<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sodba IV Kp 5135/2019

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2020:IV.KP.5135.2019
Evidenčna številka:VSM00037713
Datum odločbe:10.09.2020
Senat, sodnik posameznik:Barbara Debevec (preds.), Breda Cerjak Firbas (poroč.), Zdenka Klarič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:nevarna vožnja v cestnem prometu - kršitev cestnoprometnih predpisov - kazenska sankcija - zaporna kazen - alkoholiziranost - pravica do zagovora - obteževalne in olajševalne okoliščine - odmera kazni - predkaznovanost - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila

Jedro

Kot obteževalne okoliščine ni upoštevalo obdolženčeve alkoholiziranosti kot take, temveč pravilno ni prezrlo stopnje obdolženčeve alkoholiziranosti, torej dejstva, da je obdolženec imel najmanj 1,00 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Pritožba, ki ugotovitve sodišča prve stopnje v tej smeri netočno povzema, zato ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega R.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 5135/2019 z dne 27. 1. 2020 obdolženega R.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen pet mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da mu izreče pogojno zaporno kazen oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba izrecno zatrjuje več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, katere vidi v pomanjkljivostih obrazložitve izpodbijane sodbe glede odločbe o izrečeni kazenski sankciji. Vendar očitane kršitve, ki jih pritožba v večji meri uveljavlja zgolj pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niso podane, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba neutemeljeno uveljavlja z navedbami, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov v zvezi s presojo teže kaznivega dejanja. V skladu s prvim odstavkom 49. člena KZ-1, ki določa, da sodišče storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo, je namreč sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih okoliščin pravilno ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja, v okviru katere je utemeljeno izpostavilo obdolženčevo kršitev cestnoprometnih predpisov in nastale posledice, teh okoliščin pa ni v ničemer upoštevalo kot obteževalnih, kot to zmotno trdi pritožba. Prav tako sodišče prve stopnje kot obteževalne okoliščine ni upoštevalo obdolženčeve alkoholiziranosti kot take, temveč pravilno ni prezrlo stopnje obdolženčeve alkoholiziranosti, torej dejstva, da je obdolženec imel najmanj 1,00 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Pritožba, ki ugotovitve sodišča prve stopnje v tej smeri netočno povzema, zato ni utemeljena.

6. Nadalje pritožba s sklicevanjem na 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v utemeljitev zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kot obteževalno okoliščino neutemeljeno štelo njegov nekritičen odnos do nastale situacije, saj je obdolženec zgolj izkoristil svojo ustavno zagotovljeno pravico do zagovora. Pritožba nima prav. Obnašanje storilca po storjenem kaznivem dejanju je pomembna okoliščina pri odmeri kazni, na vrednotenje katere v drugem odstavku 49. člena napotuje tudi KZ-1. Obnašanje storilca po kaznivem dejanju v zvezi z odmero kazni namreč ne razkriva zgolj storilčevega odnosa do storjenega dejanja in posledic, temveč ima lahko pomen tudi za oblikovanje stališča sodišča o storilčevem vedenju v prihodnje in je tudi v tem smislu pomemben element v postopku sodne odmere kazni.1 V tem kontekstu je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino povsem pravilno upoštevalo, da je obdolženec do nastale situacije izkazal izrazito nekritičen odnos, nikakor pa ni kot obteževalne okoliščine vrednotilo obdolženčevega zanikanja kaznivega dejanja, zato ni v ničemer poseglo v obdolženčeve ustavne pravice iz 29. člena Ustave, kot si to pritožba napak razlaga.

7. Kot tretjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba graja zaključke sodišča prve stopnje glede ugotovljene predkaznovanosti obdolženca, ki bi po pritožbeni oceni lahko bila upoštevana le kot olajševalna okoliščina. Pritožba znova nima prav. V tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno ločuje med obdolženčevo predkaznovanostjo za kazniva dejanja in za prekrške. Tako kot olajševalno okoliščino na strani obdolženca pravilno upošteva dejstvo, da predhodno še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, na drugi strani pa kot obteževalno okoliščino utemeljeno vrednoti dejstvo, da je bil že predkaznovan za prekršek zoper cestnoprometne predpise. Čeprav sodišče prve stopnje ne navede podrobnejših podatkov o prekršku, za katerega je bil obdolženec spoznan za odgovornega, kot to izpostavlja pritožba, je odločitev v tej smeri še zmeraj mogoče preizkusiti, saj svojo predhodno kršitev cestnoprometnih predpisov v svojem zagovoru izpostavlja sam obdolženec, opredelitev prekrška pa izhaja tudi iz evidence predkaznovanosti za prekrške, ki je bila pretresena na glavni obravnavi (točke 2, 3, 14 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe). Dejstvo, da je obdolženec v okviru obravnavanega kaznivega dejanjem kršil (istovrstne) cestnoprometne predpise, pa daje podlago za pravilen sklep, da je obdolženčevo predhodno kršitev cestnoprometnih predpisov potrebno obravnavati kot obteževalno okoliščino na strani obdolženca.

