VSM Vmesna sodba I Cp 150/2019

Jedro

Odškodninska odgovornost voznika avtobusa je tako v razmerju do potnice v avtobusu (prve toženke) objektivna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako da glasi:

„Zahtevek tožeče stranke je po podlagi utemeljen v deležu 10 %“.

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) po podlagi utemeljen do 40 %.

2. Zoper sodbo se zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka pritožujeta toženi stranki. Navajata, da je sodišče zmotno ugotavljalo, da je prva toženka 90 % soodgovorna za obravnavani škodni dogodek, pri čemer je razmejilo prispevek neznanega vozila in prispevek prve toženke, tako da znaša njena odgovornost v deležu 40 %. Navedeno stališče je izkustveno nelogično in neživljenjsko. V primeru, ko se nekdo poškoduje na avtobusu, pa ni pripet na svojem sedežu in zahteva odškodnino, je odgovornost voznika avtobusa 80 do 90 %, ali pa oškodovancu sploh ne pripišejo odgovornosti. Gre za objektivno odškodninsko odgovornost voznika cestnega prometa. Tožnica bi, v kolikor bi uveljavljala odškodnino zaradi utrpelih telesnih poškodb, bila upravičena do temelja v deležu 80, 90 ali celo 100 %. Odgovornost potnika v nobenem primeru ne more biti v tako velikem deležu, kot je to v izpodbijani sodbi odločilo sodišče. Odgovornost za nastali škodni dogodek je iskati v ravnanju voznika avtobusa in voznika neznanega vozila, kateri je povzročil nevarno situacijo. Čeprav veljajo na avtobusu določena pravila in norme predvsem glede hoje po avtobusu, je potrebno poudariti, da je bilo na avtobusu vroče, ker klima ni delovala in da je toženka želela po vodo k vodiču, saj so potniki lahko pri šoferju in vodiču na avtobusu kupovali vodo. Odškodninsko odgovornost za poškodbo radia na avtobusu je tako iskati v vozniku avtobusa in v vozniku neznanega vozila, nikakor pa ne gre takšne odgovornosti naprtiti prvi toženki kot potnici v avtobusu. Tukaj je potrebno izhajati iz objektivne odgovornosti obeh udeleženih vozil torej avtobusa in neznanega vozila, katera v cestnem prometu odgovarjata po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Prva toženka je v predmetni situaciji kot potnica na organiziranem potovanju šibkejši člen, saj je tudi sama utrpela škodo, ko se je pri padcu poškodovala. Voznik avtobusa bi moral kot profesionalec predvideti situacijo, kot je bila v konkretnem primeru, prva toženka pa ob nenadnem zaviranju ni imela časa ukrepati. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahtevata tudi povračilo stroškov pritožbe.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, materialnopravno zmoten pa je na njegovi podlagi sprejet zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 40 %.

6. V obravnavani zadevi je tožnica od prve toženke kot povzročiteljice škode in od druge toženke, pri kateri je imela prva toženka zavarovano civilno odgovornost, zahtevala odškodnino za škodo, ki jo je utrpela, ko je prvo toženko ob nenadnem zaviranju avtobusa zaradi vrinjenega vozila vrglo na armaturno ploščo avtobusa, katero je prva toženka ob padcu poškodovala, s čimer je tožnici nastala škoda.

7. Funkcija odškodninskega prava je, da pove, ali je konkretna škoda podlaga za nastanek odškodninske odgovornosti. Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali bo škoda bremenila samega oškodovanca, ali bo jo moral nositi kdo drug¹. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, je do škode na armaturni plošči avtobusa prišlo med samo vožnjo, ko je moral avtobus nenadoma zavirati zaradi odvzema prednosti s strani neznanega vozila. Škodni dogodek (padec potnice na armaturo) je po mnenju sodišča druge stopnje potrebno obravnavati enotno, ne glede na to, komu je nastala škoda (imetniku motornega vozila ali potniku v motornem vozilu ali obema) in kdo jo uveljavlja. Ob tem je pojasniti, da pojem nesreče ne zajema le trčenja dveh vozil, temveč sem sodijo tudi primeri, ko do škode pride na primer zaradi dejanja v stiski, ko se eno vozilo poškoduje, ker se izogiba trčenju z drugim.² Tudi v takih primerih se zato glede odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, uporabi 154. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede medsebojne odgovornosti imetnikov motornih vozil. Vzrok za nastanek škodnega dogodka je tako iskati predvsem v delovanju dveh motornih vozil v prometu, posledično tako tudi odgovornost za nastalo škodo v predmetnem škodnem dogodku, ko je prva toženka padla na armaturo avtobusa.

