VSM Sodba IV Kp 22422/2020

Jedro

Po opisih dejanj v izreku sodbe je obdolženi v obdobju od 26. 7. 2019 do 22. 11. 2019 storil osem istovrstnih kaznivih dejanj na skoraj identični način zoper gospodarske družbe, ki se ukvarjajo s prodajo naftnih derivatov oziroma pogonskih goriv. Vrednost ukradenih stvari je bila v vseh primerih majhna, obdolženemu pa je po opisih šlo za to, da bi si prilastil stvari v takšni vrednosti. Navedene dejanske okoliščine so bile po ugotovitvah sodišča prve stopnje v dokaznem postopku potrjene oziroma obdolžencu dokazane in jih je bilo le še primerjati z okoliščinami iz prvega odstavka 54. člena KZ-1, ki opredeljujejo nadaljevano kaznivo dejanje pri katerem se po drugem odstavku tega člena ne uporabljajo določbe o steku iz 53. člena KZ-1, temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujšo kaznivo dejanje.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe obdolženega M.O. se sodba sodišča prve stopnje v zakonski označbi kaznivega dejanja spremeni tako, da je obdolženi storil kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena ter v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se mu namesto kazni 7 (sedem) mesecev zapora izreče kazen 6 (šest) mesecev zapora.

II. Pritožba obdolženega M.O. se zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.O. spoznalo za krivega storitve osmih kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu za vsako določilo kazen en mesec zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse, oškodovanim gospodarskim družbam M. d.o.o., O. d.d. in P. d.d. pa so bili prisojeni premoženjsko pravni zahtevki v višinah ter z zamudnimi obrestmi kot podrobneje izhajajo iz izreka sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženi zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom po nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist ali s spremembo kazni zapora z denarno kaznijo.

3. Preizkus pred sodiščem druge stopnje je pokazal naslednje.

4. Po opisih dejanj v izreku sodbe je obdolženi v obdobju od 26. 7. 2019 do 22. 11. 2019 storil osem istovrstnih kaznivih dejanj na skoraj identični način zoper gospodarske družbe, ki se ukvarjajo s prodajo naftnih derivatov oziroma pogonskih goriv. Vrednost ukradenih stvari je bila v vseh primerih majhna, obdolženemu pa je po opisih šlo za to, da bi si prilastil stvari v takšni vrednosti. Navedene dejanske okoliščine so bile po ugotovitvah sodišča prve stopnje v dokaznem postopku potrjene oziroma obdolžencu dokazane in jih je bilo le še primerjati z okoliščinami iz prvega odstavka 54. člena KZ-1, ki opredeljujejo nadaljevano kaznivo dejanje pri katerem se po drugem odstavku tega člena ne uporabljajo določbe o steku iz 53. člena KZ-1, temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujšo kaznivo dejanje.

5. Ker je primerjava dejanskih okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in zakonskih okoliščin iz zgornje zakonske določbe pokazala, da se te skladajo (ujemajo) je sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP sodbo v zakonski označbi kaznivega dejanja in posledično še v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

6. V ostalem oziroma, ko je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo še po obdolženčevi pritožbi, pa je ugotovilo, da ta ni utemeljena ter je sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (391. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo pritožnikovo predhodno obsojenost ter na njeni podlagi še, da ta kljub obsegu ni imela preprečevalnega učinka, kot ga pritožnik sedaj v pritožbeni obrazložitvi zatrjuje. Pravilno je ocenilo tudi olajševalne okoliščine, pri čemer je v pritožbeni obrazložitvi naštete pritožnikove zdravstvene in socialne težave, ki so prispevale k storitvi kaznivega dejanja šteti kot nova dejstva, za katera bi moralo biti v pritožbi dodatno obrazloženo, zakaj niso bila navedena že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP). Denimo na naroku za izrek kazenske sankcije, ko pritožnik niti po dodatno postavljenem vprašanju sodnice posameznice ni imel ničesar več za povedati (list. št. 88).

7. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje ni sledilo pritožnikovemu predlogu po spremembi kazni zapora v denarno kazen, medtem ko je njena nadomestitev z delom v splošno korist predmet postopka po 129.a členu ZKP, ki ga bo pritožnik moral posebej sprožiti.

8. Preostalih kršitev, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, navedeni preizkus iz 383. člena ZKP ni razkril, sodna taksa, kot strošek pritožbenega postopka pa zato, ker je bilo s to odločbo delno odločeno v pritožnikovo korist, ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

19.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 49792/2012-113
• VSRS Sodba I Ips 21585/2011-86
• VSRS Sodba I Ips 31979/2011-59, enako tudi I Ips 51152/2011-99