8. Nenazadnje pritožba v okviru zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka trdi, da je razlogovanje sodišča prve stopnje nerazumljivo in se odločitve o kazni ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje navaja, da obdolžencu ni potrebno prepovedati vožnje z izrekom stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, hkrati pa mu izreka zaporno kazen ravno zato, da ne bo več vozil motornega vozila. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Razlogi sodišča prve stopnje v točkah 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe glede odločbe o izrečeni kazenski sankciji so povsem razumljivi in notranje skladni. Obdolženec v času storitve obravnavnega kaznivega dejanja ni imel (in še danes nima) veljavnega vozniškega dovoljenja, zato ni imel (in še danes nima) pravice voziti motornega vozila, vsled česar se v obravnavanem primeru fakultativni izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila tudi po oceni pritožbenega sodišča izkaže kot nepotreben. Navkljub temu, da obdolženec ni imel pravice voziti motornega vozila, pa ga to očitno ni odvrnilo od tega, da motornega vozila tudi dejansko ne bi vozil, saj je ravno na ta način storil obravnavano kaznivo dejanje. Posledično je sodišče prve stopnje možnost vožnje motornega vozila obdolžencu z izrekom zaporne kazni tudi fizično onemogočilo ter to povsem razumljivo utemeljilo z nujnostjo, da obdolženec v bodoče ne bo več ponavljal kaznivih dejanj in s svojimi dejanji ne bo več ogrožal sebe in ostalih udeležencev v prometu.

9. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko graja dejansko stanje in torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje, glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

10. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca, da v kritičnem trenutku ni bil voznik avtomobila. Pritožba ocenjuje, da je obdolženčev zagovor prepričljiv in podprt z izpovedbama prič A.K. in S.J., zato meni, da je bil povzročitelj prometne nesreče zmotno ugotovljen.

11. S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Zagovor obdolženca v smeri, da inkriminiranega dne ni vozil avtomobila, katerega lastnica je bila njegova partnerka S.J., temveč je ta avtomobil vozil znanec „M“, medtem ko je bil sam skupaj s prijateljem A.K. zgolj sopotnik v avtomobilu, je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, kar je v točkah 9 - 11 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi tehtno pojasnilo. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je bil ravno obdolženec tisti, ki je obravnavanega dne kot voznik avtomobila povzročil prometno nesrečo. Podlago za svoje zaključke je sodišče prve stopnje imelo v izpovedbi oškodovanke M.L., ki je povedala, da sta v motornem vozilu bili samo dve osebi, pri čemer je na glavni obravnavi v razpravni dvorani brez dvoma prepoznala obdolženca, za katerega je zatrdila, da je bil obravnavanega dne voznik motornega vozila. Sodišče prve stopnje je takšni izpovedbi oškodovanke M.L. utemeljeno sledilo, saj je podprta z uradnim zaznamkom o opravljeni prepoznavi osebe na fotografijah z dne 10. 9. 2018 in albumom osumljencev Ministrstva za notranje zadeve z dne 6. 9. 2018, kakor tudi skladnima izpovedbama policistov I.D. in F.O., ki za razliko od prič S.J. in A.K. z udeleženci prometne nesreče nista prijateljsko povezana in nimata interesa za izid kazenskega postopka. Ne gre pa tudi prezreti, da sta oba policista prepričljivo izpovedala o nelogičnosti obdolženčevega zagovora ter izpovedb prič S.J. in A.K., ko so trdili, da bi naj policist že obravnavanega dne imel s seboj fotografijo obdolženca, na katero bi naj oškodovanka pokazala in rekla, da v času prometne nesreče on ni vozil. Z vsem navedenim in ob upoštevanju, da obdolženec in priča A.K. znanca „M“ nista znala niti identificirati, je obdolženčev zagovor ovržen. Odločilno dejstvo, da je obdolženec obravnavanega dne vozil avtomobil, je namreč v celoti dokazano, dokazna ocena pa temelji na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki jo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi z dokaznim standardom onkraj razumnega dvoma argumentirano obrazložilo, zaradi česar je zavzemanje pritožbe za uporabo pravila in dubio pro reo neutemeljeno.

12. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper izpodbijano sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

13. Uspešna ne more biti pritožba niti, ko graja odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za izrek pogojne obsodbe, saj je preizkus pokazal, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. Do pravilnosti posameznih ugotovitev sodišča prve stopnje glede izrečene kazenske sankcije se je pritožbeno sodišče obširno opredelilo že tekom te sodne odločbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja, da dvoma v pravilnost izrečene kazni pritožba ne more vzbuditi niti, ko sodišču prve stopnje očita kršitev obdolženčevih ustavno zagotovljenih pravic iz 14. in 22. člena Ustave, in ko trdi, da je bil obdolženec kaznovan nesorazmerno oziroma strožje, kot je to običajno po sodni praksi. Pritožba namreč v utemeljitev svojih navedb navaja šest odločb Vrhovnega sodišča RS, v okviru vsake od njih pa izrečeno kazen ocenjuje glede na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja (in v dveh primerih glede na opis kaznivega dejanja), medtem ko preostale okoliščine, ki omogočajo individualizacijo kazni ter vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, povsem prezre. Ravno načelo individualizacije pa je tisto, ki pri izrekanju kazni omogoča sodišču ustrezno diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja tako v korist kot v breme storilca. Načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in načelo enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen Ustave) zato nista kršeni in ne bi bili kršeni, četudi bi sodišče izreklo nekemu drugem obdolžencu za istovrstno kaznivo dejanje precej nižjo kazen, kot jo je izreklo njemu. Glede na vse navedeno, v pritožbi selektivno izpostavljene sodne odločbe za obravnavano zadevo niso uporabljive, saj se tudi sicer nanašajo bodisi na zadeve, v katerih zaradi oprostilne sodbe oziroma odpovedi pravici do pritožbe izrečene kazenske sankcije niso bile preizkušene, bodisi na zadeve, v katerih se obdolžencu niti ni očitalo istovrstno kaznivo dejanje.

14. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------
1 Primerjaj Bavcon L. in drugi, Kazensko pravo, splošni del, peta izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 379.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 49, 49/1, 324, 324/1-1, 324/1-3, 391
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22, 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwODIw