VSM Sodba IV Kp 59587/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam zagovornika, saj je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženemu izreklo predolgo trajanje prepovedi vožnje, saj je dejansko dalo preveliko težo srečnemu naključju, da ni prišlo do hujše prometne nesreče.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje glede izreka stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila „B“ kategorije spremeni tako, da se obdolženemu trajanje prepovedi zniža na 1 (eno) leto, računajoč od pravnomočnosti sodbe.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen šest mesecev zapora, pri čemer mu je izrečeno zaporno kazen na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 nadomestilo s 360 urami dela v splošno korist, ki jih mora obdolženi opraviti v roku dveh let od izvršljivosti sodbe. V skladu z 48. členom KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolženemu izreklo stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila „B“ kategorije za čas enega leta in šest mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe. V skladu s šestim odstavkom 137. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obdolžencu v izrečeno kazen prepoved vožnje motornega vozilo vštelo čas odvzema vozniškega dovoljenja, in sicer od 26. 10. 2019 dalje. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o višini katerih bo odločeno po pravnomočnosti sodbe in sodno takso v znesku 100,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo in sicer izključno zaradi višine izrečene stranske kazni se je pritožil zagovornik obdolženega, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženemu prepoved vožnje zniža na šest mesecev.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Zagovornik obdolženega izpodbija napadeno sodbo zaradi višine izrečene stranske kazni, ki je po njegovi oceni bistveno previsoka in ne ustreza posledicam in teži kaznivega dejanja. Pri tem opozarja predvsem na koncentracijo alkohola v krvi, ki je presegala le 0,06 grama od dovoljene, da je obdolženi oškodovankam po nezgodi nudil pomoč in da je sodišče prve stopnje preveliko težo dalo dejstvu, da je le srečni okoliščini pripisati, da ni prišlo pri prometni nezgodi do hujših posledic.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam zagovornika, saj je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženemu izreklo predolgo trajanje prepovedi vožnje, saj je dejansko dalo preveliko težo srečnemu naključju, da ni prišlo do hujše prometne nesreče. Kljub temu, da je obdolženi povzročil prometno nesrečo v alkoholiziranem stanju, po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju ostalih okoliščin in sicer priznanju dejanja in odnos obdolženca do storjenega kaznivega dejanja in obeh oškodovank, narekuje znižanje stranske kazni prepoved vožnje motornega vozila, saj je sodišče prve stopnje dalo okoliščini, da je prišlo do prometne nezgode na hitri cesti, preveliko težo, kakor tudi predvidevanju, da bi lahko prišlo celo do prometne nesreče s smrtnim izidom, kar je obdolžencu upoštevalo pri izreku višine stranske kazni. V obravnavani prometni nesreči je prišlo do dveh telesnih poškodb, kar se po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri odraža v višini enega leta prepovedi vožnje motornega vozila, prav tako pa dejstvo, da je obdolženi prometno nezgodo povzročil v vinjenem stanju. Zagovornik, ki se zavzema za znižanje prepovedi vožnje na šest mesecev in se pri tem sklicuje na to, da obdolženi potrebuje avtomobil zaradi prevoza na delo, ne more biti uspešen, saj te okoliščine ni prezrlo že sodišče prve stopnje. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče le delno ugodilo pritožbi zagovornika in prepoved vožnje znižalo na eno leto. Prepričano je namreč, da bo tudi krajša prepoved vožnje in sicer eno leto tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

6. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

7. Ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ne določi (člen 98/II ZKP).

Datum zadnje spremembe:

24.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 2799/2019
• VSM Sodba II Kp 39367/2015
• VSM Sodba IV Kp 15624/2020