VSM Sodba III Kp 57045/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je zanesljivo zaključilo, da je obdolženec zaradi okoliščin, ki so že opisane, oškodovanca umoril na zahrbten način. V svojem stanovanju se je obdolženec pogosto "drl" na oškodovanca in ga zmerjal, kar pa je oškodovanec mirno prenašal in mu verbalna agresija očitno ni predstavljala resne nevarnosti zoper življenje in telo. Oškodovanec se je tako v obdolženčevem stanovanju počutil kot doma in prav zaradi te domačnosti ter nepogojnega zaupanja obdolžencu, čeprav je že prej večkrat doživel obdolženčevo verbalno nasilje, ni slutil preteče mu nevarnosti. To zaupanje pa je obdolženec izkoristil in oškodovanca z enim zamahom noža, ko mu je ta kazal hrbet, zabodel. Oškodovanec ni utrpel obrambnih poškodb, kar tudi napotuje na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec zaradi že obrazloženih okoliščin oškodovanca presenetil in ga zabodel, pri čemer je potrebno še upoštevati, da se je obdolženec po izvršenem dejanju trudil nož skriti in ko je kot priča zaslišana N.D. iz NFL na tem nožu (sled št. 39) ugotovila na rezilu kri oškodovanca, na njegovem ročaju pa biološko sled obdolženca.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega, ker je storil kaznivo dejanje umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in mu izreklo kazen dvajset let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in čas, prestan v priporu, to je od 18. 12. 2017 od 10.25 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je predmet, ki je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje - kuhinjski nož dolžine ročaja 12 cm in z rezilom dolžine 20 cm ter širine 4,4 cm, vzelo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, odvetnika P.J., bremenijo proračun, medtem ko nagrada in potrebni izdatki pooblaščene zagovornice, odvetnice T.K., bremenijo zastopanega.

2. Proti taki sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz razlogov:

1. po 1. točki 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka,

2. po določbi drugega odstavka 371. člena ZKP zaradi drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so ali bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, in sicer:

pravice do enakopravnosti strank in pravice do obrambe po določbah prvega in drugega odstavka 5. člena, prvega ter drugega odstavka 16. člena, prvega in drugega odstavka 17. člena, 248. in 258. člena ter 6. točke prvega odstavka 269. člena in 355. člena ZKP, in sicer da je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, da enako pazljivo preizkusi in ugotovi tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor dejstva, ki so mu v korist, da od tožilca zahteva, da predloži dokaze za dejstva, ki jih dokazuje in jih v obtožnici ustrezno obrazloži, da se pribavi mnenje izvedenca v primerih, ko gre za strokovna vprašanja,

- do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist po določbah 17. in 320. člena ZKP in kršitev pravic iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) ter kršitev z ustavo zajamčenih pravic obdolženca, in sicer:

- pravice do enakosti pred zakonom - drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava),

- pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem - 22. člen Ustave,

- pravice do nepristranskega sojenja - 23. člen Ustave,

- pravice do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave,

- pravice do pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave,

- načelo zakonitosti v kazenskem postopku - 28. člen Ustave in domnevo nedolžnosti,

s čimer je ravnalo v nasprotju z določilom 2. člena Ustave, ki določa, da je Slovenija pravna država,

3. po 2. točki 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona, ker dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja in za katerega je obtožen, ni kaznivo dejanje,

podrejeno

4. po 3. točki 370. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 373. člena ZKP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe ali podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred spremenjenim senatom ter pripor obdolžencu odpravi.

3. Obdolženčeva zagovornica je v pritožbi še predlagala, da se njo in obdolženca obvesti o seji senata. Pritožbeno sodišče je o seji obvestilo obdolženca, njegovo zagovornico in višjega državnega tožilca. Vsi so se seje udeležili. Zato je pritožbeno sodišče sejo opravilo po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, ni kršilo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ni kršilo zatrjevanih določb Ustave in ne določb EKČP. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno.

5. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo ugotovi po predhodni obrazložitvi na strani 13 pritožbe, in sicer da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami in dokazi v spisu in zato nepravilna, nejasna in neobrazložena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obširna obrazložitev uveljavljane bistvene kršitve nanaša na grajo dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, na omenjeno bistveno kršitev pa le v uvodu, ko sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo razlogov, zakaj je spremenilo širino noža iz 3,5 cm na 4,4 cm v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, saj se mnenje in ugotovitve patologa, na katerem naj bi temeljila obtožnica in kasneje tudi sodba, niso v ničemer spremenile. Pritožbeno sodišče je mnenja, da sodišče prve stopnje z grajano modifikacijo opisa kaznivega dejanja ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Res je, da je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja prvenstveno na državnem tožilcu, vendar sme po ustaljeni sodni praksi tudi sodišče, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja. S strani sodišča so dopustne predvsem spremembe obtožbe, ki za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost (krivdo) storilca niso pravno relevantne, torej spremembe, ki so redakcijske, stilistične ali jezikovne narave, oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši.¹ Sodišče prve stopnje je v točki 93 obrazložilo, da je do modifikacije obtožbe prišlo zato, ker se je že v prvotnem sojenju ugotovilo po vpogledu v album fotografij in inkriminiranega predmeta (kuhinjski nož - sled št. 39) pred procesnimi udeleženci, da je ročaj kuhinjskega noža, ki ga je obdolženec uporabil za storitev kaznivega dejanja, meril 12 cm, rezilo 20 cm ter da je bilo širine 4,4 cm. Sodišče prve stopnje je torej s spremembo širine noža naredilo opis sredstva, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, natančnejši. Ta sprememba pa nima nobenih posledic, saj je tudi izvedenec patolog ugotovil, da je bil pokojni oškodovanec zaboden z nožem. Iz mnenja v poročilu o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) pa iz točke 9 izhaja, da so v brisu, odvzetem z rezila noža (sled št. 39, slika 3) ugotovili biološke sledi pokojnega Z.N., iz točke 10 pa, da so v brisu ročaja noža zaznali kot prevladujoče biološke sledi obdolženega J.J. Sodišče prve stopnje je torej navedlo razloge za modifikacijo izreka sodbe. O ostalih pritožbenih navedbah, ki pa se dotikajo dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju, ko bo odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanim zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem.

6. Pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zaradi drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so ali bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje določb ZKP, ki jih pritožba navaja pod točko 2 pritožbe, ni kršilo. Obdolžencu je bilo že ob prvem zaslišanju povedano, katerega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev. Omogočeno mu je bilo, da se je izjavil o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (prvi in drugi odstavek 5. člena ZKP). Obdolženec in tožilec sta imela v tem postopku status enakopravnih strank. Tožilec je navedel vsa dejstva, na katera je opiral svoj zahtevek in tudi predlagal dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje, obdolženec pa je pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist, tudi izkoristil (16. člen ZKP). Sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Enako pazljivo morajo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da sodišče in pred njim policija in tožilstvo ne bi po resnici in popolnoma ugotovili vseh teh dejstev (prvi in drugi odstavek 17. člena ZKP). Utemeljena tudi ni očitana kršitev 248. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje za ugotovitev in presojo pomembnih dejstev v zvezi z načinom storitve kaznivega dejanja in njegovimi posledicami odredilo izvedenca patološke stroke, glede obdolženčevega psihičnega stanja in prištevnosti pa izvedenca psihiatrične stroke. Kršilo pa tudi ni določbe 258. člena ZKP, saj sodišče v pravilnost podanih mnenj ni podvomilo, zaradi česar tudi ni zahtevalo mnenja drugih izvedencev oziroma je tak dokazni predlog zavrnilo kot neutemeljen. Obtožnica obsega tako opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, sredstvo s katerim je bilo kaznivo dejanje umora storjeno, kot tudi obrazložitev, v kateri so navedena dejstva, ki se bodo dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov, kot tudi stališče tožilca o navedbah obrambe (2. in 6. točka prvega odstavka 269. člena ZKP). Končno pritožba nima prav tudi, ko sodišču prve stopnje očita, da sodbe ni oprlo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi ter da ni vestno pretehtalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in da ni sprejelo sklepa o tem, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (prvi in drugi odstavek 355. člena ZKP).

Glede na to, da sodišče prve stopnje zgoraj navedenih uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka nikakor ni kršilo, tudi ni kršilo določbe 6. člena EKČP in tudi ne navedenih ustavnih določb. Tako sodišče prve stopnje v kazenskem postopku zoper obdolženca ni ravnalo v nasprotju z določbo 2. člena Ustave, ki določa, da je Slovenija pravna država. Zadoščeno je bilo načelu zakonitosti v kazenskem postopku (28. člen Ustave), saj so bili, kot je že bilo obrazloženo, zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja umora na zahrbten način povsem konkretizirani z navedbo dejanskih okoliščin v opisu kaznivega dejanja. Zaradi tega obdolžencu tudi ni mogla biti kršena pravica do učinkovite obrambe. Ni moč očitati sodišču prve stopnje, da so bile obdolžencu kršene nadaljnje določbe Ustave, in sicer 27., 22., 23. in 25. člen. Obdolžencu je bilo zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic pred sodiščem, kot sicer vsakomur (22. člen - enako varstvo pravic); o obtožbi proti obdolžencu je odločalo neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, zato tudi ne gre za kršitev 6. člena EKČP. Sodila mu je sodnica, ki je bila izbrana po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s Sodnim redom (23. člen - pravica do sodnega varstva). Pritožbeno sodišče se ne strinja z zatrjevanjem pritožbe, da je obdolžencu bila kršena pravica do pravnega varstva (25. člen Ustave), saj je zoper sodbo vložil pritožbo, pritožba pa sicer ne obrazloži s čim bi naj sodišče prve stopnje kršilo 27. člen Ustave (domneva nedolžnosti), ko je izvajalo dokaze v kazenskem postopku zoper obdolženca zaradi očitanega mu kaznivega dejanja.

Kršitev 29. člena Ustave (pravno jamstvo v kazenskem postopku) in kršitev 6. člena EKČP pa pritožba povezuje z domnevo nedolžnosti, načelom in dubio pro reo ter še z načeloma neposrednosti ter enakosti orožij. Sodišču prve stopnje pa po trdnem prepričanju pritožbenega sodišča povsem neutemeljeno še očita, da je izhajalo iz domneve krivde zgolj na podlagi pomanjkljivih in nepravilnih ugotovitev policije, ki jih je povzelo tožilstvo, nato pa nekritično tudi sodišče.

Pravna jamstva, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku po 29. členu Ustave, se lahko kršijo tudi s kršitvijo pravic obrambe na glavni obravnavi. Nekatere kršitve teh pravnih jamstev (ki jih sodišče prve stopnje ni zagrešilo) pomenijo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3., 8. in 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, druge pa relativno bistveno kršitev iz drugega odstavka tega člena, če so vplivale ali mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.² Ustavno sodišče je v več odločbah, ko je obravnavalo ustavno pritožbo, izrazilo stališče, da določbe 3. alinee 29. člena Ustave, po kateri je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, ni mogoče razlagati tako, da ima obdolženec pravico do izvedbe vseh dokazov oziroma da sodišče vedno krši njegovo pravico do obrambe, če ne izvede vseh dokazov, ki jih je predlagal. Pravica do obrambe je kršena, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer pa mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; v dvomu pa je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) torej sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi predlagane dokazne predloge zavrnilo, v izpodbijani sodbi pa v točkah od 13 do 20 takšno odločitev tudi obširno obrazložilo, in sicer da izvedba predlaganih dokazov glede na vse ostale podatke kazenskega spisa ni potrebna. Ocenilo je torej, da določitev novega izvedenca forenzično kriminalistično tehnične preiskave, zaslišanje prič Z.I., lastnice lokala "Š.", kriminalistov J.T. in S.V. ter ogled kraja dogodka in rekonstrukcija le tega ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona uveljavlja pritožba iz 1. točke 372. člena ZKP, saj sodišču prve stopnje očita, da je kazenski zakon prekršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Uveljavljano kršitev ugotavlja v okoliščini, da v izreku izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni opisalo vseh zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1, da bi torej pokojnemu življenje odvzel na zahrbten način. Pritožba izpostavlja, da umor na zahrbten način pomeni odvzem življenja drugi osebi v obliki kvalifikatornih okoliščin, to je takrat, ko storilec izrabi zaupanje žrtve in dejanje stori tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva (na primer umor žrtve v spanju, če storilec in žrtev ne spita vedno skupaj ali zastrupitev). Za opredelitev te oblike kaznivega dejanja so torej potrebni na eni strani subjektivni elementi pri storilcu in objektivne okoliščine. Za subjektivne znake takega kaznivega dejanja bi šlo, kadar bi storilec izkazoval posebno zvijačnost, zahrbtnost, pretkanost, goljufivost ali dvoličnost. Pritožba se pri tem sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 12161/2013, iz katere izhaja, da kaznivo dejanje umora na zahrbten način stori storilec, ki izrabi zaupanje žrtve in dejanje stori tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva ter zaključi, da po določbah ZKP (2. točka prvega odstavka 269. člena) mora biti dejanje že v tenorju obtožnice do takšne mere določno opredeljeno, da je na podlagi opisa mogoče ugotoviti, da obtožencu očitano dejanje predstavlja uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja. Še toliko bolj mora biti takšen opis dejanja podan v izreku sodbe (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP). Takšna zahteva izhaja tudi iz načela zakonitosti po 28. členu Ustave in načela pravne države po 2. členu Ustave. V obravnavanem primeru pa izrek obtožbe, niti sodba nista v skladu s citiranimi zakonskimi določili.

