VSM sodba in sklep Kp 614/99

Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge za neposredno zaslišanje tajnega policijskega sodelavca, po oceni pritožbenega sodišča ni kršilo pravic obrambe v smislu drugega odstavka 371.člena ZKP, niti ni kršilo tretje alinee 29.člena Ustave RS, kot navajata pritožbi. Ravnalo je namreč po določbi drugega odstavka 329.člena ZKP, po kateri dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo, pa tudi v skladu z določbo drugega odstavka 299.člena ZKP, po kateri lahko sodišče zavrne vse tiste dokaze, za katere oceni, da ne bi koristili razjasnitvi stvari.

 

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obd. M. A. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo odloči, da je obd. M.

A. z dejanjema, opisanima v tč. I/1 in I/2 izreka napadene sodbe storil nadaljevano kaznivo dejanje neupravičenega prometa in proizvodnje z mamili po prvem odstavku 196.člena v zvezi s 25.členom KZ in se mu zanj po določbi prvega odstavka 196.člena KZ izreče kazen 3 (tri) leta in 2 (dva) meseca zapora.

Pritožbi zagovornika obd. V. O. se tudi delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se na prvi stopnji obdolžencu izrečena kazen za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196.člena KZ zniža s treh let zapora na 2 (dve) leti in 8 (osem) mesecev zapora.

V ostalem se pritožbi obeh zagovornikov zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi obd. F. L. in njegovega zagovornika se zavržeta kot nedovoljeni.

Obd. F. L. se oprosti plačila vseh stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v obsodilnem delu obd. M. A. , obd. V. O. in obd. F. L. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196.člena v zvezi s členom 25 Kazenskega zakonika (KZ), obd. M. A. pa storitve še enega takega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196.člena KZ, ki ga je storil sam. Njemu je določilo posamezni kazni 8 mesecev in tri leta zapora, nato pa mu po določbi 2.točke drugega odstavka 47.člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora. Obd. V. O. je izreklo kazen tri leta zapora, obd. F. L. kazen eno leto in šest mesecev zapora, vsem trem obdolžencem pa je v izrečene kazni vštelo čas, ki so ga prebili v priporu. Po četrtem odstavku 196.člena KZ je še odločilo, da se jim odvzamejo že zasežena mamila. Obdolženima A. in O. je po določbi prvega odstavka 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine, glede potrebnih izdatkov in nagrad njunih po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov pa odločilo, da obremenjujejo proračun. Obd. F. L. pa je po četrtem odstavku 95.člena ZKP oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP.

Zoper tak obsodilni del sodbe so se pritožili: - zagovornica obd. M. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločb o kazenskih sankcijah ter stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje; - zagovornik obd. V. O. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankcijah, pri čemer ima enak predlog, kot zagovornica obd. A.; - zagovornik obd. L. smiselno zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankcijah, ne da bi navedel končni predlog, in - obd. L. sam, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Na predlog zagovornice obd. A. in skladno z določbo prvega odstavka 378.člena ZKP je pritožbeno sodišče o seji senata obvestilo zagovornico obd. A. in višjega državnega tožilca v .... Oba sta se seje tudi udeležila. Glede na to, da se je pritožba zagovornika obd.

L. izkazala za nedovoljeno, pritožbeno sodišče zagovornika kljub njegovemu predlogu v pritožbi o seji senata ni obvestilo.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: K točki I izreka: V pritožbah obeh zagovornikov zatrjevane in uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11.točke prvega odstavka 371.člena ZKP ter kršitve Ustave RS niso podane.

Po stališču pritožbe zagovornice obd. A. obstaja bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8.točke prvega odstavka 371.člena ZKP, ker se sodba sodišča prve stopnje opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi dokaza, na katerega se sodba ne more opirati, obstaja pa tudi bistvena kršitev iz 11.točke prvega odstavka 371.člena ZKP, ker napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni in v nasprotju z izrekom sodbe, s samimi s seboj ter z zapisniki in listinskimi dokazi v spisu. Ob vsem tem so obd. A. bile v postopku kršene tudi njegove temeljne, z ustavo zajamčene osebne pravice, in sicer določba 29.člena Ustave RS v zvezi s pravnimi jamstvi v kazenskem postopku, po katerih mora biti vsakomur zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. V predhodnem postopku pa je bila kršena tudi določba 21.člena Ustave RS, po kateri je prepovedano vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost omejena.

