VSM Sodba IV Kp 47840/2015

Jedro

Pritožbeno sodišče je za potrebe pritožbenega postopka pridobilo nov izpisek iz kazenske evidence za obdolženega R.Š. (l. št. 476), o čemer je v skladu s tretjim odstavkom 377. člena ZKP seznanilo stranke in zagovornico ter jim dalo primeren rok, da se o pridobljenem gradivu tudi izjavijo.

Izrek

I. Ob reševanju pritožb obdolženega R.Š. in njegove zagovornice se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se:

- izrek o enotni kazni 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora razveljavi,

- pogojna obsodba, izrečena obdolžencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 53212/2013 z dne 16. 6. 2014, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika, kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika in kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika določena enotna kazen 10 (deset) mesecev zapora s preizkusno dobo 3 (treh) let, ne prekliče,

- pogojna obsodba, izrečena obdolžencu s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 37775/2013 z dne 21. 8. 2014, v kateri mu je bila za kazniva dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika in združene kazni, določene v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Mariboru I K 36152/2013 z dne 11. 11. 2013, določena enotna kazen 6 (šest) mesecev zapora s preizkusno dobo 3 (treh) let, ne prekliče

ter se mu za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 6 (šest) mesecev zapora kot edina kazen.

II. Pritožbi obdolženega R.Š. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 47840/2015 z dne 23. 3. 2017 obdolženega R.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi izreklo (pravilno določilo) kazen šest mesecev zapora. Po drugem odstavku 59. člena KZ-1 je preklicalo pogojni obsodbi, ki sta bili obsojencu izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Mariboru II K 53212/2012 z dne 16. 6. 2014 in Okrožnega sodišča v Celju I K 37775/2013 z dne 21. 8. 2014, ter mu, upoštevaje v pogojnih obsodbah določenih kazni, in sicer deset mesecev zapora iz sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 53212/2013 ter šest mesecev zapora iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju I K 37775/2013, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta se pritožila:

- obdolženec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter „kazenski pregon ustavi“ oziroma podredno vrne zadevo v novo sojenje pred drugega sodnika;

- zagovornica obsojenca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

3. Obsojenec in njegova zagovornica sta v pritožbah predlagala, da se ju obvesti o seji pritožbenega senata. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker tudi pritožbi ne pojasnita, kateri razlogi bi narekovali njihovo navzočnost, strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4. Pritožbeno sodišče je za potrebe pritožbenega postopka pridobilo nov izpisek iz kazenske evidence za obdolženega R.Š. (l. št. 476), o čemer je v skladu s tretjim odstavkom 377. člena ZKP seznanilo stranke in zagovornico ter jim dalo primeren rok, da se o pridobljenem gradivu tudi izjavijo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Obdolženec in njegova zagovornica uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so le-ti nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Po presoji pritožnikov se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je obdolženec poravnal prve tri obroke pogodb o nakupu blaga, kot tudi, da je obdolženec oškodovano družbo, ko je odstopila od pogodb, prosil za obročno poplačilo obveznosti. Prav tako ni jasno, s čim se je obdolženec okoristil na račun oškodovane družbe. Pritožba nima prav, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah od 4 do 10 razlogov izpodbijane sodbe navedlo določne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo goljufiv namen obdolženca ob sklenitvi pogodb o nakupu blaga ter premoženjsko korist, ki sta jo pridobila obdolženec in Z.K., pri tem pa razlogi niso v medsebojnem nasprotju, temveč se zgolj dopolnjujejo in tvorijo razumno ter prepričljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Omenjenih okoliščin sodišče prve stopnje ni prezrlo, kot to skušata prikazati pritožbi, pač pa jih je zgolj drugače ovrednotilo. Sicer pa iz vsebine pritožbenih navedb, ko obdolženec in zagovornica podajata lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očitata, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožnika ne uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Kršitev kazenskega zakona obdolženec uveljavlja z navajanji, da je sodišče prve stopnje napačno kvalificiralo očitano kaznivo dejanje. Po njegovem mnenju gre za dve kaznivi dejanji goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1, ne pa za eno kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, saj je obdolženec sklenil dve različni pogodbi, in sicer prvo v vrednosti 666,79 EUR, drugo pa v vrednosti 419,95 EUR. Ker je obdolženec plačal tri obroke v skupni višini 273,12 EUR, kar se nanaša na prvo sklenjeno pogodbo, gre za dve kaznivi dejanji goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1, ki se preganja na predlog, medtem ko je oškodovana družba M. d.d. umaknila predlog za pregon, zaradi česar je po mnenju obdolženca potrebno „kazenski pregon ustaviti“. Pritožba nima prav. Obdolženec je z ravnanjem, kot se mu očita v izreku izpodbijane sodbe, storil eno kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Čeprav sta bila obdolžencu dne 16. 12. 2014 za nakup predmetov v prodajalni M. d.d., C. t. in g. M., izdana dva računa, s čimer je torej formalno sklenil dve pogodbi za nakup blaga, pa pritožba pri tem očitno prezre, da je obdolženec blago kupil pri isti prodajalki v roku 23 minut, zaradi česar je glede na strnjenost dogajanja mogoče zaključiti, da gre za eno ravnanje obdolženca in torej eno kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

8. Tudi zagovornica uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar v nadaljevanju ne pojasni na kakšen način bi naj prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine pritožbenih navedb. Da bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo druge kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

9. Pritožbi neutemeljeno grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

10. Bistvo pritožb je v graji dokazne ocene, s katero se obdolženec in njegova zagovornica ne strinjata, ter v ponavljanju zagovora obdolženca, da ni imel goljufivega namena ob nakupu blaga.

11. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v računih št. 00101791020 in 0010791049 ter v izpovedbah predstavnika oškodovane družbe M. d.d. R.R. in Z.K.. Zagovor obdolženca, ki je sicer zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razumne, tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec s prikrivanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto zaposlene v družbi M. d.d., ko je ob predložitvi plačilno kreditne zelene P. kartice družbe M. d.d. zaposlenim v prodajalni C. t. in g. M. prikril, da nima ne namena niti finančnih možnosti za nakup blaga, saj ni bil zaposlen in ni imel prihodkov. Da obdolženec v kritičnem času ni bil zaposlen in z denarjem ni razpolagal, niti ni sporno, saj je slednje v svoj zagovor na glavni obravnavi povedal tudi sam obdolženec. Na takšne ugotovitve ne more vplivati niti okoliščina, da bi naj priča Z.K. obdolžencu obljubil, da mu bo mesečno dajal 100,00 EUR za kritje kartice, še zlasti, ker niti K. ni bil prepričan, da je obdolžencu dal denar vsaki mesec in ker je obdolženec glede teh 100,00 EUR povedal, da jih je porabil za nakup hrane, ne pa torej poplačilo dolga. Zato tudi ne more biti utemeljeno prizadevanje pritožnikov v smeri, da obdolženec ni poplačal dolga, ker se K. ni držal dogovorjenega. Obdolženec se je namreč dobro zavedal, da takšen način uporabe kartice, do katere ni upravičen in jo je pridobil na podlagi neresničnih podatkov, ni običajen, kar izhaja tudi iz njegovega zagovora.

12. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolženec pred očitanim kaznivim dejanjem že opravljal nakupe z isto kartico in da je takrat obveznosti v celoti poravnal. Predhodna uporaba in poplačilo obveznosti je namreč pogoj za nakup blaga na obroke. R.R., predstavnik oškodovane družbe M. d.d., je tako pojasnil, da pogodbo o prodaji blaga na obroke lahko imetnik plačilne kartice sklene po tem, ko je dva ali tri mesece aktivni plačnik obveznosti po predmetni kartici, česar se je obdolženec očitno zavedal in je predhodne nakupe opravil ravno zaradi nadaljnjih nakupov na obroke. Zaključkov sodišča prve stopnje o goljufivem namenu obdolženca ob sklenitvi pogodb oziroma nakupu blaga pa, upoštevaje vse navedeno, ne more omajati niti dejstvo, da je obdolženec poravnal prve tri obroke. Takšno okoliščino je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo ter pravilno zaključilo, da obdolženec ob sklenitvi pogodb ni imel namena poravnati preostalih obrokov. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ocenilo, da je obdolženec ravnal z namenom sebi in Z.K. pridobiti premoženjsko korist in da je ta na škodo premoženja oškodovane družbe M. d.d. znašala 812,62 EUR. Premoženjska korist ni nastala zgolj Z.K., kot to skušata prikazati pritožnika, pač pa tudi obdolžencu, saj je le-ta od K. nekajkrat prejel 100,00 EUR.

