VSM Sodba II Kp 14653/2018

Jedro

Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje obdolženemu M.P. izreklo prestrogo kazen glede na ustaljeno sodno prakso, pri tem pa zagovornik sodne prakse, na katero se sklicuje, ne navaja. V tem delu je njegova pritožba neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi M.P. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 14653/2018 z dne 16. 9. 2019 obdolženega M.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu zanj izreklo kazen šest mesecev zapora, pri tem pa na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 odločilo, da se izrečena kazen izvrši tako, da obdolženi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist v dolžini 360 ur. Na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 se za čas opravljanja splošno koristnega dela določi varstveno nadzorstvo, ki ga bo opravljal svetovalec, ki ga bo določil organ, pristojen za probacijo. Obdolženega T.C. pa je spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja denarja, in sicer enega po prvem odstavku 243. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in drugega po drugem odstavku 243. člena KZ-1 ter mu za obe dejanji izreklo enotno kazen enajst mesecev zapora, za katero je prav tako kot pri obdolženemu M.P. odločilo, da se na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obdolženi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist, in sicer v trajanju 660 ur. Po šestem odstavku 243. člena KZ-1 je sodišče odločilo, da se obdolženima odvzame zasežen ponarejen denar. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžena oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, glede potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika obdolženega T.C., ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, pa po 97. členu ZKP odločilo, da bremenijo proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega M.P. zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin obdolžencu izreče pogojno zaporno kazen, podredno pa krajšo zaporno kazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje obdolženemu M.P. izreklo prestrogo kazen glede na ustaljeno sodno prakso, pri tem pa zagovornik sodne prakse, na katero se sklicuje, ne navaja. V tem delu je njegova pritožba neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti.

5. Zagovornik nadalje v pritožbi poudarja, da je obramba že tekom naroka za izrek kazenske sankcije, potem ko je obdolženi priznal krivdo za očitano kaznivo dejanje in je sodišče priznanje krivde sprejelo, izpostavila olajševalne okoliščine, in sicer odkrito priznanje krivde, šibak ekonomsko socialni položaj mlade družine obdolženca, dejstvo, da je obdolženi edini v družini, ki z občasnimi deli za potrebe družine (partnerke in mladoletnega otroka) zasluži dodaten dohodek, kar za družino predstavlja vir preživetja ter obdolženčevo relativno mladost (30 let), pri čemer je kaznivo dejanje storil v svoji "mladostniški naivnosti", v prepričanju, da ne bo izsleden in zaradi njegovega dotedanjega pomanjkanja kritične distance do tovrstnih dejanj. Sedaj je uvidel napako, izrečena sodba bo nauk za prihodnje, odločil se je, da bo spremenil svoje življenje, k temu pa je največ prispevalo rojstvo njegovega otroka pred osmimi meseci. Po prepričanju zagovornika bi tudi s pogojno obsodbo bili doseženi nameni specialne in generalne prevencije.

6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji zagovornik ne more prepričati. Sodišče prve stopnje je obdolžencu ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde, okoliščin, v katerih ga je storil, kakor tudi njegove predkaznovanosti, za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini ustrezno in pravično kazensko sankcijo. Pri njeni odmeri je v zadostni meri upoštevalo vse tiste olajševalne okoliščine, ki jih zagovornik v pritožbi ponovno izpostavlja. To je razvidno iz obrazložitve napadene sodbe, kjer sodišče prve stopnje navaja, da je pri obeh obdolžencih upoštevalo, da sta krivdo odkrito priznala in njun ekonomsko socialni položaj, pri obdolženem P. pa še skrb za mladoletnega otroka. Prezreti pa ni moglo obdolženčeve predkaznovanosti. Bil je namreč že večkrat kaznovan za vrsto kaznivih dejanj, obravnavano kaznivo dejanje pa je storil v času preizkusne dobe. Prav slednje, torej obdolženčeva predkaznovanost in storitev novega kaznivega dejanja v trajanju preizkusne dobe, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dopuščata izreka milejše kazenske sankcije, za kar si prizadeva pritožba. Iz podatkov kazenske evidence je razvidno, da so bile obdolžencu doslej s pravnomočnimi sodbami za različna kazniva dejanja štirikrat izrečene pogojne obsodbe, ki pa očitno niso dosegle svojega namena, saj obdolženi z izvrševanjem kaznivih dejanj ni prenehal. Sodišče prve stopnje zato pravilno sklepa, da bo le nepogojna zaporna kazen glede na predkaznovanost obdolženca vplivala na obdolženca toliko vzgojno, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj in bo z njo dosežen namen kaznovanja. Pritožbena izvajanja, ki govore o mladostniški naivnosti obdolženca, zaradi katere bi naj storil obravnavano kaznivo dejanje, ob navedenem niso prav nič prepričljiva, način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist pa ni ovira, da bi obdolženi pridobival še dodaten dohodek za družino z drugim delom, zato tudi ta izvajanja pritožbe ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije obdolžencu.

7. Po obrazloženem, in ker zagovornik tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in pravičnost na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, četudi jih pritožba ne uveljavlja, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

8. Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila sodne takse iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje in je obrazloženo v točki 7 napadene sodbe (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba III Kp 49668/2019
• VSM Sodba II Kp 36536/2020
• Sklep I Up 497/2007