Po stališču pritožbe zagovornika obd. O. pa naj bi zaradi ravnanja sodišča prve stopnje prav tako bile podane že opisane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP, ob tem pa še bistvena kršitev iz drugega odstavka 371.člena ZKP.

Z navedenimi stališči ni mogoče soglašati. Pritožba zagovornice nima prav, ko trdi, da so vsi dokazi, ki so bili pridobljeni z uporabo posebnih ukrepov iz 150.člena ZKP, nedovoljeni, ker ni bilo podlage za odreditev teh ukrepov, in ker ti niso bili zakonsko dopustni zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS, ki jih je zaradi nasprotja z ustavo razveljavila. Preiskovalni sodnik se je za odreditev posebnih ukrepov iz 2. in 3.točke prvega odstavka 150.člena ZKP odločil na podlagi podatkov, navedenih v pobudi UNZ ... za odreditev teh ukrepov, kar je razvidno iz spisa Pp 3/98, uporaba teh ukrepov pa je bila zakonsko dopustna, saj razveljavitev členov 150 - 156 ZKP, o katerih govori odločba Ustavnega sodišča RS štev. U-I 25/98 z dne 27.11.1997 in katero ima očitno v mislih pritožba zagovornice, sploh ni pričela učinkovati. Ustavno sodišče je namreč odločilo, da se bo to zgodilo eno leto po njeni objavi v Uradnem listu, dne 23.01.1998. Vendar je točno na ta dan v letu 1999 stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP, ki je na novo uredil posebne ukrepe in s tem zadostil odločbi Ustavnega sodišča RS. V času, ko so se izvajali, so torej posebni ukrepi bili zakonsko dopustni. Zato so vsi na osnovi njih pridobljeni dokazi zakoniti in je sodišče prve stopnje nanje smelo opreti svoje dejanske ugotovitve.

Pritožbeno sodišče ne soglaša niti s stališči obeh pritožb, da so bili obdolženci z uporabo posebnih ukrepov vzpodbujeni in napeljani k izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Posebne ukrepe, med njimi tudi navidezni odkup predmetov, je preiskovalni sodnik odredil zoper obd. A. in osebo z imenom "Č.", ker je za obd. A. obstajal sum, da prodaja večje količine heroina. Ta sum pa se je z izvedbo posebnih ukrepov v celoti potrdil kot pravilen, ker je bil obdolženec pri taki nedovoljeni trgovini prijet. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi obdolženčeve zagovornice, da je obd. A. storil nekaj, česar brez izvedbe posebnih ukrepov ne bi. Posebni ukrepi so bili izvedeni zgolj zato, da se pridobijo dokazi, ki jih sicer s klasičnimi metodami dela kriminalistične policije ne bi bilo mogoče pridobiti. Obd. O. in obd.

L. pa je k izvršitvi kaznivega dejanja pritegnil obd. A., zato pri teh dveh obdolžencih, ki pred izvršitvijo kaznivega dejanja tudi nista imela stikov s tajnim policijskim sodelavcem (TPS), o "napeljevanju policije" sploh ne more biti govora. Ker se po veljavni pravni teoriji in sodni praksi dokazi, ki so bili zakonito pridobljeni na podlagi uporabe posebnih ukrepov iz 150.člena ZKP, lahko uporabijo tudi zoper osebo, glede katere se ukrepi niso izvajali, če je ta oseba sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero je bil ukrep odrejen, je sodišče prve stopnje tako pridobljene dokaze upravičeno uporabilo tudi zoper obd. O. in obd. L..

