<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Vmesna sodba I Cp 522/2019

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2019:I.CP.522.2019
Evidenčna številka:VSM00028941
Datum odločbe:27.08.2019
Senat, sodnik posameznik:Mirjana Pintarič (preds.), Nina Vidic (poroč.), Vlasta Polanec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:vmesna sodba - temelj tožbenega zahtevka - odškodninska odgovornost države - izbris iz registra državljanov - dovoljenje za stalno prebivanje - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - premoženjska in nepremoženjska škoda

Jedro

Tožnica je z dopolnilno odločbo, ki jo je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve dne 25. 3. 2009 dokazala drugi pogoj, da je torej pridobila dovoljenje za stalno prebivanje, kakor to določa ZTuj. Prav tako je bila tožnici 16. 3. 2009 izdana dopolnilna odločba, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve ugotovilo, da se šteje, da je imela tožnica v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 26. 2. 1992 do 25. 9. 2007 in v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Trg , P..

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da I. in II. točka sedaj glasita: „I. Tožbeni zahtevek je po temelju utemeljen.“, IV. točka pa se spremeni tako, da se odločitev o stroških postopka pridrži za poznejšo odločbo.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za poznejšo odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vsmeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje pod I ugotovilo, da temelj zahtevka za premoženjsko škodo ne obstaja, pod II je ugotovilo, da temelj zahtevka za nepremoženjsko škodo ne obstaja, pod IV je odločilo o stroških postopka. Pod III je sklenilo, da se sprememba tožbe, to je razširitev za znesek 24.686,64 EUR dopusti.

2. Takšno sodbo (ne pa tudi sklepa - točka III) s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se ugotovi da obstoji temelj tožbenega zahtevka, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da z vmesno sodbo, torej z odločitvijo o podlagi tožbenega zahtevka ni mogoče ugotoviti, da temelj ne obstoji. Pogoj za izdajo vmesne sodbe je, da je zahtevek sporen tako po temelju kakor po višini. Nujno je tudi, da zadeva še ni zrela za končno odločitev, da pa je za končno odločitev že zrel temelj zahtevka. Vmesna sodba zato ne more biti zavrnilna. Kadar sodišče namreč ugotovi, da zahtevek že po temelju ne obstaja je zadeva zrela za končno odločitev, saj mora sodišče s končno sodbo zahtevek zavrniti (Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, stran 61 in Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 12. 2001).

6. Pritožba izpodbija le sodbo ne pa tudi sklepa o dovolitvi spremembe tožbe, zato je ta že postal pravnomočen.

7. Tožnica uveljavlja odškodnino na podlagi določil Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz Registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ki v prvem odstavku 2. člena določa kdo je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in sicer je med drugim to oseba, ki je bila izbrisana iz Registra stalnega prebivalstva - v nadaljevanju RSP (med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožnica izbrisana iz RSP 26. 2. 1992), pod naslednjim pogojem, da je po izbrisu iz RSP pridobil dovoljenje za stalno bivanje (med drugim) po Zakonu o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-1, 44/97, 50/98 - odločba Ustavnega sodišča In 14/99 - odločba Ustavnega sodišča - v nadaljevanju Zakon o tujcih - ZTuj).

8. Tožnica je z dopolnilno odločbo, ki jo je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve dne 25. 3. 2009 dokazala drugi pogoj, da je torej pridobila dovoljenje za stalno prebivanje, kakor to določa ZTuj. Prav tako je bila tožnici 16. 3. 2009 izdana dopolnilna odločba, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve ugotovilo, da se šteje, da je imela tožnica v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 26. 2. 1992 do 25. 9. 2007 in v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Trg , P..

9. Na podlagi določila prvega odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določila zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače.

10. Pravilno je potrebno uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj gre v tej pravdni zadevi za razmerje, ki je nastalo v času veljavnosti tega zakona in je zato njegova določila potrebno uporabiti skladno z 1060. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

11. Odškodninska odgovornost tožene stranke izhaja iz 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in je izpolnjena, če je podana njena krivdna odgovornost. Za dosojo odškodnine morajo biti tako kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

- protipravnost ravnanja državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil torej tožene stranke,

- škoda,

- vzročna zveza,

- odgovornost.

12. Protipravnost ravnanja in odgovornost tožene stranke nista sporni, glede materialne škode je sporna vzročna zveza, glede nematerialne škode pa nastanek slednje.

13. Med pravdnima strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno:

- da tožnica živi v RS od leta 1979,

- da se je 17. 12. 1984 zaposlila,

- da je bila iz Registra stalnega prebivalstva izbrisana od 26. 2. 1992 do 19. 11. 1999,

- da je po izbrisu zaprosila za izdajo delovnega dovoljenja in ga pridobila 15. 11. 1992 za določen čas enega leta,

- da je bil 27. 9. 1993 izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja iz katerega izhaja, da ji delovno razmerje preneha 14. 10. 1993, zaradi poteka osebnega delovnega dovoljenja.

14. Sodišče prve stopnje je glede materialne škode zaključilo, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in tožnici nastalo materialno škodo, ki jo ta uveljavlja zaradi:

- prikrajšanja pri plači, regresu in odpravnini,

- stroškov, ki jih je imela zaradi uveljavljanja statusa,

- prikrajšanja pri pokojnini.

15. Glede premoženjske škode je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne obstoji vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke - izbrisom iz Registra stalnega prebivalstva - in škodo, ki je tožnici nastala zaradi izgube zaposlitve.

16. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo tudi pogodbo o zaposlitvi tožnice z dne 15. 3. 1992 (list. št. A5). Iz te listine izhaja, da je imela tožnica 15. 3. 1992 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (24. člen pogodbe o zaposlitvi). Dne 27. 9. 1993 je bil izdan sklep delodajalca po katerem je tožnici prenehalo delovno razmerje dne 14. 10. 1993, zaradi poteka delovnega dovoljenja z dne 15. 11. 1992.

17. Sodišče prve stopnje je vpogledalo tudi odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 26. 4. 1995 o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti iz katere izhaja, da tožnica od 17. 8. 1994 ni več prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, ker ni državljanka Republike Slovenije in v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča.

18. Pri sklenjenem delovnem razmerju za nedoločen čas tožnici ni bilo potrebno pridobiti delovnega dovoljenja za določen čas, saj se ta dva pojma izključujeta. V kolikor bi bilo njeno delovno razmerje vezano na dovoljenje za delo za določen čas potem ne bi mogla biti sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnica pred izbrisom iz Registra stalnega prebivalstva ni bila tujka, zato delovnega dovoljenja ni potrebovala in je lahko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Z izbrisom iz Registra stalnega prebivalstva je tožnica svoj status izgubila in ji je delovno razmerje za nedoločen čas prešlo v delovno razmerje za določen čas in prenehalo s potekom delovnega dovoljenja za določen čas. Tožeča stranka od 17. 8. 1994 ni bila več prijavljena na Zavodu za zaposlovanje zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva.

19. Dne 26. 4. 1995 je bila tožnica razvrščena v tretjo kategorijo invalidnosti (list. št. A8).

20. Osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas je bilo tožnici izdano za čas od 2. 7. 2001 dalje (list. št. A11).

21. Tožnica res ni izkazala, da bi po poteku delovnega dovoljenja 14. 10. 1993 do 19. 11. 1999 zaprosila za začasno delovno dovoljenje, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati:

- da je bila tožnica ob izbrisu (prenehanju delovnega razmerja) stara 46 let in že zaradi svoje starosti težko zaposljiva;

- da je bila njena izobrazba nedokončana osnovna šola;

- da je imela možnost pridobiti delovno dovoljenje le za določen čas enega leta;

- da je bila ves čas izbrisa prijavljena na Zavodu za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve;

- da je bila od 26. 4. 1995 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti;

- da od 17. 8. 1994 zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva ni bila več prijavljena na Zavodu za zaposlovanje.

