VSM Sklep I Cp 820/2019

Jedro

Tožeča stranka je namreč postavila nedenarni tožbeni zahtevek, ki glasi na ničnost sporne kupoprodajne pogodbe z dne 12. 8. 2016, saj naj bi prvo tožena stranka pri njeni sklenitvi kršila določilo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), pri čemer je posledica morebitne ugoditve takšnemu tožbenemu zahtevku dejstvo, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da vrednost spornega predmeta v predmetni zadevi znaša 46.759,00 EUR (točka I izreka) in da posledično Okrajno sodišče v Mariboru ni stvarno pristojno za odločanje v predmetni zadevi (točka II izreka), zaradi česar bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru kot stvarno pristojnemu sodišču (točka III izreka).

2. Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka, in sicer brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklene, da vrednost spornega predmeta v predmetni zadevi znaša 1.921,49 EUR oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za prvo in drugo toženo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je pravni interes tožeče stranke v predmetnem pravdnem postopku lastninski oziroma vrnitveni in da tožeča stranka dejansko zahteva vrnitev predmetne nepremičnine v naravi, saj je tožeča stranka vložila ugotovitveno tožbo, s katero zahteva ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 12. 8. 2016 sklenjene med prvo in drugo toženo stranko in ne stvarno-pravnega zahtevka, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Ključna navezna okoliščina za določitev vrednosti spora je tako v sporni kupoprodajni pogodbi navedena kupnina, ne pa vrednost stanovanja, ki tudi po kupoprodajni pogodbi znaša 4.803,72 EUR in ne 46.759,00 EUR, kot je to zmotno sklenilo sodišče prve stopnje, ki se je v tej zvezi neutemeljeno sklicevalo na javno dostopne podatke Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: GURS) o (tržni) vrednosti nepremičnin, saj slednji temeljijo na Zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju: ZMVN), za katerega je Ustavno sodišče RS z odločbo, opr. št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, ugotovilo, da je neustaven.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

6. Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, kot je primer v obravnavni zadevi, je odločilna vrednost spora, ki jo določi tožeča stranka v tožbi. Sodišče lahko v to vrednost poseže le, če je v tožbi navedena vrednost spora očitno previsoka ali prenizka, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti. Pred začetkom obravnavanja glavne svari se mora na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti spora (44. člen ZPP).

7. Pregled zadeve pokaže, da je tožeča stranka vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 12. 8. 2016, sklenjene med prvo toženo stranko kot prodajalcem in drugo toženo stranko kot kupcem, za stanovanje št. 1, ki leži v prvem nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu G. ulica, M. (ID znak stavbe:). Zmotno je tako stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v predmetnem pravdnem postopku "zasleduje lastninski oziroma vrnitveni interes na predmetnem stanovanju, vsled česar je potrebno njen pravni interes ovrednotiti z vrednostjo spornega stanovanja".

8. Tožeča stranka je namreč postavila nedenarni tožbeni zahtevek, ki glasi na ničnost sporne kupoprodajne pogodbe z dne 12. 8. 2016, saj naj bi prvo tožena stranka pri njeni sklenitvi kršila določilo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), pri čemer je posledica morebitne ugoditve takšnemu tožbenemu zahtevku dejstvo, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Tožeča stranka tako nima lastninskega oziroma vrnitvena zahtevka v predmetni pravdi, saj slednjega uveljavlja že v predhodno začetem denacionalizacijskem postopku, katerega predmet je tudi 1/2 (ena polovica) nepremičnine parc. št. X, k.o. M. - G. in na njej stoječa predmetna večstanovanjska stavba št. Y, k.o. M. - G. (s spornim stanovanjem št. 1), ki še ni v celoti etažirana. Vrednost spornega predmeta, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi tako lahko bila pravno-relevantna le v navedenem denacionalizacijskem postopku.

9. Tožeča stranka je tako po prepričanju sodišča druge stopnje kot vrednost spornega predmeta utemeljeno navedla vrednost kupnine po kupoprodajni pogodbi z dne 12. 8. 2016, katere ničnost vtožuje. Ob tem tudi ni bila dolžna zatrjevati, da je imela kot imetnik stanovanjske pravice pravico do odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, saj tožbeni zahtevek temelji na kršitvi 88. člena ZDen in ne na posebnih pravicah imetnikov stanovanjskih pravic po 117. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ).

10. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da bi sodišče prve stopnje tako določeno vrednost spornega predmeta lahko morebiti korigiralo le na znesek 4.803,72 EUR, kolikor je znašala (tržna) vrednost predmetnega stanovanja po sporni kupoprodajni pogodbi, kar pa ne bi vplivalo na stvarno pristojnost sodišča (prvi odstavek 30. člena ZPP). Vsekakor pa sodišče prve stopnje ne more kot (tržne) vrednosti predmetnega stanovanja upoštevati vrednosti, kot izhaja iz javno dostopnih podatkov GURS, ki temeljijo na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je v neskladju z ustavo, v kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja (odločba opr. št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014), kot to utemeljeno opozarja pritožba.

11. Nazadnje sodišče druge stopnje še opozarja, da v skladu z novelo ZPP-E, ki se uporablja od 14. 9. 2017 dalje, zoper sklep sodišča iz tretjega odstavka 44. člena ZPP ni več posebne pritožbe. Ker pa je sodišče prve stopnje pravdnima strankama podalo napačen pravni pouk, je sodišče druge stopnje obravnavano pritožbo zaradi pravne varnosti in v skladu z ustaljeno sodno prakso v tovrstnim primerih vzelo v obravnavo in sklenilo, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

12. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

02.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 704/2014
• VSM Sklep I Cpg 130/2019
• VSM Sodba I Cp 732/2019