VSM Sklep II Kp 33546/2015

Jedro

Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je bila kazen zapora, za katero je bilo odločeno, da se izvrši na enega od alternativnih načinov, določenih v 86. členu KZ-1, v celoti izvršena v skladu s pravnomočno sodbo in to ne samo v času trajanja izvrševanja, temveč tudi po preteku roka, v katerem bi morala biti v celoti izvršena. Obsojenec ne more prosto izbirati, kdaj bo opravljal dela v splošno korist, temveč mora to delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar pa je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega M.V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki je bila obsojenemu M.V. izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 33645/2015 z dne 29. 12. 2016 in ki bi morala biti izvršena na način, da obsojenec namesto enotne kazni zapora v času dveh let izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist v obsegu 973 ur, izvrši v obsegu neopravljenega dela 262,5 ur, kar znaša 131,25 dni zapora oziroma štiri mesece in 11 dni zapora.

2. Zoper ta sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi in ga spremeni tako, da se izrečena enotna kazen v obsegu, navedenem v izpodbijanem sklepu, ne izvrši oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje drugemu senatu oziroma natančneje drugemu sodniku posamezniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik v pritožbi z ničemer ne obrazloži. Tako ne pove, katero kršitev iz 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) uveljavlja, niti katere nobene od v navedeni zakonski določbi določenih kršitev ne konkretizira. Neobrazložene pritožbe ni mogoče preizkusiti, zato je pritožba zagovornika, podana iz tega pritožbenega razloga, neutemeljena.

5. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v nasprotju z določbo enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), saj bi po navedeni zakonski določbi tak sklep lahko izdalo samo v primeru, če bi ugotovilo, da obsojeni ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, ko se to še izvaja. V konkretnem primeru pa je 26. 1. 2019 potekel dveletni rok, določen s pravnomočno sodbo, v katerem bi obsojeni moral opraviti delo v splošno korist.

6. Zagovornik nima prav. Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je bila kazen zapora, za katero je bilo odločeno, da se izvrši na enega od alternativnih načinov, določenih v 86. členu KZ-1, v celoti izvršena v skladu s pravnomočno sodbo in to ne samo v času trajanja izvrševanja, temveč tudi po preteku roka, v katerem bi morala biti v celoti izvršena. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z navedenim, torej v smislu določbe enajstega odstavka 86. člena KZ-1, zato v pritožbi zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Z izrekom napadenega sklepa sodišče prve stopnje ni prekoračilo pravice, ki jo v zvezi z odločbo o kazni, ima po zakonu. O prekoračitvi je mogoče govoriti samo, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon ne pozna ali ne izreče kazensko sankcijo, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Le v tem primeru sodišče krši kazenski zakon (5. točka 372. člena ZKP). Nič od navedenega pa sodišče prve stopnje ni storilo.

7. Pritožba zagovornika je neutemeljena tudi, ko graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja glede ugotavljanja okoliščin, zaradi katerih nadomestna izvršitev kazni zapora v obsegu 973 ur ni bila opravljena v celoti in je ostalo neizvršenih še 262,5 ur dela v splošno korist. Zagovornik vztraja pri stališču, da je do neizvršitve nadomestne kazni zapora prišlo iz objektivnih razlogov, ki so na strani sodišča in ne iz subjektivnih razlogov, kot to ugotavlja v napadenem sklepu sodišče prve stopnje. Pri tem navaja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj bi obsojeni moral opraviti manjkajoče ure ravno v obdobju od 6. 6. 2017 do 25. 4. 2018, torej v obdobju, za katerega sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi to lahko storil, pa ni iz subjektivnih razlogov, in zakaj ne bi teh ur obsojeni opravil od 26. 1. 2017 do 5. 6. 201,7 ali od 25. 4. 2018 do 3. 8. 2018 ali pa od 30. 10. 2018 do 13. 11. 2018, torej v časovnih intervalih, za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da v njih obsojenec dela v splošno korist ni mogel opravljati iz objektivnih razlogov. Vztraja tudi pri tem, da je obsojenec pristojne v ZUDV (v nadaljevanju Zavod) obvestil o izgubi vozniškega dovoljenja in se z njimi dogovoril, da bo z delom v splošno korist nadaljeval, ko mu bodo okoliščine to dopuščale. V kolikor pa sodišče prve stopnje temu ne verjame in v Zavodu zatrjujejo nasprotno, pa bi moralo takšno nasprotje rešiti ob izvedbi dokaznega postopka z izvedbo naroka, na katerem bi se to nasprotje lahko pojasnilo.

8. Z zagovornikom ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je okoliščine, od katerih je bila odvisna ugotovitev, ali obsojeni dela v splošno korist ni opravil v celoti iz objektivnih ali subjektivnih razlogov, pravilno in popolno ugotovilo, svoje dejanske zaključke v zvezi s tem pa v izpodbijanem sklepu natančno, tehtno in popolno pojasnilo. Ugotovilo je, da v roku dveh let, ko bi obsojeni moral opraviti v celoti delo v splošno korist v obsegu 973 ur, dela ni mogel opravljati iz objektivnih razlogov v treh intervalih. Prvi zajema 129 dni (štiri mesece in devet dni) in je tekel od pravnomočnosti sodbe, to je od 26. 1. 2017, pa do 5. 6. 2017, ko mu je bilo omogočeno, da začne z delom v splošno korist pri prvi izvajalski organizaciji (Zavodu), drugi v času od 25. 4. 2018 do 3. 8. 2018 in tretji med 30. 10. 2018 in 13. 11. 2018, torej skupno osem mesecev in dva dni (točka 15 sklepa). Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da bi lahko manjkajočih 262,5 ur obsojenec opravil v obdobju med 6. 6. 2017 in 25. 4. 2018 (torej v obdobju 10 mesecev in 19 dni) saj ovire, ki jih je navajal obsojenec, niso opravičljiv razlog za neopravo dela v splošno korist. Te ovire bi naj bile odvzem vozniškega dovoljenja obsojencu in njegova skrb za nepokretnega sorodnika. Z navedenim pritožbeno sodišče v celoti soglaša, pri čemer se sklicuje na pravilne razloge napadenega sklepa, ki so navedeni v njegovi obrazložitvi, glede pritožbenih izvajanj zagovornika pa dodaja:

9. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenec sklenil dogovor za opravljanje dela v splošno korist z Zavodom dne 29. 5. 2017 in bi v skladu z dogovorom z delom moral pričeti 5. 6. 2017 ob 07.00 uri. Dogovor pa je kršil na način, da je z delom pričel 6. 6. 2017 in tega dne opravil 6 ur dela, zatem pa je delo v celoti opustil in v Zavodu ni opravil več nobene ure dela v splošno korist, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa. Pritožbena trditev, da je Zavod takoj obvestil o izgubi vozniškega dovoljenja in da iz tega razloga ni nadaljeval z delom v splošno korist v Zavodu, je zavajajoča, ker iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obsojeni na delo ni prišel po 6. 6. 2017, vozniško dovoljenje pa mu je bilo odvzeto 18. 6. 2017, pri čemer je Zavod sodišče obvestil, da se obsojeni po 6. 6. 2017 ni več javil v Zavodu in tudi Zavoda ni obvestil o razlogih svojega ne prihoda. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi podvomilo v točnost vsega navedenega, pa zato utemeljeno ni verjelo drugačnim zatrjevanjem obsojenca glede tega, ali je Zavod obvestil ali ne, pri tem pa je pravilno presodilo, da tudi če bi Zavod obvestil, okoliščina odvzema vozniškega dovoljenja ne predstavlja objektivni razlog, zaradi katerega obsojenec dela v splošno korist v Zavodu v skladu s sklenjenim dogovorom ne bi opravil v celoti. Sklenjen dogovor je bil za obsojenca zavezujoč in zato zagovornik nima prav, ko v pritožbi zatrjuje, da bi lahko obsojenec manjkajoče ure dela opravil tudi v času, za katerega sodišče prve stopnje ugotavlja, da tega ni storil iz objektivnih razlogov in da ni bil dolžan teh ur dela opraviti ravno v obdobju od 6. 6. 2017 do 25. 4. 2018, torej v času, ko objektivnih razlogov za ne opravo dela ni bilo. Obsojenec ne more prosto izbirati, kdaj bo opravljal dela v splošno korist, temveč mora to delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar pa je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil. Med objektivne razloge, ki bi mu onemogočali delo v splošno korist na podlagi dogovora, ki ga je sklenil z Zavodom, po pravilni presoji sodišča prve stopnje tudi ne spada skrb za bolnega sorodnika (obsojenčevega strica). Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zaključilo, da obsojenec dela v splošno korist ni v celoti opravil iz razloga, ker je samovoljno opustil opravljanje tega dela v Zavodu in ne iz razlogov objektivne narave, ki bi mu onemogočili opravo dela v celotnem obsegu, določenem s pravnomočno sodbo.

10. Po obrazloženem, in ker zagovornik tudi v preostalem na navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost napadenega sklepa, je njegova pritožba, podana zoper prvostopni sklep, neutemeljena. Razlogi, da si je obsojeni uredil življenje, da je popolnoma spremenil svoj življenjski slog in da utegne prestajanje kazni zapora zanj imeti negativne učinke, na kar se prav tako v pritožbi sklicuje zagovornik, niso razlogi, ki bi kakorkoli povzročili dvom v pravilnost in zakonitost prvostopnega sklepa, saj gre za okoliščine, ki niso odločilne pri presoji njegove utemeljenosti in pravilnosti.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe zagovornika, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in po tar. št. 74013 Taksne tarife.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 16741/2016
• VSM Sklep IV Kp 36313/2016
• VSM Sklep IV Kp 24164/2020