VSM Sklep I Ip 1094/2019

Jedro

V obravnavani zadevi je sklep o izvršbi že pravnomočen, kar pomeni, da veže stranke in sodišče. Tudi v izvršilnem postopku se zasleduje trdnost oziroma nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Učinek pravnomočnosti preseže morebitne nepravilnosti pravnomočne odločitve, v katero je dopustno posegati le izjemoma z zakonsko omejenimi (izrednimi) pravnimi sredstvi.

Dolžnik je v ugovoru po izteku roka zatrjeval ničnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi. Kot potrošnik se je skliceval na ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ki je zajet v obravnavanem notarskem zapisu. Sodišče druge stopnje ne vidi ovir, ki bi preprečevale dolžniku, da bi podal navedeni ugovorni razlog že v rednem ugovoru, ko sklep o izvršbi še ni imel učinkov pravnomočnosti. Tudi sam dolžnik tovrstnih ovir ni zatrjeval.

Sodišče prve stopnje ne daje ustrezne teže pravnemu pravilu iz 4. člena ZN, po katerem ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova le, če je o obveznosti dopustna poravnava, poravnava pa ni dopustna o nični obveznosti. Pri tem sodišče prve stopnje ne upošteva, da je kot najpomembnejši zakonski pogoj zahtevano soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo, s čimer je zakonodajalec učinek izvršilnega naslova vezal na procesno dispozicijo. Enako kot za ostale procesne dispozicije v civilnem postopku tudi za obravnavano procesno dispozicijo velja, da ta ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi materialnega prava. Sodišče prve stopnje po pojasnjenem preozko razume zakonske pogoje iz 4. člena ZN le v formalnem smislu, pri čemer neutemeljeno izpostavlja le obličnostne zahteve, čeprav je zakonodajalec jasno opredelil tudi že navedene vsebinske zahteve (varstva javnega reda). Pri tem daje načelu formalne legalitete dejansko pomen pravila (t. i. pristop "vse ali nič") namesto pomena načela, ki po svoji naravi dopušča mehčanje in srednjo pot prave mere (pri uravnoteženju varstva tudi drugih pravnih interesov in vrednot).

Sama narava izvršilnega postopka ne sme biti v nasprotju z (domačim) javnim redom. Javni red v okviru ustave, prisilnih predpisov in temeljnih moralnih načel varuje najpomembnejše vrednote in interese v družbi. Vsak civilni sodni postopek, še posebej pa tisti, v katerem se neposredno uporablja državna prisila, mora biti legitimiran s spoštovanjem prisilnih predpisov javnega značaja po uradni dolžnosti in vsebovati varovala, ki preprečujejo, da bi (domači) javni red lahko stranke s svojimi dispozitivnimi ravnanji (tudi procesnimi) zaobšli. Katerokoli civilno sodišče, ki tak poskus strank lahko zazna, ga mora preprečiti. Vsako izogibanje odgovornosti sodišča, da prepreči tovrstno kršitev javnega reda, lahko prepoznamo kot pomembno kršitev temeljnega ustavnega načela pravne države, izgrajene na vladavini prava (2. člen URS).

Odločitev izvršilnega sodišča glede na objektivne meje pravnomočnosti in okoliščino, da o (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, zajetega v notarskem zapisu, presodi kot o predhodnem vprašanju, ni ovira, da pravdno sodišče o navedenem ponovno in dokončno odloči.

Izvršilno in pravdno sodno varstvo se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta v zaključeno celoto učinkovitega sodnega varstva (tako pravic strank, kot tudi javnega reda).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da upnik krije sam svoje stroške odgovora na ugovor.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v I. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor po izteku roka (I. točka izreka) in odločilo, da mora dolžnik upniku povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 576,08 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo obravnavo ničnosti nepoštenih pogojev kreditne pogodbe v izvršilnem postopku, pri čemer se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 289/2017. Meni, da bi moralo že izvršilno sodišče opraviti presojo, ali izvršilni naslov notarski zapis vsebuje nepoštene pogoje, pri čemer se sklicuje na Sodbo Sodišča EU C-407/18 (Addiko Bank proti Kuhar). Meni, da so zakonska določila glede odloga izvršbe neustrezna in onemogočajo učinkovito sodno varstvo. Predlaga spremembo odločitve tako, da se ugovoru ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena glede stroškov, v ostalem pa neutemeljena.

5. Neuspešnost z ugovorom je v obravnavani zadevi utemeljena že z upoštevanjem zakonske omejitve iz prvega odstavka 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje je sicer vsebinsko presojalo dolžnikov ugovor in ga zavrnilo, čeprav bi ga že lahko zavrglo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.¹

6. Dolžnik lahko v ugovoru po izteku roka kot izrednem pravnem sredstvu po pravnomočnosti sklepa o izvršbi uveljavlja le še razloge, ki jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Ugovora po izteku roka, ki ne izpolnjuje navedenega zakonskega pogoja, sodišče niti ne vroča v odgovor upniku, saj njegova aktivnost ne more vplivati na odločitev sodišča, da zavrže ugovor (drugi odstavek 56. člena ZIZ). Odgovor na ugovor je smiseln le, če lahko izboljša položaj upnika v postopku. Ker v obravnavani procesni situaciji temu ni tako, ne gre za upnikove potrebne stroške, ki jih je dolžnik dolžan povrniti (a contrario peti odstavek 38. člena ZIZ), zato jih upnik krije sam.²

7. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka (v stroškovni odločitvi) spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Razlog zmotne uporabe materialnega prava je upoštevalo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. V obravnavani zadevi je sklep o izvršbi že pravnomočen, kar pomeni, da veže stranke in sodišče (319. člen ZPP in 12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi v izvršilnem postopku se zasleduje trdnost oziroma nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij (158. člen Ustave - URS).³ Učinek pravnomočnosti preseže morebitne nepravilnosti pravnomočne odločitve, v katero je dopustno posegati le izjemoma z zakonsko omejenimi (izrednimi) pravnimi sredstvi.

9. Dolžnik je v ugovoru po izteku roka zatrjeval ničnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi. Kot potrošnik se je skliceval na ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ki je zajet v obravnavanem notarskem zapisu. Sodišče druge stopnje ne vidi ovir, ki bi preprečevale dolžniku, da bi podal navedeni ugovorni razlog že v rednem ugovoru, ko sklep o izvršbi še ni imel učinkov pravnomočnosti. Tudi sam dolžnik tovrstnih ovir ni zatrjeval. Četudi bi izvršilno sodišče sprejelo vsebinsko nepravilno pravnomočno odločitev, ker ni presojalo nepoštenih pogojev v notarskem zapisu, kasneje dolžnik z ugovorom, niti samo izvršilno sodišče zaradi vezanosti na pravnomočno odločitev ne moreta doseči njegove spremembe, če niso podani izjemni zakonski razlogi, za katere je zakonodajalec menil, da utemeljujejo močnejše varstvo od varstva učinkov pravnomočnosti.

10. Sodišče EU je sicer v zadevi Finanmadrid (C-49/14) uveljavilo obveznost presoje nepoštenih pogojev tudi, če je že izdana pravnomočna odločitev v izvršilnem postopku (plačilni nalog). Vendar se morajo v ta namen učinki pravnomočnosti umakniti le, če organ, ki mu je bil predložen predlog za izdajo plačilnega naloga, ni bil pristojen opraviti navedeno presojo; torej le, če predhodno (pred pravnomočnostjo) dolžnik ni mogel uveljavljati navedenega ugovora in sodišče ni smelo opraviti uradne presoje, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi. Sodišče druge stopnje je v preteklosti že obširno pojasnilo, da je naveden ugovorni razlog dopustno uveljavljati tudi v izvršilnem postopku kot redni ugovor, nanj pa pazi izvršilno sodišče tudi po uradni dolžnosti takoj, ko ga lahko zazna in presodi.⁴ Drugačnega stališča sodišča prve stopnje, da izvršilno sodišče v izvršilnem postopku nikoli ne presoja nepoštenega pogoja, sodišče druge stopnje ne sprejema. Sodišče prve stopnje, ki se opira na nekatere judikate drugih višjih sodišč,⁵ prestrogo razume pomen načela formalne legalitete in daje premalo teže oziroma preozko razume posebne zakonske pogoje, pod katerimi šele postane notarski zapis izvršilni naslov, s tem pa s svojim razumevanjem pomembno zmanjšuje učinkovitost sodnega varstva pred nepoštenimi pogoji in zmanjšuje odvračalni učinek, ki ga je v tej zvezi kot bistvenega izpostavilo Sodišče EU.⁶

11. Sodišče prve stopnje tako ne daje ustrezne teže pravnemu pravilu iz 4. člena Zakona o notariatu (ZN), po katerem ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova le, če je o obveznosti dopustna poravnava, poravnava pa ni dopustna o nični obveznosti (drugi odstavek 1057. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Pri tem sodišče prve stopnje ne upošteva, da je kot najpomembnejši zakonski pogoj zahtevano soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo, s čimer je zakonodajalec učinek izvršilnega naslova vezal na procesno dispozicijo. Enako kot za ostale procesne dispozicije v civilnem postopku tudi za obravnavano procesno dispozicijo velja, da ta ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi materialnega prava (tretji odstavek 3. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ta zakonski pogoj varuje (domači) javni red in pomeni omejitev svobodnega ravnanja strank. Pojasnjeno razumevanje potrjuje, da je treba na načelo formalne legalitete pri notarskih zapisih gledati drugače, kot to velja za pravnomočno sodno odločbo. V obravnavani zadevi, kjer je dolžnik potrošnik, omiljen pristop k načelu formalne legalitete in šibkejšo vezanost na notarski zapis kot izvršilni naslov utemeljuje tudi načelo varstva šibkejše stranke, ki poudarja uradno sodno kontrolo z namenom izravnave neenakosti moči.⁷ Pojasnjenemu omiljenemu pristopu k načelu formalne legalitete, je naklonjena tudi novejša pravna teorija.⁸

12. Sodišče prve stopnje po pojasnjenem preozko razume zakonske pogoje iz 4. člena ZN le v formalnem smislu, pri čemer neutemeljeno izpostavlja le obličnostne zahteve, čeprav je zakonodajalec jasno opredelil tudi že navedene vsebinske zahteve (varstva javnega reda). Pri tem daje načelu formalne legalitete dejansko pomen pravila (t. i. pristop „vse ali nič“) namesto pomena načela, ki po svoji naravi dopušča mehčanje in srednjo pot prave mere (pri uravnoteženju varstva tudi drugih pravnih interesov in vrednot).⁹ Temeljni argument sodišča prve stopnje, da bi presoja nepoštenega pogoja v izvršbi pomenila nasprotovanje naravi izvršilnega postopka, ki je le v realizaciji obveznosti iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče vezano, je šibek. Prvič zato, ker je zakonodajalec jasno predpisal, kdaj notarski zapis postane izvršilni naslov, kar izvršilno sodišče mora preizkusiti (po uradni dolžnosti). Le na listino, ki izpolnjuje (tudi po vsebini) vse zakonske pogoje, je izvršilno sodišče vezano. V nasprotju z namenom izvršilnega postopka je potem takem izvršba na podlagi listine, ki ne izpolnjuje zakonskega pogoja, da bi imela (po vsebini) lahko učinek izvršilnega naslova. Drugič, tudi pri klasičnem izvršilnem naslovu pravnomočni sodni odločbi načelo formalne legalitete vendarle ni povsem absolutno, in izvršilno sodišče lahko zavrne izvršbo, če gre za nedopustni predmet obveznosti,¹⁰ odstop od navedenega načela pa je tudi glede dopustnosti izvršbe zoper osebo, ki ni navedena v izvršilnem naslovu (24. člen ZIZ). Tretjič, postopek pred notarjem ni enakovreden učinkovitemu sodnemu varstvu in ne zadošča glede varstva pred nepoštenimi pogoji, kot je že bilo pojasnjeno s strani Sodišča EU.¹¹ Četrtič, notarski zapis tudi nima učinkov pravnomočnosti, s čimer ni podana prepoved ponovnega odločanja. Trdnost in nespremenljivost razmerja s tem nimata zagotovljene prednosti pred vsebinsko pravilnostjo, ki jo določa skladnost z (domačim) javnim redom. Petič, slovenski izvršilni postopek je zasnovan tako, da omogoča tudi izvršilnemu sodišču, da samo (in ne šele sodišče v pravdi) ugotavlja vsa sporna odločilna dejstva in celovito vsebinsko presodi vse ugovorne razloge, pri čemer mora upoštevati uveljavljene standarde pravdnega postopka.¹²

13. Sama narava izvršilnega postopka pa tudi ne sme biti v nasprotju z (domačim) javnim redom. Javni red v okviru ustave, prisilnih predpisov in temeljnih moralnih načel varuje najpomembnejše vrednote in interese v družbi. Vsak civilni sodni postopek, še posebej pa tisti, v katerem se neposredno uporablja državna prisila, mora biti legitimiran s spoštovanjem prisilnih predpisov javnega značaja po uradni dolžnosti in vsebovati varovala, ki preprečujejo, da bi (domači) javni red lahko stranke s svojimi dispozitivnimi ravnanji (tudi procesnimi) zaobšli. Katerokoli civilno sodišče, ki tak poskus strank lahko zazna, ga mora preprečiti. Vsako izogibanje odgovornosti sodišča, da prepreči tovrstno kršitev javnega reda, lahko prepoznamo kot pomembno kršitev temeljnega ustavnega načela pravne države, izgrajene na vladavini prava (2. člen URS).

14. Nenazadnje pa sodišče druge stopnje tudi ne sprejema dopolnilnega argumenta sodišča prve stopnje, da pravnomočna odločitev izvršilnega sodišča, pri kateri bi opravilo preizkus nepoštenih pogojev in zavrnilo njihovo prisilno izvršitev, trajno odreka upniku pravico do izvršbe, kar naj bi bilo nesprejemljivo. Prvič zato, ker pojasnjen pristop le močno omejeno dopušča vsebinski preizkus izvršilnega naslova z namenom učinkovitega sodnega varstva pomembnejših pravnih dobrin javnega značaja, s čimer ne onemogoča (izvotljuje) vsebine pravice do izvršbe (kot dela pravice do učinkovitega sodnega varstva - 23. člen URS). Tak preizkus le uveljavlja s strani zakonodajalca predpisan način uresničevanja pravice do izvršbe, ki je razumno utemeljen na varstvu javnega reda. Izvršilno sodišče, razen v tem ozkem obsegu, vsebine izvršilnega naslova še vedno ne preizkuša in je v obsegu, ki je skladen z javnim redom, pravica do izvršbe upniku v celoti zagotovljena (še preden ima v rokah pravnomočno sodno določbo). V tem oziru ima primerljiv (privilegiran) položaj do dolžnika, kot če bi zahteval izvršbo na podlagi izvršilnega naslova pravnomočne sodne odločbe.

15. Odločitev izvršilnega sodišča glede na objektivne meje pravnomočnosti in okoliščino, da o (ne)poštenosti pogoja presoja kot o predhodnem vprašanju, ni ovira, da pravdno sodišče o navedenem ponovno in dokončno odloči. To velja tako glede neuspešnosti dolžnika z ugovorom ali neuspešnosti upnika v izvršbi s predlogom za izvršbo. Obema preostane še vedno pot pravde. Odločitev pravdnega sodišča o (ne)poštenosti pogoja ostaja kot dopolnilno in končno sodno varstvo.¹³ Izvršilno in pravdno sodno varstvo se tako ne izključujeta, ampak dopolnjujeta v zaključeno celoto učinkovitega sodnega varstva (tako pravic strank, kot tudi javnega reda).

16. Po pojasnjenem lahko dolžnik zatrjevano ničnost pogodbe, ki je zajeta v notarskem zapisu kot izvršilnem naslovu, po pravnomočnosti sklepa o izvršbi še uveljavlja v pravdi, ne pa več neposredno v izvršilnem postopku z obravnavanim ugovorom po izteku roka. Morebitna ugodna pravnomočna odločitev pravdnega sodišča bo šele lahko nov ugovorni razlog po izteku roka, ki ga dolžnik še ni mogel uveljavljati v rednem ugovoru (5. točka prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. in prvi odstavek 56. člena ZIZ). V tem primeru ustavi izvršbo izvršilno sodišče tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 76. člena ZIZ).

17. Vložena ničnostna tožba je zakonski razlog za odlog izvršbe (5. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ), ker pa utemeljenost odloga izvršbe (še) ni bil predmet obravnavane zadeve, se sodišče druge stopnje do dolžnikovih trditev o neustreznosti zakonske ureditve (še) ni bilo treba opredeliti.

18. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo v ostalem zavrnilo in v I. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Dolžnik, ki je uspel s pritožbo le v stroškovni odločitvi, krije sam svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Zavrženje ali zavrnitev v pojasnjenem položaju nimata bistveno različnega končnega pomena. Obe odločitvi pomenita neuspeh z ugovorom. Tudi ob zavrženju dolžnik s ponovno vložitvijo enakega ugovora ne bi mogel biti uspešen (še vedno ne bi bili izpolnjeni pogoji za njegovo obravnavo), kot to velja tudi ob njegovi zavrnitvi. Tudi zavrnitev, enako kot zavrženje, pa ne preprečuje dolžniku, da vloži nov ugovor po izteku roka, ki bi temeljil na drugačnih okoliščinah.
² VSM Sklep I Ip 204/2016, glej tudi VSL Sklep III Ip 2266/2017-I.
³ V novejši pravni teoriji prevladuje stališče, da je mogoče za pravnomočnost odločb v nepravdnem postopku uporabljati pravila s področja pravdnega postopka, tako tudi za izvršilni postopek. Več o tem Rijavec V., Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 175 in nasl. V ustavnosodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da je uporaba instituta pravnomočnosti v izvršilnem postopku v skladu z ustavo. Glej Sklep Ustavnega sodišča, št. Up-206/02 in Sklep, št. Up-397/05.
⁴ VSM Sklep I Ip 701/2019.
⁵ VSL Sklep I Ip 1081/2019, VSL Sklep II Ip 2629/2017, VSC Sklep II Ip 425/2013.
⁶ Glej VSM Sklep I Ip 701/2019, zlasti 13. točka obrazložitve in naslednje.
⁷ Upoštevati je treba, da potrošnik nima pogajalske moči, da bi lahko navedeno soglasje z neposredno izvršljivostjo (procesno dispozicijo) odklonil in si zagotovil učinkovito varstvo sodišča po uradni dolžnosti v fazi pridobitve izvršilnega naslova. Namen neposredno izvršljivega notarskega zapisa je okrepiti položaj upnika, v obravnavani zadevi banke kot močnejše stranke, in mu olajšati prisilno izterjavo zapadlih obveznosti (v obravnavani zadevi tudi s prodajo zastavljene nepremičnine), zato navedeno soglasje dolžnika notarski zapisi potrošniških hipotekarnih kreditov redno vsebujejo. Sodišče EU pa je zavzelo stališče, da je notarjeva kontrola pri nastanku notarskega zapisa dobrodošla, a ne zadošča za učinkovito varstvo potrošnikov (zadeva Addiko Bank proti Kuhar, C-407/18, 56. točka obrazložitve). Po pojasnjenem naveden omiljen pristop k načelu formalne legalitete najbolje izpolnjuje zahteve lojalne razlage, saj najbolj učinkovito dosega cilj varstva potrošnikov prava EU, ki je v sodni izravnavi neenakosti po uradni dolžnosti z zavrnitvijo učinkovanja nepoštenih pogojev takoj, ko jih lahko sodišče zazna in presodi.
