<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sodba II Kp 25499/2010

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2020:II.KP.25499.2010
Evidenčna številka:VSM00038267
Datum odločbe:23.09.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Aleksander Karakaš (preds.), Melita Puhr (poroč.), Leonida Jerman
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - pogojna obsodba - velika premoženjska korist - zakonski znak kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca - zavrnilna sodba na II. stopnji

Jedro

244. člen KZ, zakonski znak po drugem odstavku, opis kaznivega dejanja.

Zagovornik ima prav, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obtožbi in izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ, saj ni navedeno, da je obdolžencu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo. Gre torej za specifičen in jasno določen zakonski znak, ki poleg samostojnega znaka velike premoženjske koristi ali velike premoženjske škode, pomeni kvalifikatorno obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ. Opredeljuje namreč subjektivni znak obdolženčeve volje oziroma posebnega namena (motiviranega naklepa), da drugemu pridobi veliko premoženjsko korist ali povzroči veliko premoženjsko škodo. Ugotavljanje tega namena je predmet dokazne presoje sodišča, ugotovitve in zaključki v zvezi s tem pa obligatorni oziroma nujni sestavni del obrazložitve sodbe. Zato je ta zakonski znak nujni sestavni del opisa kaznivega dejanja v kvalificirani obliki po drugem odstavku 244. člena KZ, saj sicer opis ne zajema vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

zoper obdolženega A. A. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje)

po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne obtožba,

da je kot direktor družbe G. P. d.o.o., O. cesta št., P., pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabil svoj direktorski položaj z namenom, da bi drugemu povzročil veliko premoženjsko korist, ko je dne 24.5.2004 s svojim očetom B. B. sklenil prodajno pogodbo za nakup sedmih zemljišč k.o. H. in sicer parc. št. 189/2 gozd v izmeri 3353 m², vpisana pri Z.K. vložek štev. xxx k.o. H., 971 gozd v izmeri 687 m², 972 travnik v izmeri 1295 m², 973 vinograd v izmeri 2185 m², 974 sadovnjak v izmeri 935 m², 82 dvorišče v izmeri 527 m², 82 stavbišče v izmeri 83 m², vse vpisane pri zemljiško knjižnem vložku št. yyy k.o. H. za kupnino skupaj z davkom 508.980.000,00 SIT oziroma 2.133.606,76 EUR, pri tem pa je vedel, da tržna vrednost nepremičnin znaša znatno manj, saj je na dan sklenitve prodajne pogodbe znašala 46.009,66 EUR, medtem ko je dogovoril kupnino v višini 508.980.000,00 SIT oziroma 2.133.606,76 EUR, zaradi tega so bile kupljene nepremičnine na dan nakupa prevrednotene in je razlika med prodajno ceno nepremičnin, 2.133.606,76 EUR in takrat ocenjeno povprečno tržno ceno 46.009,66 EUR v času prodaje 24.5.2004 znašala 2.087.597,10 EUR, za kateri znesek je prodajalcu nepremičnin B. B. bila pridobljena velika premoženjska korist,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

III. Po prvem odstavku 94. člena Zakona o kazenskem postopku je obdolženec dolžan povrniti stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi in sicer stroške vročanja po vročevalcu v višini 107,01 EUR, v roku 15 dni po prejemu plačilnega naloga.

IV. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa je obdolženec dolžan povrniti stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi in sicer stroške vročanja po vročevalcu v višini 107,01 EUR, v roku 15 dni po prejemu plačilnega naloga. Odločilo je še, da se obdolžencu vrnejo zaseženi predmeti in sicer različna dokumentacija, zasežena ob hišni preiskavi.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega A. A. oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje in razsojanje.

3. Pritožba zagovornika je utemeljena, višje sodišče pa je na tej podlagi, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo še kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca, ki je terjala njeno spremembo v zavrnilno sodbo.

4. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Navaja, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Opis namreč ne zajema zakonskih znakov iz drugega odstavka tega člena, ki je med ostalim določal, da je storilcu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi veliko premoženjsko korist ali povzroči veliko premoženjsko škodo. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe pa ni razvidno, da bi se obdolžencu očitalo, da mu je šlo za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobil veliko premoženjsko korist ali povzročil takšno škodo. Po mnenju zagovornika je zato pravna kvalifikacija, glede na opis kaznivega dejanja, neutemeljena.

