VSM Sodba III Kp 55607/2019

Jedro

V pritožbi zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Po določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 lahko sodišče, če je obdolžencu izrečena kazen zapora do petih let, odredi, da jo prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku, pri čemer po določbi dvanajstega odstavka 86. člena KZ-1 o tem odloča na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z navedeno zakonsko ureditvijo. Zagovornik namreč v pritožbi ne navaja ničesar, s čemer bi utemeljil ne le v pritožbi zatrjevano zmotno uporabo določbe 86. člena KZ-1, temveč tudi napačno presojo okoliščin, ki so bile za sodišče prve stopnje odločilne pri odločanju o tem, da zavrne predlog za prestajanje kazni zapora obdolženca v odprtem oddelku.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M. P. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 55607/2019 z dne 25. 2. 2020 je bil obdolženi M. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je bila z uporabo določbe 3. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 izrečena kazen devet mesecev zapora, v katero se na podlagi 56. člena KZ-1 všteje čas prestan v priporu in sicer od 21. 10. 2019 od 5:07 ure dalje. Na podlagi 73. člena KZ-1 je sodišče odločilo, da se obdolžencu vzame zaseženi mobilni telefon znamke Huawei, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega preko Bpp, obremenjujejo proračun, ker se obdolženca oprosti plačila stroškov.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kot to navaja v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožniku omogoči prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku zavoda.

3. Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločalo na seji, o kateri je v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo pristojnega državnega tožilca, obdolženca in njegovega zagovornika. Slednji je namreč predlagal, da se o seji obvesti njega in obdolženca. Seja je bila opravljena po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP v odsotnosti pravilno obveščenega državnega tožilca, ki je svojo odsotnost pisno opravičil pred sejo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 86. člena KZ-1, ker ni sledilo predlogu pritožnika, da se obdolžencu omogoči prestajanje kazni zapora v odprtem zavodu v Rogozi. Tak način prestajanja kazni je pritožnik predlagal na naroku pred sodiščem prve stopnje, sodišče pa bi mu ga moralo omogočiti, ker je sedaj na terapiji zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog. Zagovornik ob tem v pritožbi še navaja, da je bila pritožniku s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. II K 62049/2019 z dne 21. 2. 2020, ki še ni pravnomočna, izrečena zaporna kazen v trajanju dveh mesecev, pri čemer je sodišče odločilo, da je bo prestajal v odprtem oddelku v Rogozi. Nemogoče je, da bo obdolženi prestajal kazen zapora po dveh različnih sodbah v dveh različnih zavodih, in sicer v odprtem oddelku na Rogozi in v klasičnem zavodu za prestajanje kazni zapora.

6. V pritožbi zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Po določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 lahko sodišče, če je obdolžencu izrečena kazen zapora do petih let, odredi, da jo prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku, pri čemer po določbi dvanajstega odstavka 86. člena KZ-1 o tem odloča na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z navedeno zakonsko ureditvijo. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopne sodbe je okrožno državno tožilstvo za obdolženca predlagalo izrek zaporne kazni, in sicer devet mesecev zapora, sodišče pa je predlogu tožilstva sledilo iz razloga, ker je ugotovilo vrsto obteževalnih okoliščin, na podlagi katerih je ocenilo, da kazen zapora ne more biti manjša od predlagane tudi ob dejstvu, da je obdolženi krivdo priznal. Obteževalne okoliščine, ki jih je ugotovilo, so njegova predkaznovanost za številna kazniva dejanja, med drugim tudi za kazniva dejanja s področja mamil, kar pomeni, da je specialni povratnik, da dosedanje, tudi milejše sankcije očitno nanj niso imele pričakovanega ali zadostnega vpliva, da je v obravnavanem primeru prepovedano drogo prodajal več in to različnim osebam in deloval kontinuirano, trgoval pa je s hujšo prepovedano drogo, to je s heroinom, s tem pa spravljal v nevarnost druge ljudi, saj je bilo ogroženo vsaj njihovo zdravje. Kazen mu je odmerilo z uporabo omilitvenega določila iz drugega odstavka 51. člena KZ-1. Kakih posebnih okoliščin v pozitivnem smislu ali v razmerju do družine, zaradi katerih bi bilo utemeljeno ugoditi predlogu, da se kazen zapora izvrši v odprtem oddelku ustreznega zavoda, pa kot je to zapisalo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe ni ugotovilo. Iz tega razloga predlogu ni ugodilo. Upoštevalo pa je tudi, da bo po izreku sodbe obdolženi prestajal le še slabih pet mesecev kazni.

7. Z razlogi prvostopne sodbe, zaradi katerih prvostopno sodišče ni ugodilo predlogu obdolženca za prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot pravilne. Zagovornik namreč v pritožbi ne navaja ničesar, s čemer bi utemeljil ne le v pritožbi zatrjevano zmotno uporabo določbe 86. člena KZ-1, temveč tudi napačno presojo okoliščin, ki so bile za sodišče prve stopnje odločilne pri odločanju o tem, da zavrne predlog za prestajanje kazni zapora obdolženca v odprtem oddelku.

8. Sodišče je kazenski zakon uporabilo pravilno, pravilno pa je tudi ugotovilo okoliščine, ki so odločilne ne le za izbiro vrste in dolžine kazni, ki jo je izreklo obdolžencu, temveč tudi za način njene izvršitve. Obdolžencu je izreklo primerno kazensko sankcijo ter pravilno odločilo, da ne ugodi njegovemu predlogu za prestajanje kazni v odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora. Pri tem utemeljeno ni prezrlo dejstva, da je specialni povratnik, da so mu bile že izrečene številne kazenske sankcije, kot je to razvidno iz podatkov kazenske evidence in da kontinuirano izvršuje kazniva dejanja ter da ga kazni in način njihove izvršitve doslej ni odvrnil od tega, da ne bi kaznivih dejanj ponavljal. Okoliščina, da mu je bila s še nepravnomočno sodbo izrečena kazen dveh mesecev zapora, za katero je sodišče odločilo, da jo bo prestajal v odprtem oddelku v Rogozi, nima prav nobene teže, glede na to, da sodba še ni pravnomočna. Iz tega razloga je zgrešeno tudi pritožbeno razlogovanje o dveh različnih načinih prestajanja kazni zapora obdolženca po dveh različnih sodbah, saj pomeni neutemeljeno prejudiciranje izvršitve kazni zapora po še nepravnomočni sodbi. Okoliščina, da je obdolženi sedaj v terapiji zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog, pa glede na to, da se slednja izvaja tako v zaprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora kot v odprtem oddelku, tudi ni razlog za spremembo na prvi stopnji izrečene sodbe.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena KZ-1) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in četrtega ostavka 95. člena ZKP ter je posledica ugotovitve, da je obdolženi na prestajanju kazni brez sredstev za plačilo sodne takse, zagovornik pa mu je bil določen z odločbo o brezplačni pravni pomoči.

Datum zadnje spremembe:

11.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VI Kp 12796/2017
• VSM Sklep II Kp 63467/2012
• VSC Sodba II Kp 31642/2017