odločilno. Predvsem zato ne, ker se je podjetje M. ukvarjalo s takšno prodajo in so potencialni kupci za to tudi vedeli in tedaj pričakovali, da so avtomati originalnega izvora.

Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah, ki ju pritožbi ne napadata, narekovala pa ga je glede na uveljavljana pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, določba 386. člena ZKP, pa je pokazal, da ni nobenih razlogov za njuni spremembi v korist obdolžencev. Z izrečenima pogojnima obsodbama kot sankcijama zgolj opozorilne narave je sodišče prve stopnje obdolžencema določilo po vrsti in višini primerni kazni ter tako ali tako najkrajši preizkusni dobi. Pri tem je ob odsotnosti obteževalnih okoliščin dalo ustrezen poudarek olajševalni okoliščini, ki zadeva njuno prejšnje neoporečno življenje.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, višina povprečnin pa je odmerjena ob upoštevanju gmotnih razmer obeh obdolžencev in ostalih kriterijev, določenih v tretjem odstavku 92. člena istega zakona.

 


Zveza:

KZ člen 238, 238/1, 238, 238/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 371, 371/1, 371/1-11, 372.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMzc4Nw==