Pritožbi neutemeljeno grajata ravnanje dveh TPS in jima skušata pripisati samovoljnost, prekoračitev pooblastil in podobno ter zatrjujeta, da sta delovala nezakonito. Pri tem izhajata iz nekih lastnih in posplošenih prepričanj o tem, kako TPS delajo, iz katerih vrst se regrutirajo in za kakšne osebe gre, ne da bi navedli kaj takega, kar bi kazalo, da se to nanaša tudi na oba TPS v obravnavani zadevi. Zato tovrstna pritožbena izvajanja nimajo prav nobene teže.

Vloga in način dela TPS sta bili določeni z odredbo preiskovalnega sodnika, TPS pa sta o svojem delu sestavila poročila (list.štev.13, 14, 18 in 19 spisa Pp 3/98). Ta poročila in pa poročila UNZ ... o izvajanju preostalih posebnih ukrepov (l.štev.8, 10 in 16 istega spisa) je v skladu z določbo drugega odstavka 153.člena ZKP preizkusil preiskovalni sodnik in ugotovil, da so TPS in UNZ ravnali v skladu z njegovo odredbo. Ker ni ugotovil nobenih nepravilnosti, so navedena poročila postala sestavni del dokaznega gradiva in bila kot taka uporabljena v dokaznem postopku. To je povsem v skladu z določbo 155.člena ZKP in zato pritožbi nimata prav, ko jim odrekata dokazno vrednost. Prav z namenom, da bi tako vrednost imela, so bila na tako strogo urejen zakonski način tudi pridobljena, saj bi sicer bilo njihovo zbiranje in dokumentiranje brez vsakega smisla.

S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge za neposredno zaslišanje TPS, po oceni pritožbenega sodišča ni kršilo pravic obrambe v smislu drugega odstavka 371.člena ZKP, niti ni kršilo tretje alinee 29.člena Ustave RS, kot navajata pritožbi.

Ravnalo je namreč po določbi drugega odstavka 329.člena ZKP, po kateri dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo, pa tudi v skladu z določbo drugega odstavka 299.člena ZKP, po kateri lahko sodišče zavrne vse tiste dokaze, za katere oceni, da ne bi koristili razjasnitvi stvari. Tako svoje ravnanje in razloge zanj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ustreznimi razlogi te sodbe. Pri tem je le še pripomniti, da pritožba zagovornice obd. A. nima prav, ko navaja, da so poročila TPS edini dokaz, na katerega se opira sodba. So namreč le eden izmed njih. Verodostojnost poročil je s svojo izpovedbo potrdil koordinator policijske akcije R. C., ki je bil zaslišan kot priča, slednji pa tudi ni dobil odveze varovanja uradne skrivnosti iz 1.točke 235.člena ZKP, da bi razkril identiteto TPS in tako omogočil njuno neposredno zaslišanje. Zato to tudi iz formalnih razlogov ni bilo možno.

Kar zadeva pritožbene navedbe zagovornika obd. O., da so policisti kršili določbo 159.člena ZKP, ker po izvedenem prvem navideznem odkupu heroina niso odvzeli prostosti obd. A. in so dopustili še en tak navidezen odkup, za kar pa niso imeli dovoljenja okrožnega državnega tožilca in predloga UNZ za le-tega, kar posledično pomeni kršitev iz 8.točke prvega odstavka 371.člena ZKP, pa je potrebno povedati sledeče. Do odvzema prostosti obd. A. ob prvi prodaji heroina TPS ni prišlo zgolj zato, ker je že takrat ponudil v prodajo še večjo količino tega mamila. Ker je ta druga prodaja bila v času, za katerega je preiskovalni sodnik odredil navidezni odkup od obdolženca, praksa pa je bila, da se ta posebni ukrep izvaja tako, da prvemu običajno manjšemu odkupu sledi drugi večji, pri katerem pride do prijetja storilcev, ravnanje UNZ v obravnavani zadevi ni bilo niti nezakonito niti v nasprotju z odredbo preiskovalnega sodnika. Motiv UNZ je bil odkritje kaznivega dejanja z visoko stopnjo družbene nevarnosti, tak motiv pa je po oceni Ustavnega sodišča, zapisani v že citirani odločbi, tudi ustavno pravno sprejemljiv. S spremembo ZKP, ki je stopila v veljavo 23/1-1999 je sicer sedaj urejeno, da se odredba preiskovalnega sodnika za navidezni odkup lahko nanaša le na enkraten odkup (drugi odstavek 155. člena ZKP), predlog za vsak nadaljnji odkup zoper isto osebo pa mora vsebovati razloge, ki utemeljujejo njegovo uporabo, vendar v času izvajanja posebnih ukrepov v obravnavani zadevi take določbe v ZKP ni bilo.

