VSM Sklep I Cp 442/2019

Jedro

Sodišče druge stopnje dodaja, da način vodenja postopka kaže na že trdno izoblikovano stališče sodnika, ki je v zadevi odločal. Da zagotovi učinkovit potek sojenja je ob upoštevanju dejstva, da je v zadevi že tretjič odločalo v postopku na drugi stopnji, na podlagi 356. člena ZPP odredilo, da se nova obravnava opravi pred drugim sodnikom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo tožbo, vloženo 23. 2. 2015.

2. Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Navaja, da je v zapuščinskem postopku vložil predlog za razveljavitev pravnomočnosti, čemur je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom I D 419/2004 z dne 19. 12. 2016 ugodilo, Višje sodišče v Mariboru pa je ta sklep s sklepom I Cp 190/2017 z dne 21. 3. 2017 spremenilo in pojasnilo, da lahko dedič svoje pravice po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku uveljavlja le v pravdi. Tožniku je bila z zavrženjem kršena pravica do sodnega varstva. Tožnikova tožba ni predlog za obnovo postopka. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) se v 224. členu ZD sklicuje le na obnovitvene razloge, ne pa tudi na druga določila o obnovi postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo mimo navedb obeh pravdnih strank, saj je tožnik že v tožbi zatrjeval, da mu sklep o dedovanju ni bil vročen, tožena stranka (v nadaljevanju toženec) pa ni zatrjevala, da bi naj tožnik sklep prejel že v letu 2010. Dokaznega predloga za dokazovanje vročitve v letu 2010 ni podala nobena pravdna stranka. V zapuščinskem postopku tudi ni bil pravilno vabljen na zapuščinsko obravnavo. Zahtevek za varstvo lastninske pravice in izročitev stvari v neposredno posesti ne zastara. Glede na poravnavo z dne 11. 10. 2001 tožniku pripada premoženje, ki je bilo predmet zapuščinskega postopka. Toženec ni bil dobroveren, saj je vedel, da se tožnik svojemu dednemu deležu ni odpovedal. Tožnik dvomi v sodnikovo nepristranskost, saj je tožencu že večkrat dovolil navajanje novih (prepoznih) dejstev in dokazov kljub drugačnim napotilom višjega sodišča. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je tožba na Okrožno sodišče v Mariboru prispela šele po 7. 4. 2015, zato je bila vložena prepozno. Sicer pa je v konkretnem primeru treba spoštovati določila 141. člena ZD. Tožba je bila vložena več kot 10 let po smrti zapustnice, zato je tožbeni zahtevek do vložitve tožbe zastaral. Tožniku je bil sklep o dedovanju vročen že leta 2010, kar je razvidno iz zapuščinskega spisa, zato je bila tožba vložena tudi po poteku prekluzivnega roka iz 396. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče mora dopustiti tudi prepozne navedbe, če te ne bi zavlekle reševanje spora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v tem postopku uveljavlja svojo dedno pravico na temelju 224. člena ZD v zvezi z 2. točko 394. člena ZPP, ker mu zaradi nepravilnega postopanja zapuščinskega sodišča (nepravilne vročitve oziroma opustitve vročitve) pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da svojo dedno pravico uveljavi že v njem, ni bila zagotovljena. V sodni praksi se v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka po 224. členu ZD uporabljajo roki za vložitev tožbe, kot jih določa 396. člen ZPP.¹ V skladu z 2. točko prvega odstavka 396. člena ZPP je treba predlog za obnovo postopka vložiti v roku 30 dni od takrat, ko je bila odločba vročena stranki. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je tožba vložena pred potekom tega roka. Objektivni rok v primeru, ko stranki zaradi opustitve vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ni določen (tretji odstavek 396. člena ZPP).

6. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da ni bil pravilno vabljen na zapuščinsko obravnavo po pokojni H.H. (v nadaljevanju zapustnica), ker mu je bilo vabilo poslano na napačen naslov. Navajal je, da je bil sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru I D 419/2004 z dne 13. 4. 2005 po odredbi sodišča poslan le tožencu, zato ni vedel, da je tekel zapuščinski postopek po zapustnici. Toženec v prvem sojenju ni pravočasno (do prvega naroka) prerekal tožbenih trditev, da sklep o dedovanju tožniku ni bil vročen, zato je dejstvo, da sklep o dedovanju tožniku ni bil vročen, šteti za priznano (214. člen ZPP). Iz pravočasne trditvene podlage pravdnih strank torej izhaja, da sklep o dedovanju tožniku nikdar (do vložitve tožbe) ni bil vročen. Dodati je še, da je tožnik v tožbenih trditvah zatrjeval, da je toženca v letu 2010 pozval k spoštovanju dogovora - sodne poravnave in njegovega spregleda pri dedovanju. Iz teh navedb ne izhaja, da je bil tožniku že v letu 2010 vročen sklep o dedovanju. Po oceni sodišča druge stopnje glede na jasno dikcijo 2. točko prvega odstavka 496. člena ZPP navedeno ne zadostuje za pričetek teka prekluzivnega roka.²