8. Nesreča tako izvira iz nevarnega delovanja dveh motornih vozil, kar pomeni, da sta oba imetnika motornih vozil objektivno odgovorna za škodo, ki nastane v zvezi z njuno uporabo (149. in 150. člen OZ), zaradi česar načeloma imetnik vozila, ki je hkrati oškodovanec, ne more zahtevati odškodnine za škodo, povzročeno v takem škodnem dogodku na svojem vozilu od tretjega, v danem primeru potnice na avtobusu, ki je hkrati tudi sama oškodovanka, saj je utrpela telesne poškodbe. Odškodninska odgovornost voznika avtobusa je tako v razmerju do potnice v avtobusu (prve toženke) objektivna. Odgovarja ne glede na krivdo, ker je premikajoče se motorno vozilo v tem razmerju nevarna stvar. Imetnik nevarne stvari je deloma prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec (potnica) prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).³ Prispevek oškodovanca se ugotavlja po vzročnosti. Pomemben je predvsem objektivni pomen škodljivosti posledic oškodovančevega ravnanja. Pri tehtanju vzrokov, ki so privedli do škodne posledice, je treba na eni strani upoštevati pomen povečane nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo samo po sebi v razmerju do potnika tega vozila, na drugi strani pa vrednotenje pomena (teže) nepravilnega ravnanja potnice kot (so)vzroka nesreče. Kot dodatni okoliščini je torej upoštevati še skrbnost ravnanja imetnika motornega vozila in skrbnost ravnanja potnika. Če je ob tveganju, ki ga za nastanek škode predstavlja motorno vozilo samo po sebi, tudi ravnanje voznika prispevalo k nastanku škode, to še dodatno vpliva na zmanjšanje prispevka potnika v avtobusu⁴.

9. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, je vodič sicer na predstavitvenem sestanku potnikom pojasnil, da med vožnjo ne smejo vstajati iz sedežev in morajo biti pripasani, vendar je po drugi strani potnikom med samo vožnjo prodajal vodo, česar voznik avtobusa ni preprečil, niti ni poskusil preprečiti. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi sicer moral voznik ob dovolj skrbnem ravnanju potnike opozoriti na to, da se iz sedežev med vožnjo ne smejo vstajati⁵. Prvenstveni vzrok za nastanek škode je tako pripisati medsebojnemu delovanju dveh motornih vozil in premajhni skrbnosti voznika motornega vozila in vodiča, ki sta delovala sferi imetnika motornega vozila, ko sta potnikom dopuščala nakup vode med samo vožnjo. Dejstvo je namreč, da gre za profesionalno opravljanje prevozništva v okviru prevoza potnikov in organizacije potovanja, zaradi česar se od njiju zahteva toliko večja skrbnost, to je skrbnost dobrega strokovnjaka. To pa poleg objektivne odgovornosti imetnika motornega vozila še dodatno vpliva na zmanjšanje prispevka potnice k nastanku škode v predmetni zadevi, zato je prispevek prve toženke k nastanku škode tožnici oceniti v deležu 10 %, v katerem je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

10. Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženk delno ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločitvi o temelju tožbenega zahtevka, kot izhaja iz izreka te odločbe (5 alineja 358. člena ZPP), v ostalem je pritožbo zavrnilo.

11. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (164. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Povzeto po D. Jadek Pensa v N. Plavšak et. al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, Ljubljana 2003, GV Založba, str. 665.
² Povzeto po D. Jadek Pensa v N. Plavšak et. al., Obligacijski zakonik s komentarjem, (splošni del), 1. knjiga, Ljubljana 2003, GV Založba str. 881.
³ Tudi v zadevi III Cp 3030/2010 z dne 18. 8. 2010, kjer je sodišče ugotovilo, da je toženka, kot imetnica nevarne stvari (avtobusa) odškodninsko odgovorna za poškodbo tožnice, ki je hodila po avtobusu s kozarcem v roki, avtobus pa je moral nenadoma ustaviti zaradi prehitevanja drugega vozila, sodišče ugotavlja, da vzrok nesreče ni bil nepredvidljiv ali nepričakovan in je podana objektivna odškodninska odgovornost toženke.
⁴ Podobno tudi v III Cp 2643/2014 z dne 29. 10. 2014.
⁵ Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve, se po Zakonu o pravilih cestnega prometa (ZprCP) prepoved, da se potniki med vožnjo ne vstajajo, nanaša predvsem na voznika in prevoznika in se v primeru kršitev z globo sankcionira njiju.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 50/2021
• VSC Sklep Cp 7/2022
• VDS Sodba Pdp 7/2000