Kaj želi povedati pritožba zagovornice obd. A., ko v okviru tega pritožbenega razloga govori o tem, da je bil obd. A. ob aretaciji telesno poškodovan in pod hudim policijskim pritiskom, ni povsem jasno, v kolikor pa meri na to, da zaradi tega obdolženčevo priznanje, ki ga je dal preiskovalnemu sodniku, predstavlja nedovoljen dokaz, pa ji ni mogoče pritrditi. Zoper obd. A. je bila uporabljena le tolikšna sila, kot je bila potrebna, da se prepreči njegov pobeg s kraja kaznivega dejanja, telesna poškodba, ki jo je pri tem utrpel, pa je bila temu ustrezna. Da bi zatem bil na njega izvršen kakšen "policijski pritisk", iz podatkov spisa ni razbrati, pa tudi pritožba ne pove, v čem bi naj bil in koliko časa bi naj trajal. Sicer pa obdolženec o čem takem preiskovalnemu sodniku ni ničesar povedal, niti ni tega storila njegova zagovornica, čeprav je bila ob priliki njegovega zaslišanja prisotna. Zato so tovrstna pritožbena izvajanja in na njih temelječi pritožbeni zaključki o kršitvi 21.člena Ustave RS brez vsakršne podlage.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve zagovornice obd. A., da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so njeni razlogi nejasni in v nasprotju z izrekom ter s samimi seboj kot tudi z listinskimi dokazi v spisu, kar vse naj bi predstavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba namreč navedenih trditev z ničemer ne podkrepi, takih kršitev, ki so upoštevne tudi po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pritožba zagovornika obt. O. pa s tem, ko navaja, da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar sta v zagovorih povedala obd. O. in obd. A. ter tem, kar je zapisano v poročilih TPS, graja pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki med drugim temelji na poročilih TPS in zavrača zagovore obeh obdolžencev, ne potrjuje pa obstoja v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve.

Po obrazloženem se pokaže, da sta pritožbi zagovornice obd. A. in zagovornika obd. O. iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka neutemeljeni.

Obe pritožbi napadata tudi pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar brez uspeha. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovore obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je sprejelo pravilne dejanske zaključke, ki jih pritožbena izvajanja obeh zagovornikov ne morejo niti malo omajati. V napadeni sodbi je navedlo tehtne, prepričljive in sprejemljive razloge o tem, na osnovi katerih dokazov ter zakaj šteje krivdi obeh obdolžencev za dokazani in pritožbeno sodišče, ki z razlogi prvostopne sodbe v celoti soglaša, le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornikov dodaja: Trditev v pritožbi zagovornice obd. A., da "razen poročil TPS in na njih temelječih izpovedb kriminalistov" ni drugih dokazov, ki bi lahko bili podlaga za zaključek, da je obd. A. storil obravnavano kaznivo dejanje, ni točna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na priznanje obdolženca, ki ga je v okviru svojega prvega zagovora podal pri preiskovalnemu sodniku, na poročilo UNZ o izvajanju ukrepa tajnega sledenja, na izpovedbi prič R. C. in S. I., ki sta izpovedovala tudi o drugem in ne samo o tem, kar sta v svojih poročilih zapisala TPS, na podatke o klicih na GSM telefonih obdolžencev in na dejstvo, da je bil obd. A. zaloten pri sami predaji heroina TPS. Vsi ti dokazi se do take mere med seboj dopolnjujejo, da tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dopuščajo nikakršnega dvoma o tem, da je obd. A. storil kaznivo dejanje na način, kot je opisan v izreku napadene sodbe. Ker se vsebina poročil TPS in UNZ o izvajanju tajnega sledenja časovno, krajevno in vsebinsko med seboj ujema, ustreza pa tudi zunanjemu okviru dogajanj, kot so ga v zagovorih opisovali obdolženci, čeprav so mu ti dali drugačno vsebino, slednji pa so bili prijeti ob izvršitvi kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v verodostojnost poročil TPS in UNZ.

Zato je nanje upravičeno oprlo svoje ugotovitve. Zagovor obd. A., da je bil zgolj posrednik pri prodaji heroina med "Č." in TPS, kar je počel zaradi obljubljene nagrade, se je izkazal za povsem nesprejemljiv, sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče verjeti. V kolikor bi "Č." hotel prodati mamilo TPS, se ne bi zaradi tega vozil v ..., saj bi tako kupčijo lahko opravil že v ..., od koder sta se s TPS pripeljala, ob tem pa bi mu denar za posrednika ostal v žepu.

Razen tega je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi prepričljivo argumentiralo tudi, Okoliščina, da je obd. A. TPS ob priliki druge prodaje heroina le-temu najprej pokazal vzorec tega mamila v kiosku na P. cesti in je bil ta vzorec kasneje najden ob prijetju obdolženca v žepu njegovih hlač, se tudi ne ujema z zagovorom obd. A. o tem, kako bi naj kupčija potekala. Tak obdolženčev zagovor je v nasprotju tudi z okoliščino, da je eden od TPS kar trikrat moral iti po denar za heroin k drugemu TPS, ker je obd. A. stalno spreminjal količino heroina, ki ga prodaja. Če bi ga prodajal "Č." in bi ta ves čas imel heroin pri sebi, take negotovosti glede količine, ki jo prodaja, ne bi bilo.

zakaj ni verjeti obd. A., da bi se s "Č." heroinom v žepu vozil naokrog in urejal svoje privatne probleme, "Č." pa bi ga ves ta čas brezskrbno čakal s kupcem heroina. Zato je pritožbeno prizadevanje, da bi tak obdolženčev zagovor bil sprejet kot verodostojen, povsem neutemeljeno. Obd. A. je bil prijet s heroinom v naročju in z denarjem ob nogah v osebnem avtomobilu TPS, torej pri sami izvršitvi kaznivega dejanja in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je to bilo že dokončano, saj je bil že sklenjen dogovor o količini in ceni ter je tudi že prišlo do izmenjave heroina za denar. Zato dilema, ki jo v pritožbi navaja zagovornica, ne obstaja.

Glede pritožbenih navedb zagovornika obd. O. pa je potrebno povedati, da s tem, ko ponavljajo zagovor obdolženca, ne morejo ovreči pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Le-to je pravilno ugotovilo, da je obd. A. heroin, ki ga je 26/6-1998 prodal TPS, dobil od obd. O., saj je to najprej v zagovoru povedal sam obd.

A., navedeno pa se ujema z vrsto telefonskih in fizičnih kontaktov med obema obdolžencema v času, ko so potekala pogajanja med obd. A.

in TPS o prodaji in nakupu tega mamila. Zato je sodišče prve stopnje, ob tem, ko se je zagovor obt. O. o tem, zakaj se je kritičnega večera vozil sem ter tja in se tudi sestajal z obd. A., izkazal za povsem nesprejemljiv, utemeljeno zaključilo, da je heroin obd. A. dobil prav od obd. O.. Okoliščina, da na zavitku s heroinom ni bilo najti prstnih sledi obd. O., kar naj bi po pritožbi dokazovalo, da ga ni imel v rokah, nima prav nobene teže, saj ni bilo najti niti prstnih odtisov obd. A., pa je ta priznal, da je ta zavitek imel v rokah, z njim v naročju pa je bil celo prijet.