7. Sodišče je pri presoji, ali je stranka vložila tožbo v zakonskem roku, dolžno uporabiti pravo (iura novit curia) na dejansko podlago, ki jo v tožbi in odgovoru na tožbo zatrjujeta pravdni stranki. Tožnik je v tožbi res predlagal vpogled v zapuščinski spis. Vendar pa sodišče prve stopnje s vpogledom v spis ni smelo ugotavljati tistih dejstev, ki med strankama niso bila sporna, saj je tudi pri ugotavljanju dejstev v zvezi s pričetkom teka roka za vložitev tožbe vezano na trditveno podlago, ki jo (pravočasno) ponudijo pravdne stranke (7. člen ZPP³). Iz trditvene podlage strank pa izhaja, da sklep o dedovanju tožniku do vložitve tožbe ni bil vročen, zato je obravnavana tožba vložena pravočasno.

8. Ne držijo trditve v odgovoru na pritožbo, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali bi prepozne trditve zavlekle reševanje spora in jih zato dopustiti. V tej zadevi se v skladu s 125. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E) za postopek na prvi stopnji uporabljajo določbe ZPP, ki so veljale do uveljavitve novele ZPP-E. V skladu s 286. členom ZPP (ki je veljal pred začetkom uporabe ZPP-E) pa sodišče ni moglo dopustiti navedb, podanih po prvem naroku, zato je odpadla potreba po presoji, ali bi dopustitev navedb, podanih po prvem naroku, zavlekla reševanje spora.

9. Glede na navedbe v odgovoru na pritožbo, da je navedena tožba k pristojnemu sodišču prispela šele po 7. 4. 2015, kar je po poteku prekluzivnega roka, pa je še dodati, da pravdni stranki tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (22. 10. 2015) nista zatrjevali, da bi bil tožniku po vložitvi tožbe pri Okrajnem sodišču v Mariboru (do odstopa na pristojno sodišče) vročen sklep o dedovanju, zato dejstvo odstopa vložitve tožbe na Okrajno sodišče v Mariboru in kasnejši odstop Okrožnemu sodišču v Mariboru na odločitev ni vplivalo.

10. Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. in 354. členom ZPP). Čeprav je zadeva že tretjič v pritožbenem postopku, je v konkretnem primeru treba dati prednost ustavno zagotovljeni pravici do pravnega sredstva pred pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče druge stopnje namreč ne more samo prvič odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj bi bilo s tem poseženo v pravico strank do pravnega sredstva.

11. Sodišče druge stopnje dodaja, da način vodenja postopka kaže na že trdno izoblikovano stališče sodnika, ki je v zadevi odločal. Da zagotovi učinkovit potek sojenja je ob upoštevanju dejstva, da je v zadevi že tretjič odločalo v postopku na drugi stopnji, na podlagi 356. člena ZPP odredilo, da se nova obravnava opravi pred drugim sodnikom.

12. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje vsebinsko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

13. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

-------------------------------
¹ Glej npr. VS RS sodba II Ips 478/2001 z dne 5. 5. 2002, VS RS sklep II Ips 144/97 z dne 5. 6. 1997, VSM sodba in sklep I Cp 1143/2015 z dne 19. 11. 2015. Teorija in del sodne prakse se zavzema, da se tudi v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka uporabljajo (zgolj) zastaralni roki, kot jih določa 141. člen ZD, na kar je sodišče druge stopnje že opozorilo v prejšnjem sojenju. Glej npr. Rijavec V., Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 259, VSL sodba I Cp 1359/99 z dne 12. 7. 2000 in VSK sklep I Cp 447/2004 z dne 1. 3. 2005. Ob dejstvu, da trditve glede zastaranja niso bile pravočasne zatrjevane in da iz trditvene podlage pravdnih strank izhaja, da sklep o dedovanju tožniku (do vložitve tožbe) ni bil vročen, je tožba v obravnavani zadevi (v vsakem primeru) pravočasna.
² Prim. VSM sodba in sklep I Cp 1143/2015 z dne 19. 11. 2015.
³ Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena), vendar svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2313/2011
• VSL sklep II Cp 2189/2013
• VSL sklep I Cp 53/2013