<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sodba IV Kp 39156/2019

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2020:IV.KP.39156.2019
Evidenčna številka:VSM00037956
Datum odločbe:24.09.2020
Senat, sodnik posameznik:Breda Cerjak Firbas (preds.), Barbara Debevec (poroč.), Boris Štampar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zakonski znaki kaznivega dejanja - ustrahovanje - vznemirjanje - kaznivo dejanje grožnje

Jedro

Opis dejanja tako vsebuje abstraktne zakonske znake (kar sicer niti ni nujna sestavina opisa dejanja v izreku sodbe), kot tudi subjektivni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje, da je obdolženec dejanje storil zato, da bi oškodovanca "ustrahoval in vznemiril", pri čemer je ta zakonski znak razviden že iz opisa konkretnega dejanskega stanu. Ob navedenem je poudariti, da je potrebno abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja brati skupaj v medsebojni povezavi, pri čemer opisano obdolženčevo ravnanje ne vzdrži drugačne razlage od te, da se je oškodovanec počutil prestrašeno in ogroženo, iz preostalih konkretnih okoliščin (da se je obdolženec zapodil proti ograji in oškodovanca med tekom pozival, naj pride k njemu, da ga bo ubil), pa tudi da se je počutil vznemirjeno. V opisu dejanja so tako jasno navedena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je zakonski znak "ustrahovanja in vznemirjanja" prepozna(ve)n.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega F.S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 84,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 39156/2019 z dne 29. 1. 2020 obdolženega F.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je še, da mora obdolženec po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj niso znani, sodno takso v višini 80,00 EUR ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovanca, odvetnikov D. in R.B., o katerih bo odločeno po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena je oškodovanca S.R. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov, kot navajajo v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podana, ker je izrek sodbe nerazumljiv. Iz opisa očitanega kaznivega dejanja namreč izhaja, da je obdolženec ravnal z namenom ustrahovanja in vznemirjanja, nato pa v nadaljevanju, da se je S.R. zaradi ravnanj obdolženca počutil prestrašenega in ogroženega. Tako torej ni jasno, kako se je oškodovanec počutil zaradi ustrahovanja, kako pa zaradi vznemirjanja, pri čemer tudi obdolženčev namen vznemirjanja ni z ničemer konkretiziran.

5. S povzetimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Iz opisa kaznivega dejanja, kot je razviden iz izreka prvostopenjske sodbe, izhaja namreč jasen očitek, da je obdolženec resno zagrozil oškodovancu z napadom na njegovo življenje in telo (ko je 26. 4. 2019 želel preskočiti ograjo in oškodovancu dejal, da mu bo „utrgal gurgl in ga razbil“ ter dne 29. 4. 2019, da „ga bo ubil, zaklal in da ga bo tako stolkel, da ne bo več mogel hoditi“, pri čemer se je zapodil proti ograji in ga med tekom pozival naj pride k njemu, da ga bo ubil) ravno z namenom ustrahovanja in vznemirjenja, ki je rezultiralo v tem, da se je oškodovanec počutil prestrašenega in ogroženega. Opis dejanja tako vsebuje abstraktne zakonske znake (kar sicer niti ni nujna sestavina opisa dejanja v izreku sodbe), kot tudi subjektivni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje, da je obdolženec dejanje storil zato, da bi oškodovanca „ustrahoval in vznemiril“, pri čemer je ta zakonski znak razviden že iz opisa konkretnega dejanskega stanu. Ob navedenem je poudariti, da je potrebno abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja brati skupaj v medsebojni povezavi, pri čemer opisano obdolženčevo ravnanje ne vzdrži drugačne razlage od te, da se je oškodovanec počutil prestrašeno in ogroženo, iz preostalih konkretnih okoliščin (da se je obdolženec zapodil proti ograji in oškodovanca med tekom pozival, naj pride k njemu, da ga bo ubil), pa tudi da se je počutil vznemirjeno. V opisu dejanja so tako jasno navedena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je zakonski znak „ustrahovanja in vznemirjanja“ prepozna(ve)n. Takšnega zaključka ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na vsebino odločb Višjega sodišča Mariboru (IV Kp 30742/2018 in IV Kp 12536/2016), saj v obravnavani zadevi ne gre za opis, ki bi bil primerljiv opisoma v pritožbeno izpostavljenih zadevah. Po obrazloženem ima dejanje obdolženca, kot je opisano v prvostopenjskem krivdnem izreku vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, tako na abstraktni kot na dejanski ravni. Zato v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi naj bila podana tudi, ker je izrek izpodbijane sodbe tudi v nasprotju z njenimi razlogi. Posledici ogroženost in prestrašenost imata namreč lahko vzrok le v ustrahovanju, ne pa tudi v vznemirjanju, pri čemer obdolženčev namen vznemirjanja niti ni z ničemer konkretiziran. V razlogih izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje sprejelo le zaključke, da se je oškodovanec prestrašil in se počutil ogroženega, ne pa, da se je počutil tudi vznemirjeno. Ker se slednje nanaša na odločilno dejstvo, in sicer posebni namen storilca, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

7. Takšna kršitev ni podana. Sicer je na načelni ravni pritrditi pritožbi, ko zatrjuje, da imata posledici ogroženost in prestrašenost lahko vzrok le v ustrahovanju, vendar pa zagovorniki očitno prezrejo, da je v obravnavani zadevi tudi obdolženčev namen vznemirjanja ustrezno konkretiziran, kot že pojasnjeno, tako v izreku izpodbijane sodbe, kot tudi v njeni obrazložitvi. V razlogih sodbe (točke 9 - 11 obrazložitve) so namreč razumljivo opisana in obrazložena vsa za zadevo odločilna dejstva, pri čemer zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, da se je oškodovanec počutil tudi „vznemirjeno“ ne more pomeniti pritožbeno uveljavljanega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe. Še zlasti ne, ko se obdolžencu očita abstraktno ogrozitveno dejanje, za katerega izvršitev niti ni nujno, da bi se oškodovanec dejansko počutil ogroženega, ustrahovanega ali vznemirjenega, temveč zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti táko ustrahovanje oziroma vznemirjenje1, kar je po ustreznih razlogih izpodbijane sodbe tudi bila, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Zagovorniki trdijo še, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v izpodbijani sodbi ni obrazložilo odločilnega dejstva - obarvanega naklepa. Vendar jim ni mogoče pritrditi. Namen kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje oziroma posebna oblika naklepa (dolus coloratus) mora biti sicer res ugotovljen na podlagi dejstev in okoliščin vsakega konkretnega primera2, vendar pa zagovorniki očitno prezrejo, da je sodišče prve stopnje ravno tak obdolženčev namen tudi ugotovilo in argumentirano obrazložilo. V točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč pojasnilo, da se je obdolženec (upoštevaje tudi predhodno izdane odločbe o prekršku) zavedal, da pomenijo izrečene besede napad na življenje in telo oškodovanca, vendar jih je kljub temu (in ravno zato) izrekel, tako pa je ravnal zavestno in hote, saj je bil njegov edini namen, da bi oškodovanca ustrahoval in vznemiril.

9. Po oceni pritožbe je nadalje podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, ker je dokazna ocena v izpodbijani sodbi enostranska, saj sodišče prve stopnje v okviru slednje ni navedlo, katere dokaze je štelo za odločilne pri zaključku, da priči F. verjame, kljub nasprotju njene izpovedbe z izpovedbo oškodovanca in priče B.S..

10. Zatrjevana kršitev ni podana. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze (vključujoč izpovedbe oškodovanca ter prič M.F. in G. I. B. S.) analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, kot to izhaja iz točk 7 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Na tej podlagi je sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, kar je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Izpodbijana sodba ima torej vse potrebne razloge, ki jih določa sedmi odstavek 364. člena ZKP. Navedbe zagovornikov, s katerimi utemeljujejo neverodostojnost oškodovanca in obremenilne priče M.F. ter nakazujejo, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, pa se ne nanašajo na kršitev določb kazenskega postopka, temveč zagovorniki z njimi uveljavljajo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, v čemer jim prav tako ni mogoče pritrditi.

11. Kršitev kazenskega zakona pritožba ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. S pavšalnimi in neobrazloženimi navedbami, da se pojavlja vprašanje, ali opis dejanja, kot izhaja iz krivdoreka izpodbijane sodbe predstavlja uresničitev zakonskih znakov po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter da izvedeni dokazi niso z gotovostjo potrdili, da bi obdolženec oškodovancu v objektivnem smislu resno zagrozil, pa pritožba ne more uspeti. Iz vsebine pritožbenih navedb je namreč razbrati, da zagovorniki v luči lastne presoje nesoglasij med obdolžencem in oškodovancem zatrjujejo, da ne gre za objektivno resno grožnjo, saj vsakršen konflikt ne zadošča za izpolnjenost zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. S tovrstnimi pritožbenimi navedbami pritožba ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Neutemeljena je pritožba zagovornikov tudi iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pritožnikov pa še dodaja:

13. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se zagovorniki ne strinjajo. Poudarjajo, da groženj, ki bi jih naj obdolženec izrekel oškodovancu, ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič, prav tako nihče (razen oškodovanca) ni potrdil dejstva, da bi naj obdolženec želel preskočiti ograjo oziroma, da se je zapodil proti ograji. Ob tem tudi ni dokazano, da se je oškodovanec počutil prestrašenega in ogroženega. Obdolženec je namreč manjši od oškodovanca, pri čemer je oškodovanec lovec, ki ima dovoljenje za orožje. Da je slednji dogodek prijavil policiji, je tako le posledica njunih večkratnih sporov in ne morebitne prestrašenosti. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje tudi selektivno povzemalo izpovedbe zaslišanih prič, saj je njihovim izpovedbam verjelo le v delih, ki so za obdolženca obremenilni.

14. S povzetimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi na eni strani ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanca S.R. ter izpovedbam prič M.F. in G.I. B. S. (v delu, ko je slednja pojasnila, da je bila ob dogodku dne 29. 4. 2019 neposredno ob obdolžencu in da obdolženec večkrat pove „kakšno besedo preveč“). Na drugi strani pa je zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče tudi sicer v celoti soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je obdolženec dne 26. 4. 2019 oškodovancu zagrozil z besedami, da mu bo „utrgal gurgl in ga razbil“ ter dne 29. 4. 2019, da „ga bo ubil, zaklal in da ga bo tako stolkel, da ne bo več mogel hoditi“, kar predstavlja resno grožnjo zoper življenje in telo, ki jo je obdolženec podkrepil s tem, ko je dne 26. 4. 2019 želel preskočiti ograjo ter, ko se je dne 29. 4. 2019 zapodil proti ograji in pozival oškodovanca, naj pride k njemu, da ga bo ubil. S takšnim ravnanjem in izrečenimi besedami pa je pri oškodovancu povzročil občutek prestrašenosti in ogroženosti. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje namreč oporo v izpovedbi oškodovanca S.R., ki je zaslišan kot priča izpovedal enako kot v predlogu za pregon, kjer je v celoti potrdil očitke, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Pritožba zato ne more biti uspešna z navedbami, da izrečenih besed ni potrdila nobena priča. Zlasti ne, ker je o dogodku z dne 26. 4. 2019 navsezadnje izpovedal tudi obdolženec, ki ni zanikal, da je med njim in oškodovancem tega dne prišlo do konfrontacije, marveč je zanikal le, da bi oškodovancu izrekel očitane mu besede, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Glede dogodka z dne 26. 4. 2019 je sicer res izpovedal le oškodovanec in smiselno priča G.I.B.S. (obdolženčeva žena), ki je pojasnila, da je tega dne slišala prepir med obdolžencem in oškodovancem, da pa je slišala zgolj glasne besede, saj je bila od dogodka oddaljena približno 30 metrov. Vendar pa je sodišče prve stopnje glede na prepričljivo oškodovančevo izpovedbo slednjemu utemeljeno poklonilo vero v resnicoljubnost. Še zlasti, ko je njegovo izpovedbo glede dogajanja dne 29. 4. 2019 smiselno potrdila priča M.F., ki je prepričljivo izpovedala, da se je med obdolžencem in oškodovancem tega dne začel spor zaradi kokoši, zato je sama šla v hišo, kamor je kasneje prišel razburjen oškodovanec, ki jo je takoj po dogodku seznanil z izrečenimi besedami, ko ji je povedal, da mu je obdolženec zagrozil „da ga bo ubil, zaklal, tako skup stolkel, da ne bo več mogel hoditi“. Ob navedenem, je glede na pritožbena izvajanja dodati, da sama okoliščina, da nobena priča ni potrdila izrečenih groženj, še ne pomeni, da grožnje niso bile izrečene, saj je priča M.F. povedala zgolj, da groženj ni osebno slišala (ji je pa o njih povedal oškodovanec neposredno po dogodku), ne pa da niso bile nikoli izrečene, kot si to napak razlaga pritožba. Nenazadnje, je obdolženčeva žena - priča G.I.B.S., ki bi (naj) bila prisotna ob obeh dogodkih izpovedala, da je 29. 4. 2019 celo sama nakazala, da bo poklicala policijo, ko je obdolženec nagovarjal oškodovanca, naj pride na cesto, da se bosta pomerila.

15. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki izpodbijane sodbe pod točko 10, da inkriminirane obdolženčeve besede pomenijo resno grožnjo z napadom na življenje in telo oškodovanca. Namreč takšne besede, ob upoštevanju dejstva, da sta obdolženec in oškodovanec zaradi mejnega spora v slabih medsebojnih odnosih, ter upoštevaje zgoraj opisane okoliščine obravnavanega primera, že po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo za življenje in telo, ki pri oškodovancu lahko objektivno povzroči občutek ogroženosti in prestrašenosti. Da so sporne besede pri oškodovancu take občutke tudi dejansko povzročile pa je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno zaključilo na podlagi izpovedi oškodovanca in priče M.F., dodatno pa je o subjektivni prestrašenosti oškodovanca zaradi izrečenih besed utemeljeno sklepalo na podlagi dejstva, da je oškodovanec že naslednji dan po dogodku 29. 4. 2019, podal predlog za pregon.

16. Ker je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj gre pri izrečenih besedah za resno grožnjo v objektivnem in subjektivnem smislu, pritožba, ob izpostavljanju večkratnih sporov med obdolžencem in oškodovancem ter poudarjanju, da vsakršen hud konflikt ne zadošča za izpolnjenost zakonskih znakov, ne more uspeti. Ravno dejstvo, da sta bila obdolženec in oškodovanec v vse prej kot v dobrih medsebojnih odnosih zaradi neurejenega mejnega vprašanja ob vsem navedenem utrjuje prepričanje, da je bila izrečena grožnja pri oškodovancu objektivno zmožna povzročiti občutek ogroženosti in strahu . Za obstoj kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 pa se kot neutemeljena izkažejo tudi pritožbena izvajanja, da je obdolženec manjši od oškodovanca ter da je življenjsko nelogično, da bi 64-letni obdolženec poskušal preskočiti 1,20 metrov visoko ograjo, posebej ob upoštevanju, da ima obe koleni uničeni in čaka na operacijo, pri čemer ograje niti ne bi mogel preskočiti. Slednje namreč pri presoji resnosti grožnje ni bistveno, saj ni pomembno ali je grožnje obdolženec nameraval tudi uresničiti, saj je dejanje dokončano že, ko obdolženec izreče resno grožnjo in se drugi z njo seznani ter pri njem ustvari občutek osebne ogroženosti in prestrašenosti, kar je primer tudi v obravnavani zadevi. Pritožbena izvajanja v tej smeri so zato neutemeljena še zlasti, ko se objektivna uresničljivost grožnje presoja glede na to, kako jo je oškodovancu prikazoval obdolženec in ne glede na obdolženčevo dejansko zmožnost njene uresničitve.3

17. Glede pritožbene navedbe, da ne drži, da je izpovedbo oškodovanca glede dogodka z dne 29. 4. 2019 smiselno potrdila priča M.F., pa je dodati, da gre za nebistveno neskladnost, saj gre za podrobnost, ki ni odločilna, temveč je pomembno, da je priča M.F. izpovedala, da je bil dne 29. 4. 2019 spor med obdolžencem in oškodovancem in da se je sama umaknila v hišo, kamor je kasneje prišel tudi oškodovanec, ki ji je povedal o izrečenih besedah. Samo dejstvo, kdaj točno je obdolženec izrekel inkriminirane besede (ko sta priča M.F. in oškodovanec prišla domov ali, ko je oškodovanec šel s traktorjem na njivo odklopiti stroj), pa v obravnavani zadevi ni odločilno.

18. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem pritožba ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

19. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji, zaradi v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu zlasti ob upoštevanju njegove predhodne nekaznovanosti za kazniva dejanja ter upoštevaje obdolženčevo kaznovanost zaradi kršitev javnega reda in miru, ravno zoper oškodovanca, izreklo primerno kazensko sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo. V njej mu je določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tako določena kazenska sankcija ustrezna in pravična ter bo pri obdolžencu dosegla namen kaznovanja, zato je ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

20. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksa in Taksne tarife (7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.

-------------------------------
1 Prim. Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni listi RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 604.
2 Ibid., str. 612.
3 Ibid., str. 605.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNTQ0