VSM Sodba IV Kp 31509/2018

Jedro

Ravnanje obdolženca, ko je oškodovanki v očitanem obdobju skoraj vsakodnevno pošiljal sporočila in ji posamezne dni poslal tudi več sporočil, velikokrat z obsežno vsebino, v celoti ustreza ponavljajočemu se vsiljivemu prizadevanju vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in posledično tudi odločilno dejstvo. Da iz sicer obsežnega izpisa komunikacije med obdolžencem in oškodovanko zgolj za posamezne dni ni posebej razviden datum izmenjave komunikacije, pa ni niti odločilna okoliščina, niti ne konstituira nasprotja, ki bi bilo precejšnje, zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega R.H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je sodbo II K 31509/2018 z dne 15. 5. 2019 obdolženega R.H. pod točko A spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer stroške pooblaščenca oškodovanke, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom, ter sodno takso v znesku 80,00 EUR. Pod točko B izreka sodbe je iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada zagovornika, proračun.

2. Zoper obsodilni del izpodbijane sodbe se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik utemeljuje z navedbami, da so razlogi in izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Po pritožbeni oceni je v izreku in razlogih izpodbijane sodbe navedeno, da je obdolženec vsakodnevno pošiljal več SMS sporočil, medtem ko je ob vpogledu v izpis komunikacije in sporočil ugotoviti, da se očitana ravnanja niso zgodila vsakodnevno. Zagovornik torej meri na t.i. protispisnost, ki je po zakonski dikciji 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Po pregledu gradiva v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec v očitanem časovnem obdobju od 11. 2. 2018 do 24. 5. 2018 oškodovanki pošiljal sporočila vse dni, razen dni, ki iz izpisa komunikacije niso posebej datumsko razvidni (od 15. 3. 2018 do 17. 3. 2018, 15. 4. 2018, 16. 4. 2018, 9. 5. 2018 in od 19. 5. 2018 do 24. 5. 2018). Takšno ravnanje obdolženca, ko je oškodovanki v očitanem obdobju torej skoraj vsakodnevno pošiljal sporočila in ji posamezne dni poslal tudi več sporočil, velikokrat z obsežno vsebino, v celoti ustreza ponavljajočemu se vsiljivemu prizadevanju vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in posledično tudi odločilno dejstvo. Da iz sicer obsežnega izpisa komunikacije med obdolžencem in oškodovanko zgolj za zgoraj navedene posamezne dni ni posebej razviden datum izmenjave komunikacije, pa ni niti odločilna okoliščina, niti ne konstituira nasprotja, ki bi bilo precejšnje, zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

5. Identično kršitev naj bi po oceni zagovornika storilo sodišče prve stopnje s tem, ko navaja, da je obdolženec sporočila pošiljal v K., kar pa ne drži, saj se je tam nahajal redko in ni dokazano, da bi od tam poslal kakršnokoli sporočilo. Zagovornik nima prav. Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1.¹ Bistveno je, da je obdolženec oškodovanki pošiljal sporočila z očitano vsebino, to pa je počel preko elektronskih komunikacijskih sredstev, za katere je zaradi njihove mobilnosti značilno, da uporabniki niso omejeni na točno določeno lokacijo. Tako za presojo ni relevantno, ali se je obdolženec ob pošiljanju sporočil fizično nahajal v K., ali kje drugje. Glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

6. Zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev relativnega značaja, torej bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, katero utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje obdolženca obsodilo, ker naj bi očetu oškodovanke poslal anonimno pismo, svoje zaključke pa je utemeljilo s tem, da obdolženec ni zanikal pošiljanja pisma. Izpostavlja, da je obdolžencu dejanje treba dokazati in „nezanikanje“ ni dokaz storitve kaznivega dejanja. Zagovornik kršitev uveljavlja neutemeljeno, saj je kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP podana le, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe ZKP ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Nič od navedenega zagovornik ne navaja, iz povzetega pa je razbrati le njegovo nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Neutemeljena je tudi pritožba, ko zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da je storil očitano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

8. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, s katero zagovornik ne soglaša, saj meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo oškodovanki. Izpostavlja, da je ravnanje obdolženca in oškodovanke potrebno presojati v luči njune večletne zveze in maščevalnosti oškodovanke po razpadu le te, kar se je izkazalo že s tem, da je bil obdolženec, kljub prizadevanju oškodovanke, oproščen storitve kaznivega dejanja nasilništva. Tako so njena zatrjevanja pretirana in tendenciozna. Oškodovanka je trdila, da se je zaradi strahu za svojo varnost vsakodnevno družila z D.K.P., slednja pa ni potrdila, da bi bila oškodovanka ogrožena. Naklep obdolženca tako ni bil v ustrahovanju in nadlegovanju, temveč v ohranitvi zveze, zaradi katere je izgubil družino.

9. Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno verjelo oškodovanki in v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe povsem tehtno in prepričljivo ocenilo njeno izpovedbo, v kateri je potrdila obtožbene očitke. Tekom celotnega postopka je prepričljivo opisala, kako jo je obdolženec, potem ko je z njim prekinila razmerje, ob več prilikah zasledoval, ji pošiljal sporočila, jo klical v službo, ji poslal rože, prišel domov k njeni mami M.L. in sestri S.L.P. ter prijateljici D.K.P. in M.B. razlagal, kako se imata rada in da lahko skupaj živita, D.G. pa, da mu je uničila družino, prav tako pa je očetu K.L. poslal anonimno pismo. Pojasnila je, da jo je bilo zaradi ravnanj obdolženca strah, da ji bo kaj naredil, jo fizično poškodoval ali celo ubil, zaradi strahu se tudi z nikomer ne more sproščeno srečati, oče pa se zaradi pisma z njo ne pogovarja. Najela je pooblaščenca in zasebnega detektiva, kajti obdolženca pozna in ve, da je sposoben grožnje uresničiti.

10. V verodostojnost izpovedbe oškodovanke, ki je obširno in podrobno opisala dogajanje, sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, saj so njeno izpovedbo glede posameznih dogodkov smiselno potrdile priče M.B., D.G., K.L., S.L.P., D.K.P. in M.L.. Sodišče prve stopnje je podalo prepričljive razloge o tem zakaj navedenim pričam verjame, pritožbeno sodišče pa z razlogi prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša in nima ničesar za dodati. Zagovornik verodostojnosti oškodovanke ne more omajati s tem, ko skuša prepričati v njene maščevalne nagibe. Iz obsežnega izpisa komunikacije med obdolžencem in oškodovanko je namreč razvidno kvečjemu nasprotno, saj iz vsebine sporočil, ki jih je obdolženec pošiljal oškodovanki med drugim izhaja, da se bo potrudil, da bo vsepovsod imela „sranje“ in se nikjer ne bo več v redu počutila, da ji bo na vse možne načine zagrenil življenje, da ji je treba „10 colski cvek v glavo“, da bo videla, kdo bo koga bolje „zajebal“ in večjo škodo naredil, da naj ga takoj pokliče, sicer ji bo naredil „štalo“, da že nekaj časa dela načrt, kaj vse bo naredil, če bo nadaljevala z grdim obnašanjem, če ve, da je kazen, če se v „šumi kurva“ in podobno. Glede na navedeno in ko je tudi M.B. izpovedal, da je oškodovanka ob priliki srečanja z obdolžencem delovala zelo prestrašeno, je sodišče prve stopnje oškodovanki utemeljeno sledilo v navedbah, da se je zaradi ravnanj obdolženca bala in počutila ogroženo. Slednje je v svoji izjavi v predkazenskem postopku, na katero se je sklicevala na glavni obravnavi, opisala tudi priča D.K.P., zato pritožba neutemeljeno trdi, da navedena priča ni potrdila, da bi bila oškodovanka ogrožena.

11. Prav tako prepričljivo je oškodovanka opisala dogodek z dne 13. 3. 2018, njeno izpovedbo pa je potrdil M.B., ki je bil ob dogodku neposredno navzoč, zato pritožba ne more omajati ugotovljenega dejanskega stanja z navedbami, da ji obdolženec ni sledil v lokal K., saj je bil tam še preden je prišla oškodovanka, ki je morala tudi videti njegovo vozilo pred lokalom na parkirišču, pa je kljub temu prišla v lokal. Slednje nenazadnje negira že sama pritožba, s tem ko v nadaljevanju pojasnjuje, da je obdolženec dne 13. 3. 2018 oškodovanki sledil v lokal K. in nato naprej v lokal M. zgolj zato, ker je hotel dobiti nazaj svoje stvari. Zmotno pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da je obdolženec oškodovankinemu očetu K.L. poslal anonimno pismo, utemeljilo na okoliščini, da obdolženec avtorstva ni zanikal; prezre namreč, da je tudi o tem dogodku izpovedala oškodovanka, prejem pisma pa sta potrdila tako K.L., kot M.L., zato tudi v tej smeri pritožbene navedbe niso utemeljene.

12. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno utemeljilo obdolženčev direktni naklep. Razlogom, ki jih je navedlo, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, glede na pritožbene trditve, da naklep obdolženca ni bil v ustrahovanju in nadlegovanju, pač pa v ohranitvi dolgoletne zveze, zaradi katere je izgubil družino, pa pritožbeno sodišče dodaja, da obarvan naklep storilca v smeri namena ustrahovanja in nadlegovanja, na katerega meri pritožba, ne predstavlja izrecnega zakonskega znaka kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1, če bi ga, bi bilo to iz zakonskega opisa razbrati v besedah „z namenom, s ciljem, zato“ ipd., kar pa v danem zakonskem opisu ni uporabljeno. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bilo obdolžencu jasno vidno, da je bilo oškodovanko strah, da se ga je izogibala in ni reagirala na njegova sporočila, pri čemer je utemeljeno izpostavilo dogodek, ko se je oškodovanka pred obdolžencem celo zaklenila v svoje vozilo, doma pa izstopila šele, ko je videla, da je iz hiše stopila njena mama, pa je obdolženec kljub temu s svojim ravnanjem nadaljeval. Pritožba zato obstoj naklepa obdolženca v smeri storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 ne more omajati. Kot neuspešna pa se izkaže tudi pritožbena navedba, da oškodovanka zavestno ni blokirala obdolženčeve številke, saj to za presojo ni relevantno.

13. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde, okoliščin, v katerih je bilo storjeno ter ob pravilnem upoštevanju olajševalne okoliščine - njegove dosedanje nekaznovanosti, izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave.

14. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 10918/2010 z dne 6. 9. 2018, tč. 8.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 65747/2019
• VSL Sklep II Kp 60439/2019
• VSL Sklep VII Kp 5004/2018