5. Glede na čas izvršitve obravnavanega oziroma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja dne 24. 5. 2004, je treba uporabiti določila takrat veljavnega Kazenskega zakonika (KZ), ki je kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic urejal v 244. členu. Prvi odstavek navedenega člena določa, da se z zaporom do petih let kaznuje, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku tega člena se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let, če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilcu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo.

6. V teoriji in sodni praksi ni sporno, da mora opis kaznivega dejanja v sodbi in obtožbi, poleg drugih obveznih delov, vsebovati tudi vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Nadalje tudi ni sporno, da abstraktni dejanski stan, to je zakonski opis kaznivega dejanja, ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, vendar pa morajo biti dejstva in okoliščine iz abstraktnega zakonskega opisa kaznivega dejanja konkretizirana in opisana tako, da je dejanje dovolj natančno označeno kot historični dogodek, z vsem kar je potrebno, da obdolžencu omogoča učinkovito obrambo, hkrati pa daje sodišču jasen okvir predmeta odločanja. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije1 pa v primeru, ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (npr. „vedoma“, „z namenom“, „mu je šlo za to“, itd.), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine, saj gre za značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami.

7. Zagovornik ima prav, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obtožbi in izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ, saj ni navedeno, da je obdolžencu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo. Gre torej za specifičen in jasno določen zakonski znak, ki poleg samostojnega znaka velike premoženjske koristi ali velike premoženjske škode, pomeni kvalifikatorno obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ. Opredeljuje namreč subjektivni znak obdolženčeve volje oziroma posebnega namena (motiviranega naklepa), da drugemu pridobi veliko premoženjsko korist ali povzroči veliko premoženjsko škodo. Ugotavljanje tega namena je predmet dokazne presoje sodišča, ugotovitve in zaključki v zvezi s tem pa obligatorni oziroma nujni sestavni del obrazložitve sodbe. Zato je ta zakonski znak nujni sestavni del opisa kaznivega dejanja v kvalificirani obliki po drugem odstavku 244. člena KZ, saj sicer opis ne zajema vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

8. Ni pa mogoče pritrditi zagovorniku, da je zato podana kršitev kazenskega zakona, ker obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe namreč vsebuje vse potrebne zakonske znake istega kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ. Višje sodišče je zato pravno kvalifikacijo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe spremenilo in ga pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ.

9. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 24. 5. 2004, kar po določbi prvega odstavka 112. člena takrat veljavnega KZ pomeni, da se je tega dne začelo zastaranje kazenskega pregona. Za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ je predpisana kazen zapora do petih let. Po določbi 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Po določbi šestega odstavka 112. člena KZ pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona, kar v obravnavani zadevi pomeni deset let. Glede na navedeno je desetletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel dne 24. 5. 2014, to je še pred izdajo izpodbijane sodbe.

10. Ker je torej kazenski pregon zoper obdolženca za očitano kaznivo dejanje že zastaran, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, torej kršitev zakona v škodo obdolženca, na katero je višje sodišče v skladu z določbo 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je izpodbijano sodbo, po primarno spremenjeni pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja, spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca za očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ, iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo. Glede na sprejeto odločitev, višje sodišče ostalih pritožbenih navedb zagovornika ni presojalo.

11. Odločitvi o stroških kazenskega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje sta posledica izreka zavrnilne sodbe in temeljita na citiranih določbah ZKP v točkah II. in IV. izreka te odločbe. Nespremenjena pa ostaja pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki ji tudi zagovornik ne nasprotuje, da je obdolženec v skladu s prvim odstavkom 94. člena ZKP dolžan povrniti krivdno povzročene stroške vročanja po vročevalcu (točka III. izreka te sodbe).

12. Odločitev sodišča prve stopnje o vrnitvi zaseženih predmetov obdolžencu, primarno sicer nepopolna, je hkrati tudi nepotrebna, saj sodišče o vrnitvi zaseženih predmetov lastniku oziroma imetniku, ob izpolnjenih pogojih iz 224. člena ZKP, odloči zgolj z odredbo.

-------------------------------
1 VSRS I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017 in druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 50, 111, 111/1, 111/1-4, 112, 112/1, 112/6, 244, 244/1, 244/2,357, 357-4, 372, 372-3, 383

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNzcy