VSM Sklep II Kp 56536/2017

Jedro

Obsojenčeva odzivnost kot dejanska okoliščina pri oceni o obsojenčevem izmikanju dela v splošno korist.

Izrek

I. Pritožba obsojenega V.H. in pritožba njegovih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sklepom V Kr 56536/2017 z dne 8. 7. 2020 po enajstem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) določilo, da se obsojenemu V.H. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 56536/2017 z dne 28. 8. 2018 v obsegu neopravljenega dela v splošno korist izvrši kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po 56. členu KZ-1 je bilo obsojenemu v izrečeno kazen všteto pridržanje od 1.8. 2017 do 2. 8. 2017.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s, prav tako smiselnim predlogom, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi. Pritožili so se tudi njegovi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlagajo, da sklep spremeni tako, da obsojenemu določi nov rok, v katerem bi opravil delo v splošno korist ali da sklep razveljavi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Jedro obsojenčeve pritožbe je v zatrjevanjih, da je bil na pozive Probacijske enote odziven, kolikor se, zaradi dela ni nahajal v tujini. V zadnjih primerih je nedvomno po vrnitvi izostanek vedno opravičil, hkrati pa ima doma zelo bolno mamo in očeta, za katera mora skrbeti in ki ga v zaporu ne moreta obiskovati. Delu v splošno korist se ne izogiba, temveč ga želi opraviti, da bi dokazal, da ga je zapor spametoval in da si lahko dokončno uredi življenje.

5. Objektivne ugotovitve sodišča prve stopnje glede pritožnikove odzivnosti se nahajajo v 3. točki obrazložitve sklepa, pri čemer po razumljivih razlogih ni šlo samo za neuspešna vabljenja zaradi sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist, ki so zahtevala dodatno posredovanje sodišča, ampak za neuspešnost same sklenitve dogovora v kombinaciji z neuspešnimi vabljenji. Ne gre prezreti, da pogovor pritožnika na Probacijski enoti dne 27. 2. 2019 ni bil sklenjen z navedenim dogovorom, na naslednji pogovor pa ga spet ni bilo mogoče uspešno vabiti. Ker je takšno stanje trajalo nekaj manj kot eno leto, se izpeljana ugotovitev sodišča prve stopnje o obsojenčevem izmikanju dela v splošno korist izkaže za pravilno. Obseg pritožnikove neodzivnosti je namreč tolikšen, da je ta ob nespremenjenem stalnem prebivališču, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi po presoji sodišča druge stopnje nedopustna, kot je nedopustna prednost, dana zatrjevanemu delu v tujini. Še zlasti, ker pri slednji v skrajnih primerih dela v splošno korist niti ne bi bilo mogoče izvršiti, s čemer bi bila sama nadomestitev kazni zapora nedvomno izigrana. Ker do tega ne sme priti, ker pritožnikovih namenov po izvršitvi dela v splošno korist ugotovljena objektivna dejstva ne potrjujejo in ker so zatrjevanja o bolnih starših predmet morebitnega predloga za odlog izvršitve kazni zapora, je sodišče druge stopnje preizkušeno pritožbo zavrnilo (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

6. Enako je storilo s pritožbo obsojenčevih zagovornikov. Ti uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso opredelili in ne obrazložili, v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem pa se sklicujejo na obsojenčeve namene po izvršitvi dela v splošno korist, ki ga zaradi objektivnih ovir ni mogel opraviti. Vabila Probacijske enote zaradi sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist je namreč prejemala obsojenčeva sestra, saj se je obsojeni tedaj nahajal v tujini. To zaradi želje za zaslužkom, s katerim bi poravnal obveznosti do oškodovanca v drugem kazenskem postopku in hkrati vzdrževal družino, ki si jo je tedaj ustvaril.

7. Kot je bilo že ugotovljeno, sta v obsojenčevem primeru ključna kombinacija med neuspešnim vabljenjem in neuspešno sklenitvijo dogovora o opravljenem delu v splošno korist ter obseg obdobja obsojenčeve neodzivnosti, ki v vsoti zatrjevanega namena po opravljanju dela v splošno korist ne potrjujeta. Še zlasti, ko je bil obsojeni po pravilnih ugotovitvah ugotovitvah sodišča prve stopnje 27. 9. 2020 neposredno seznanjen z obveznostmi, ki jih oseba, vključena v probacijo mora izpolnjevati, vendar se niti potem njegova odzivnost ni izboljšala. To je pomembno ravno zaradi morebitnega usklajevanja z zatrjevanimi obsojenčevimi obveznostmi iz drugega kazenskega postopka, ki pri tolikšni neodzivnosti objektivno ni mogoče, spet pa je treba na drugi strani izrečeno kazen v vsakem primeru oziroma na katerikoli način izvršiti. Obsojenčevo vzdrževanje družine je v tem smislu brezpredmetno ter prednosti odhoda v tujino pred izvršitvijo dela v splošno korist, kot nadomestnim načinom izvršitve kazni zapora, ne more upravičiti.

8. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na 10. členu Zakona o sodnih taksah ter je posledica vsebine obrazložene odločitve, ki ji sledi izvršitev, med katero so obsojenčeve pridobitne zmožnosti pomembno omejene.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 50662/2018
• VSM Sklep II Kp 8053/2016
• VSM Sklep IV Kp 20296/2015