In že iz teh dejstev sledi zaključek, da tožnica zaposlitve ne bi mogla najti, to pa še toliko manj glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožničin delodajalec v tem obdobju v finančni krizi. Finančno stanje delodajalca je seveda lahko vplivalo na zaposlovanje delavcev, ki so imeli pogodbo o zaposlitvi za določen čas, položaj pa bi bil bistveno drugačen v kolikor tožnici zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva ne bi prenehalo delovno razmerje, ki ga je imela sklenjenega za nedoločen čas, potem pa je naenkrat potrebovala delovno dovoljenje, ki ga je lahko dobila le za eno leto.

22. Glede na povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke, to je izbrisom tožnice iz Registra stalnega prebivalstva in izgubo zaposlitve tožnice zaradi česar je tožnici nastala materialna škoda katere višino bo moralo ugotoviti sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku.

23. Glede nematerialne škode, ki jo vtožuje tožnica je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni izkazan nastanek škode, to so duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice tožnice.

24. Tožnica je zatrjevala, da so ji bile okrnjene osebnostne pravice:

- tretirana je bila kot drugorazredna tujka in se ji je položaj čez noč spremenil, ko je potrebovala delovno dovoljenje, prej pa je imela pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas;

- v Republiki Sloveniji je lahko ostala le zato, ker je vsako leto zaprosila za začasno prebivanje, čeprav je v RS prebivala (stalno) že od leta 1979;

- izbrisana iz Registra stalnega prebivalstva je bila od 26. 2. 1992 do 19. 11. 1999, torej 7 let, 8 mesecev in 24 dni;

- odločbe o pravici do začasnega prebivanja so prihajale z zamudo, zato se v tem času ni mogla svobodno gibati in je zaradi strahu pred legitimiranjem in s tem povezanimi težavami ostajala doma dokler ni prejela odločbe;

- imela je težave pri iskanju zaposlitve, saj je delovno dovoljenje izdano tujcu le pod pogojem, da v evidenci med brezposelnimi osebami ni bilo ustreznega kandidata (drugi odstavek 5. člena Zakona o zaposlovanju tujcev - ZZTuj - Uradni list 33/1992).

25. Tožnica je nadalje trdila, da je v času izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva trpela intenzivne duševne bolečine in strah, ker jo je skrbelo za njeno prihodnost. Tožnica je tako zatrjevala okoliščine, ki so pri njej povzročale duševne bolečine. Nekatere od teh okoliščin so dokazane z listinami - vloge za začasno prebivališče, težave z iskanjem zaposlitve pa izhajajo že iz zakonskih določil 5. člena ZZTuj.

26. Tožnica je navedla in izpovedala, da je odločbe o začasnem prebivališču prejemala z zamudo nekaj dni in se v vmesnem času ni mogla prosto gibati. Enako je tudi izpovedala. Iz tega je mogoče zaključiti, da se tožnica nekaj dni na leto v času izbrisa ni mogla prosto gibati.

27. Pritožbeno sodišče glede na povedano zaključuje, da je tožnica zaradi ravnanja tožene stranke trpela duševne bolečine, intenziteto teh bolečin pa bo moralo ugotoviti sodišče prve stopnje, ko bo odločalo o višini tožbenega zahtevka tožeče stranke, pri čemer bo moralo po potrebi izvesti tudi ustrezno materialno procesno vodstvo.

28. Sodišče prve stopnje je delno na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, delno pa ni presodilo listin, ki so v spisu, pri čemer so imele stranke možnost obravnavanja teh listin v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. in 3. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo.

29. Odločitev o pravdnih in pritožbenih stroških temelji na določilu 164. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26
Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (2013) - ZPŠOIRSP - člen 2, 2/1, 11, 11/1
Zakon o tujcih (1991) - ZTuj - člen 5, 5/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1NjY5