VSM Sklep V Kp 9723/2019

Jedro

Obe pritožbi smiselno zatrjujeta kršitev obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo, s tem ko izpostavljata, da obdolženec pred podajo izjave v pravdnem postopku ni bil poučen o tem, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Pritožbama ni mogoče pritrditi. Privilegij zoper samoobtožbo je ustavna kategorija iz 4. alineje 29. člena Ustave, pouk po 227. členu ZKP pa je sredstvo za zaščito tega privilegija. Gre za splošno in mednarodno priznan standard, ki leži v osrčju pojma poštenega sojenja, kot ga zagotavlja 6. člen EKČP. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izpovedb je v tem, da morajo organi pregona obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Domet privilegija se razteza na vse tiste postopke, v katerih se de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Izjave, ki so jih od osumljenca v okviru izvajanja svojih zakonskih pooblastil zbrali drugi organi, ni mogoče enačiti s policijskim zbiranjem obvestil in se ne izločajo iz spisa.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega A. K. in zagovornika obdolžene pravne osebe A. d.o.o. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I K 9723/2019 z dne 21. 8. 2019 zavrnilo predlog za izločitev dokazov, ki so ga zagovorniki obdolženega A. K. in zagovornik obdolžene pravne osebe A.d.o.o. podali na predobravnavnem naroku dne 3. 6. 2019, in sicer sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 3844/2012 z dne 24. 2. 2016 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 864/2016 z dne 20. 10. 2016.

2. Zoper tak sklep so se pritožili:

- zagovorniki obdolženega A. K. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

- zagovornik obdolžene pravne osebe A. d.o.o. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer kršitve 17. člena ZKP, 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovorniki obdolženca sodišču prve stopnje očitajo, da je predlog za izločitev dokazov presojalo zelo formalistično ter svojo odločitev utemeljevalo v smeri, ki ni bila predmet očitka. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Zagovorniki obdolženca, katerim se je pridružil zagovornik obdolžene pravne osebe, so predlagali izločitev sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 3844/2012 z dne 24. 2. 2016 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 864/2016 z dne 20. 10. 2016. V predlogu so navajali, da navedeni sodbi vsebujeta oziroma se opirata na izpovedbo obdolženca iz pravdnega postopka, v katerem obdolženec ni bil poučen v skladu s kavtelami ZKP, zato njegove izpovedbe v pravdnem postopku ni dovoljeno uporabiti v tem kazenskem postopku. Glede na takšen predlog za izločitev dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo na drugi odstavek 18. člena ZKP, ki določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Nič od tega zagovorniki niso zatrjevali, sodišče prve stopnje pa je znotraj citiranega zakonskega okvira pravilno pojasnilo, da navedeni sodbi ne predstavljata dokazov, ki bi morala biti izločena, saj je bil obdolženec pred podajo svoje izpovedbe v pravdnem postopku, ko je bil zaslišan kot stranka, glede svojih pravic pravilno in ustrezno poučen skladno z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar pomeni, da je bila njegova izpovedba pridobljena zakonito, kot takšna pa je bila preizkušena v pritožbenem postopku na Višjem sodišču v Ljubljani. Pritrditi je zato stališču, da zgolj dejstvo, da je bil obdolženec v pravdnem postopku pred zaslišanjem poučen v skladu s pravili ZPP, ni in ne more biti razlog, da se sodba, ki se opira na tako zakonito izjavo, kasneje v kazenskem postopku ne bi smela uporabiti kot dokaz. Da je bila izjava obdolženca v pravdnem postopku pridobljena zakonito je torej bistvenega pomena, zato pritožbi, ki takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje nasprotujeta, nimata prav.

5. Obe pritožbi smiselno zatrjujeta kršitev obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo, s tem ko izpostavljata, da obdolženec pred podajo izjave v pravdnem postopku ni bil poučen o tem, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Pritožbama ni mogoče pritrditi. Privilegij zoper samoobtožbo je ustavna kategorija iz 4. alineje 29. člena Ustave, pouk po 227. členu ZKP pa je sredstvo za zaščito tega privilegija. Gre za splošno in mednarodno priznan standard, ki leži v osrčju pojma poštenega sojenja, kot ga zagotavlja 6. člen EKČP. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izpovedb je v tem, da morajo organi pregona obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Domet privilegija se razteza na vse tiste postopke, v katerih se de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.¹ Da bi bilo ravnanje Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani po vsebini ekvivalentno kazenski preiskavi oziroma zbiranju podatkov za kasnejši kazenski postopek ni zatrjevano, še manj izkazano. Prav tako je kritična točka osredotočenosti suma na obdolženca nastopila šele po tem, ko je ta že podal izjavo v pravdnem postopku, kar priznava tudi zagovornik obdolžene pravne osebe, ko trdi, da je bilo zaslišanje pri Okrožnem sodišču v Ljubljani izvedeno še preden je bil zoper obdolženca uveden kazenski postopek. Nenazadnje pa je obdolženec svojo izpovedbo v pravdnem postopku podal prostovoljno, kar je bistvo privilegija zoper samoobtožbo. V skladu s prvim odstavkom 262. člena ZPP namreč velja, da nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, prav tako se stranka ne more prisiliti k izpovedbi.² Stranka, ki je zaslišana v dokazne namene, pa lahko tudi sicer odreče odgovor na posamezna vprašanja, če ima za to tehtne razloge, med drugim zlasti, če bi s svojim odgovorom na taka vprašanja sebe spravila v kazenski pregon (prvi odstavek 233. člena ZPP v zvezi z 263. členom ZPP). Glede na navedeno pritožbene navedbe v smeri kršitve obdolženčevega privilegija zoper samoobtožb niso utemeljene.

6. Pritrditi pa ni mogoče niti stališču pritožb, ki terjata izločitev citiranih sodb na podlagi 83. člena ZKP. Zagovorniki obdolženca navajajo, da je po vsebini sporno izjavo obdolženca možno primerjati z izjavo, ki jo je v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP policiji podala oseba, ki kasneje postane obdolženec, zagovornik obdolžene pravne osebe pa s sklicevanjem na prvi in drugi odstavek 83. člena ZKP navaja, da je iz spisa potrebno izločiti obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Pritožbi nimata prav. Izjave, ki so jih od osumljenca v okviru izvajanja svojih zakonskih pooblastil zbrali drugi organi, ni mogoče enačiti s policijskim zbiranjem obvestil in se ne izločajo iz spisa. Okrožno sodišče v Ljubljani in Višje sodišče v Ljubljani sta opravljali pooblastila zgolj iz svoje pristojnosti ter zoper obdolženca (tedaj stranko pravdnega postopka) nista vodili predkazenskega postopka, zato zanju ne velja dolžnost, da bi ga pred zaslišanjem morali poučiti po določbah ZKP. Ob tem je dodati je, da so predmet izločitve le dokazi in posamezna obvestila po drugem odstavku 83. člena ZKP, in ne sodne odločbe, kot sta to v obravnavanem primeru sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 3844/2012 z dne 24. 2. 2016 in Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 864/2016 z dne 20. 10. 2016.

7. Glede na to, da citirani sodbi tudi po stališču pritožbenega sodišča ne predstavljata nedovoljenega dokaza, ki bi moral biti izločen, pa dvoma v pravilnost izpodbijanega sklepa ne morejo povzročiti niti navedbe zagovornikov obdolženca, da lahko izjava obdolženca iz pravdnega postopka vpliva na sodnikovo nepristranskost in odločanje, niti navedbe zagovornika obdolžene pravne osebe, da je sodbi potrebno izločiti, saj drugače ni mogoče pričakovati nepristranskega in neodvisnega sojenja, enake obravnave po zakonu iz 14. člena Ustave oziroma enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navedeno pritožbi brez potrebne konkretizacije zatrjujeta zgolj na načelni ravni, zato v tej smeri ne moreta biti uspešni.

8. Zagovorniki obdolženca še navajajo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu prezrlo, da je obdolženec zahteval izločitev dokazov in posledično tudi izločitev razpravljajoče sodnice, o tem pa v izpodbijanem sklepu ni bilo odločeno. Zagovornikom ni mogoče pritrditi. Čeprav je bila na predobravnavnem naroku dne 3. 6. 2019 v posledici predloga za izločitev dokazov predlagana tudi izločitev razpravljajoče sodnice, je sodišče prve stopnje po določbi 285.e člena ZKP z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo zgolj o predlogu za izločitev dokazov. Sodnika se namreč iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, na katerega merijo zagovorniki, izloči šele po pravnomočnosti sklepa, s katerim sodišče prve stopnje ugotovi, da gre za dokaze iz 83. člena ZKP in jih izloči iz spisa. O izločitvi sodnika oziroma predsednika senata, ki se je seznanil z dokazom, ki mora biti po 83. členu ZKP iz spisa izločen, se torej odloča šele po tem, ko sodnik dokaze izloči iz spisa, ne pa pred tem, zato pritožba odločitev o predlogu za izločitev razpravljajoče sodnice neutemeljeno pogreša.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbi drugih uvodoma zatrjevanih kršitev podrobneje ne pojasnita, prav tako pa tudi v preostalem ne navajata ničesar, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca in obdolženo pravno osebo nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev posamezne pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1293/08-24 z dne 6. 7. 2011, tč. 31-32.
² Pomembno načelo pri zaslišanju strank je tudi v pravdnem postopku spoštovanje pravice zoper samoobtožbo. Nihče ni dolžan pričati zoper sebe, zato tudi stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi (primerjaj Zobec Jan, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 525, tč. 1).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep V Kp 17186/2018
• VSM Sklep V Kp 6122/2016
• VSL Sklep V Kp 33488/2011