Po obrazloženem, in ker v preostalem pritožbi ne navajata ničesar, kar bi ovrglo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi obeh zagovornikov proti prvostopnemu krivdnemu izreku neutemeljeni.

Pritrditi pa je pritožbi zagovornice obd. A., da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dejanji obdolženca pravno opredelilo kot dve samostojni kaznivi dejanji, kršilo kazenski zakon. Istovrstnost obeh dejanj, enoten obdolženčev naklep, da ju izvrši, časovna, krajevna in tudi siceršnja povezanost obeh dejanj dajejo namreč podlago za zaključek, da gre za eno samo nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo temu delu pritožbe zagovornice in prvostopno sodbo spremenilo tako, kot je to razvidno iz točke I izreka te odločbe.

V posledici zgoraj navedene odločitve je pritožbeno sodišče obd. A.

na novo izreklo tudi kazensko sankcijo. Pri njeni odmeri je upoštevalo vse tiste okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, le nekoliko večji poudarek je dalo olajševalnim okoliščinam, za kar se v pritožbi nenazadnje zavzema tudi obdolženčeva zagovornica. Zato je obdolžencu izreklo za štiri mesece nižjo kazen, kot pa mu je bila na prvi stopnji izrečena enotna kazen zapora. Na pritožbo zagovornika obd. O. pa je pritožbeno sodišče znižalo kazen tudi temu obdolžencu, in sicer prav tako za štiri mesece. Tudi pri njem je namreč v nekoliko večji meri kot sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno ugotovljene olajševalne okoliščine.

Pritožbeno sodišče je prepričano, da tako odmerjeni kazni ustrezata teži kaznivega dejanja, stopnji krivde obeh obdolžencev, okoliščinam, v katerih sta storila kaznivo dejanje in tudi njunim osebnostim in njunemu prejšnjemu življenju, torej vsemu, kar je pri odmeri kazni potrebno upoštevati (drugi odstavek 41. člena KZ).

Neutemeljen pa je predlog zagovornice obd. A. za spremembo na prvi stopnji izrečene odločbe o stroških kazenskega postopka. Temelj za naložitev teh stroškov obdolžencu je sodišče prve stopnje imelo v obsodilnem izreku, višina stroškov, ki jih bo moral obdolženec plačati, pa je tako nizka, da zaradi tega z njihovim plačilom ne bo ogroženo preživljanje obdolženca in oseb, ki jih je dolžan preživljati. Zagovornico pa si je obdolženec najel sam in je zato tudi sam dolžan poravnati njene potrebne izdatke in nagrado.

Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbah obeh zagovornikov odločilo, kot je razvidno iz izreka pod točko I te odločbe.

Izrek o stroških tega dela pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo z odločbo višjega sodišča deloma odločeno v korist obeh obdolžencev (drugi odstavek 98. člena ZKP).

K točki II izreka: Obd. F. L. je svojemu zagovorniku odvetniku S. dne 15/6-1999 odpovedal pooblastilo za zagovarjanje in predsednik Okrožnega sodišča v ... je z odredbo dne 18/6-1999 postavil obdolžencu za zagovornika po uradni dolžnosti odvetnika B. G.. Ker je odvetnik S. vložil pritožbo dne 21/6-1999, ko ni bil več obdolženčev zagovornik, je bilo njegovo pritožbo v skladu s členom 390 ZKP potrebno zavreči kot nedovoljeno, saj ni imel pravice do nje.

Prav tako je bilo kot nedovoljeno potrebno zavreči pritožbo obd. F.

L., ki jo je dne 15/6-1999 podal na zapisnik pri Okrožnem sodišču v .... Dne 18/6-1999 jo je obdolženec namreč umaknil. Tudi ta odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 390. člena ZKP.

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče obd. F. L. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 958/99
• VSL sodba I Kp 1258/99
• VSC sodba Kp 305/2000