<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep IV Kp 23403/2016

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2019:IV.KP.23403.2016
Evidenčna številka:VSM00021281
Datum odločbe:21.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Barbara Debevec (preds.), Breda Cerjak Firbas (poroč.), Boris Štampar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zavrženje obtožnega predloga - kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja - ustavitev kazenskega postopka - dejanje ni kaznivo dejanje - konkretizacija kršitev - zavestna kršitev predpisov

Jedro

O namerni, zavestni kršitvi zakona je torej mogoče govoriti šele tedaj, ko se sodnik zaveda pravilnosti uporabe ene določbe, a jo namenoma uporabi drugače ali uporabi drugo, ob tem pa zasleduje cilj, da bi eni stranki v postopku škodoval ali dajal neupravičeno prednost.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati 100,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke z dne 13. 7. 2017, vložen po pooblaščencu J.M., zoper obdolženo A.. zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke obremenjujejo proračun.

2. Zoper tak sklep se je zaradi pristranskega obravnavanja ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 340. členom ZKP, pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke s predlogom, da pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi samo razsodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožnice je v obravnavani zadevi sodišče v posledici pristranske obravnave zadeve zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča vsaj preuranjena. Pritožba tako izpostavlja, da je oškodovanka kot tožilka želela ugotoviti motiv za storjeno kaznivo dejanje, vendar ji je bilo to onemogočeno, zato je ostalo neraziskano, kaj konkretno je bil motiv obdolženke, da je ravnala tako, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Oškodovanka kot tožilka zato v pritožbi nadalje navaja, da je zaradi postopanja sodišča ostal grenak priokus, da je bila vsa zadeva obravnavana pristransko in na škodo oškodovanke, pri čemer oškodovanka v pritožbi ponovno izpostavlja, da je ostalo nepojasnjeno, zakaj obdolženka ni vodila izvršilnega postopka ter javne dražbe po pozitivnih predpisih Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki urejajo prodajo nepremičnin, nepojasnjeno pa je ostalo tudi kakšen je bil njen motiv za takšno ravnanje. V nadaljevanju pritožba izpostavlja tudi, da je v nadaljevanju postopka obdolženka vendarle upoštevala, da je nepremičnina obremenjena s stvarno služnostjo in hipoteko. V obravnavani zadevi je šlo s strani obdolženke „ker ni uporabila jasnih določb ZIZ, za kvalificirano stopnjo napačnosti, to je za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava ter uveljavljanje sodne prakse“, takšno ravnanje pa naj bi po oceni pritožbe predstavljalo tudi grobo kršitev obdolženkine dolžnosti kot sodnice.

5. Kot je že povedano, pa stališču pritožbe ni mogoče pritrditi. Kot je v izpodbijanem sklepu (točka 5) tehtno pojasnilo že prvostopno sodišče, za storitev obravnavanega kaznivega dejanja ne zadostuje, da sodnik pri vodenju sodnega postopka ali pri izrekanju sodne odločbe krši zakon ali izkrivlja pravo, temveč je pri tem nujno, da to počne z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. O namerni, zavestni kršitvi zakona je torej mogoče govoriti šele tedaj, ko se sodnik zaveda pravilnosti uporabe ene določbe, a jo namenoma uporabi drugače ali uporabi drugo, ob tem pa zasleduje cilj, da bi eni stranki v postopku škodoval ali dajal neupravičeno prednost. V obravnavani zadevi, je v obtožnem predlogu sicer navedeno ravnanje obdolženke, s katerim bi naj v izvršilnem postopku zavestno kršila določila ZIZ, vendar je pri tem zgolj na ravni abstraktne opredelitve navedeno zatrjevanje, da je sodnica tako ravnala z namenom, da bi škodovala oškodovanki kot tožilki. Ob navedenem in ob razlogih, ki jih je v točkah 5 in 6 navedlo že prvostopno sodišče in ob dejstvu, da vsaka nepravilna odločitev sodnika v sodnem postopku sama po sebi še ne pomeni storitve kaznivega dejanja, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ni navajala ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

6. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 96., v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in točko 7409 Taksne tarife.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 288, 288/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3Nzc3