⁸ Ekart, A., Rijavec, V.: Zakon o izvršbi in zavarovanju z novelo ZIZ-L, z razširjenimi uvodnimi pojasnili. Avtorja že v predgovoru izpostavita uveljavljanje ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa v izvršbi kot eno izmed najpomembnejših vprašanj aktualnega izvršilnega postopka (str. 6). Ekart soglaša s preseganjem preozkega stališča pretekle sodne prakse glede načela formalne legalitete (str. 50 in 51), pri čemer se sklicuje tudi na stališče Dike, da je v izvršilnem postopku dopustno preverjati vsebino notarskega zapisa, če je ta v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo, saj je notarski zapis izvršilni naslov le glede obveznosti, o kateri je dopustna poravnava (avtor navaja primer nedopustnih obresti). Dika. M.: Građansko ovršno pravo, 1. knjiga. Narodne novine, Zagreb, 2007, str. 230. Avtor prav v tem zakonskem pogoju vidi podlago za drugačen pristop do notarskega zapisa kot do pravnomočne sodbe (str. 216 in 217). Glej tudi Ljubimski, J.: Je nepoštenim potrošniškim kreditnim razmerjem Sodišče EU zaprlo stranska vrata tudi v Sloveniji?, Pravna praksa št. 33/2012, str. 9. O omiljenem pristopu k načelu formalne legalitete podrobno avtor v poglavju Aktivizem v izvršbi na podlagi notarskega zapisa.
⁹ Nobeno načelo kot vrednostno merilo ni vsebinsko absolutno, ampak vsebuje zahtevo, da ravnamo s pravo mero. Glej Pavčnik, M.: Argumentacija v pravu, GV Založba, Ljubljana, 2013, str. 128, 129 in 133.
¹⁰ Pravna teorija meni, da izvršilno sodišče ne sme dovoliti izvršbe glede nedopustnega predmeta samo zato, ker to izhaja iz izvršilnega naslova. Rijavec V., nav. delo, str. 113.
¹¹ Zadeva Addiko Bank proti Kuhar, C-407/18, 56. točka obrazložitve.
¹² Podrobno o tem VSM Sklep I Ip 701/2019, 14. točka obrazložitve.
¹³ Odločitev je sprejeta le o v predlogu za izvršbo vsebovani zahtevi za sodno varstvo. Ta zahteva se nanaša na dovolitev prisilnih sredstev izvršbe in ne obsega (tožbenega) zahtevka glede ničnosti oziroma obstoja obveznosti. Dolžnik ni omejen z vložitvijo ničnostne tožbe, upnik pa ob pravnomočni zavrnitvi predloga za izvršbo pridobi pravni interes, da s tožbo zahteva, da pravdno sodišče kot sodišče z matičnega področja dokončno odloči o obstoju (veljavnosti) obveznosti, v zvezi s katero je izvršilno sodišče zavrnilo učinek izvršilnega naslova notarskemu zapisu. Izvršilno sodišče le kot predhodno vprašanje reši tudi vprašanje nasprotovanja materialnim prisilnim predpisom, a le v zvezi s presojo (ne)obstoja učinka izvršilnega naslova. Navedena odločitev torej ne pomeni tudi končne odločitve o ničnosti ali veljavnosti obveznosti. Kar pa ne zmanjšuje pomena tovrstnega primarnega preizkusa v izvršbi, saj je bistveno, da se nepošteni pogoji, ki jih lahko izvršilno sodišče zazna, čim prej izločijo iz razmerja strank, še posebej v podrejenem (potrošniškem) razmerju. VSM Sklep I Ip 701/2019, 10. opomba v obrazložitvi.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Ip 20/2018
• VSL Sklep I Ip 1561/2018
• VSRS Sklep II Ips 78/2021