13. Ob obrazloženem, in ker pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbi zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeni.

14. Odločbe o kazenski sankciji pritožnika ne grajata, zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazni za obravnavano kaznivo dejanje goljufije pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, to je zlasti težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve kazenske odgovornosti in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter za kaznivo dejanje goljufije izreklo (pravilno določilo) povsem primerno kazen šest mesecev zapora, ki je nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. Pri tem je kot obteževalno okoliščino utemeljeno upoštevalo predhodno kaznovanost obdolženca, tudi za istovrstna kazniva dejanja, medtem ko olajševalnih okoliščin pri obdolžencu upravičeno ni zasledilo.

15. Pri nadaljnjem preizkusu odločbe o kazenski sankciji pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v trenutku odločanja o pritožbi zoper izpodbijano sodbo niso podani pogoji za preklic pogojnih obsodb, izrečenih s sodbama Okrajnega sodišča v Mariboru II K 53212/2013 z dne 16. 6. 2014 in Okrožnega sodišča v Celju I K 37775/2013 z dne 21. 8. 2014.

16. Obdolžencu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 53212/2013 z dne 16. 6. 2014, pravnomočno istega dne, zaradi v izreku navedenih kaznivih dejanj izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena enotna kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Preizkusna doba po tej sodbi je začela teči z dnem pravnomočnosti sodbe, torej 16. 6. 2014, in je potekla dne 16. 6. 2017, dne 16. 6. 2018 pa je potekel tudi enoletni rok iz 2. točke četrtega odstavka 82. člena KZ-1, ki je določen za izbris pogojne obsodbe iz kazenske evidence.

17. S sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 37775/2013 z dne 21. 8. 2014, pravnomočno istega dne, je bila obdolžencu zaradi v izreku navedenih kaznivih dejanj izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena enotna kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Preizkusna doba je začela teči dne 21. 8. 2014 in je potekla 21. 8. 2017, dne 21. 8. 2018 pa je potekel tudi enoletni rok iz 2. točke četrtega odstavka 82. člena KZ-1.

18. Obsojenec ima v kazenski evidenci za navedenima sodbama evidentirane tri kasnejše sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru (I K 33981/2014, I K 12790/2014 in III K 33592/2014), vendar je kazniva dejanja po teh sodbah storil še pred začetkom teka preizkusnih dob sodb Okrajnega sodišča v Mariboru II K 53212/2013 in Okrožnega sodišča v Celju I K 37775/2013, in sicer dne 19. 8. 2012, od 1. 10. 2013 do 4. 11. 2013 in dne 10. 6. 2014.

19. Ker so v skladu z 2. točko četrtega odstavka 82. člena KZ-1 dne 16. 6. 2018 oziroma 21. 8. 2018 nastopili pogoji za izbris sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 53212/2013 in sodbe Okrožnega sodišča v Celju I K 37775/2013 iz kazenske evidence (obdolženec do izteka navedenih rokov ni izvršil drugih kaznivih dejanj), velja obdolženec glede teh kaznivih dejanj za neobsojenega, vse pravne posledice teh obsodb pa so z navedenima dnema prenehale (prvi odstavek 82. člena KZ-1). Zakonska rehabilitacija (ob izpolnjenih pogojih) namreč nastopi, četudi sodba iz kazenske evidence fizično ni izbrisana.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrek o enotni kazni eno leto in šest mesecev zapora razveljavilo, ter odločilo, da se pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Mariboru II K 53212/2013 in Okrožnega sodišča v Celju I K 37775/2013, ne prekličeta, nato pa obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 izreklo kazen šest mesecev zapora kot edino kazen.

21. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženca in njegove zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

22. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

13.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 68181/2022
• VSL Sodba VII Kp 24481/2016
• VSL Sodba VII Kp 3976/2012