8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja vsebuje prav vse zakonske znake kaznivega dejanja umora na zahrbten način. Iz njega izhaja, da je obdolženec "...umoril Z.N. s tem, da mu je življenje vzel na zahrbten način, in sicer ga je v trenutku, ko je bil s hrbtom obrnjen proti njemu in njegovega napada ni zaznal in ni pričakoval..... zabodel". Sodišče prve stopnje je v točki 78 obrazložitve pravilno obrazložilo, da za storitev kaznivega dejanja umora na zahrbten način ni potrebno, da storilec v naprej zvijačno, pretkano in na goljufiv način oškodovanca spravi v položaj, da se ta ne bi mogel braniti, temveč zadostuje, da storilec izrabi zaupanje oškodovanca in dejanje stori tako, da se oškodovanec ne more braniti, saj nima možnosti, da bi zaznal delovanje obdolženega. Pri tem se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na isto sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kot pritožba, ki pa ga obtožba napačno interpretira, utemeljeno pa tudi na sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 451/97 z dne 6. 11. 1997. Pritožbeno sodišče pa se sklicuje še na svojo odločbo III Kp 27181/2016 z dne 15. 6. 2017, v kateri je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora iz 1. točke 116. člena KZ-1 na zahrbten način, v kateri iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec pristopil do nič hudega slutečega sina, le tega z eno roko objel preko rame, tako da oškodovanec ni mogel zaznati obdolženčevega namena in se tudi ni mogel braniti, nakar je obdolženec med tem, ko je z eno roko še vedno držal sina čez ramo, z drugo roko iz žepa potegnil nož ter ga z njim zabodel direktno v srce. Iz opisa konkretno obravnavanega kaznivega dejanja torej izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja umora na zahrbten način. Pritožbeno sodišče pa poudarja, da je vprašanje ali je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje na zahrbten način, dejansko vprašanje. Pritožbeno sodišče bo zato nanj odgovorilo v zvezi s pritožbenimi navedbami ob pritožbenem uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo kazenskega zakona, kršitev na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

9. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčeve zagovornice pa še dodaja:

10. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, da oškodovancu ni odvzel življenja na zahrbten način. Nezadostno pa je sodišče prve stopnje tudi sicer ugotovilo dejansko stanje, zlasti ali in kako je prišlo do dejanja, način izvršitve, namen, motiv in nagib za storitev kaznivega dejanja. Po mnenju pritožbe obstaja veliko možnih variant. Dokazano ni niti, da je obdolženec očitano mu dejanje res storil, niti kakšen naj bi imel motiv zanj, kakšne so bile okoliščine dogajanja, ravnanje oškodovanca, ravnanje obdolženega, kdo je oškodovancu povzročil vbodno rano. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje vse dokazne predloge obdolženega in njegove obrambe zavrnilo kot nepotrebne z obrazložitvijo, da naj ti dokazi ne bi doprinesli k drugačni odločitvi sodišča. Pritožba se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da si pokojni ne bi mogel vbodne rane prizadeti sam, saj je izvedenec dr. K. na glavni obravnavi 27. 3. 2018 (tretji odstavek na 8. strani prepisa zvočnega posnetka) to možnost dopustil. Sodišče si prihaja v nasprotja, ko enkrat obrazlaga, da je do verbalnega spora med njima prišlo, drugič pa da ne. Zadovoljilo se je z zaslišanjem zgolj dveh prič, ki sta zaznali le dogajanje neposredno pred dogodkom in po njem, izpovedbi prič pa niti ni pravilno ocenilo, saj sta izpovedali, da je med obdolžencem in oškodovancem prišlo do prepira in kričanja. Pritožba se ne strinja z mnenjem sodišča, da naj bi obdolženi v nekem trenutku izkoristil prijateljstvo z oškodovancem, njegovo zaupanje in oškodovančevo vajenost na njegovo kričanje ter ga zabodel, ko je stal za njim ter s tem storil umor na zahrbten način. Sodišču očita, da spregleda, da je med obdolžencem in oškodovancem prišlo do spora in do prepira zaradi denarja. Zato je na oškodovanca kričal in se z njim kregal in mu dal vedeti, da je razburjen. Delno zato, ker je od njega izsiljeval denar za kredit, da bo poplačal svoje dolgove, predvsem pa zaradi tega, ker ga je zalotil, ko mu je z mize v sobi poskušal ukrasti denar. Zato ga je tako ravnanje oškodovanca močno prizadelo, razžalilo in razburilo in je agresivno odreagiral. Tako je mogoče, da je bil obdolženec s strani oškodovanca izzvan in je odreagiral hipno, na mah in ga zabodel. Pritožba v zvezi s tem še poudarja mnenje patologa, da je od poškodbe do smrti oškodovanca preteklo najmanj 15 do največ 30 minut. V tem času je oškodovanec lahko prišel v stanovanje poškodovan. Obdolženec je oškodovanca pred tem, preden je prišel k njemu v stanovanje, videl, da se z nekom pred hišo krega in je možno, da ga je ta oseba morda zabodla. Pritožba se sprašuje, ali je obdolženi, ko je v razburjenju zabodel oškodovanca, nameraval ubiti glede na to, da je odreagiral hipno, nepremišljeno in ga zabodel v desno stran prsnega koša, postrani, ne v globino. Pritožba postavlja še vprašanje nepristranskosti sodišča, ker ni ocenilo in ni upoštevalo izpovedb priče D.S., ki je sodišču opisala obdolženčevo težko mladost, kot tudi sicer težko življenje ter da je kljub temu bil dober človek in še, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče Z.I., soseda obdolženca, ki bi lahko o njunem odnosu povedal največ, saj sta se z obdolžencem poznala več kot 20 let in ko je priča poznala tudi oškodovanca. Pritožba še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sodbi nepravilno ocenilo izvedensko mnenje dr. V., da naj bi obdolženec v bistveno zmanjšani prištevnosti in v krivdni obliki direktnega naklepa ravnal premišljeno, ne pa "instinktivno" in da se je na dejanje pripravil, saj je dr. V. povedal, "da je zunanji sprožilec pri takih osebah kot je obdolženec, pomemben aktivator, da gre v akcijo, da nekaj naredi", ravna impulzivno. Izvedenec dr. V. je namreč ugotovil, da je bil obdolženec sposoben razumeti svoje dejanje, ni pa ga bil sposoben obvladati. Pritožba povzema izpovedbo priče N.D., kriminalistične inšpektorice specialistke - tehnične izvedenke pri Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (v nadaljevanju NFL) ter problematizira sled št. 31, to je sled z noža, ki je naveden kot sredstvo napada v izreku sodbe, na katerega rezilu je priča ugotovila biološke sledi, ki pripadajo moškemu z enakim DNK profilom, kot ga ima pokojni, kar naj bi glede na nekatera statistična dejstva pomenilo, da je to kri pokojnega, izvedenka pa ni obrazložila katera statistična dejstva so to in ko je z ročaja noža zaznala mešanico bioloških sledi, ki bi naj v večinskem delu pripadali obdolžencu. Pritožba pa ob tem še poudari, da izvedenka ni analizirala na jakni oškodovanca najdenega belega prahu, ki bi naj bil identičen s steno, v katero naj bi zaradi vboda z nožem zadel oškodovanec oziroma njegova jakna.

11. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam prič in obeh izvedencev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčeve zagovore, ki se med seboj bistveno razlikujejo, je kot neutemeljene zavrnilo že sodišče prve stopnje z obširnimi, jasnimi in sprejemljivimi razlogi. Z njimi se pritožbeno sodišče povsem strinja, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju le še dodaja:

12. Pritožbi, ki skuša obdolženca predstaviti kot miroljubnega človeka in ko sodišču očita v tej zvezi še pristranost v zvezi z zaslišanjem priče D.S., ni moč pritrditi. Priča je opisala obdolženčevo težko mladost in neurejene družinske razmere, s katerimi se je soočal že v otroštvu, kar je sicer sodišče prve stopnje opisalo in ocenilo v točki 40 obrazložitve. Spregleda pa pritožba, da je priča kot njegova sorodnica obdolženca opisala kot zelo agresivno osebo, predvsem kadar je užival alkohol, kot občasno nevarnega, zaradi česar so se ga domači bali. Opisala je obdolženčevo grožnjo, da ji bo zažgal hišo (točka 42 obrazložitve). Kot takšnega je opisala tudi priča T.G., nenazadnje pa je kot agresivnega človeka opisal tudi izvedenec dr. V. Zato izvedba predlaganih dokazov v tej smeri ne bi spremenila zanesljivih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z zaslišanjem le dveh prič, ki sta zaznali le dogajanje neposredno pred dogodkom in po njem in da njuni izpovedbi ni pravilno ocenilo, ker naj bi izpovedali, da je med obdolžencem in oškodovancem prišlo do prepira in kričanja. Priča R.D. je namreč izpovedala, da je iz obdolženčevega stanovanja slišala le njegovo kričanje tik preden ga je zagledala, ko je prihajal iz stanovanja in oškodovanca vlekel iz njega proti izhodu na hodnik in naprej po stopnicah navzdol, pri čemer je oškodovanec s čevlji udarjal ob stopnice; in kar je bistveno, priča je opisala, da ni zaznala nobenega premikanja in glasu od oškodovanca. Priča A.K. tega dogodka, ki ga je opisala D., ni mogla opisati, saj je prišla kasneje na kraj, in sicer pred stanovanjsko hišo, ko je oškodovancu nudila prvo pomoč. Bistveno je torej, da ne drži trditev pritožbe, da sta se oškodovanec in obdolženec prepirala, ampak je bil izključno obdolženec tisti, ki je na oškodovanca kričal. D. in K. pa sta bili edini priči opisanemu dogodku, zato sodišče ni moglo zaslišati nadaljnjih prič, ki pa jih pritožba sicer niti ne omeni. Nasprotno opisu obdolženca pa so priče opisale oškodovanca Z.N. kot mirno osebo, ki ni iskala konfliktov in je vedno bila pripravljena pomagati sosedom in ni bila z nikomer sprta. Obdolžencu je bil oškodovanec povsem podrejen in ga je obdolženi "komandiral" kot da mu je sin.

Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, da ni dvoma, da je obdolženec oškodovanca zabodel in mu na zahrbten način odvzel življenje ter da se oškodovanec ni zabodel sam, kot naj bi to možnost dopuščal izvedenec dr. K. Izvedenec psihiatrične stroke dr. V. pa je ocenil obdolženčeve sposobnosti razumevanja v kritičnem obdobju za ohranjene, medtem ko so bile njegove sposobnosti obvladovanja že bistveno zmanjšane zaradi specifične osebnostne patologije histrioničnega tipa. Zato ni moč pritrditi pritožbi, ki protispisno navaja (stran 8, tretji odstavek), da sodišče ni pravilno povzelo mnenja psihiatra, saj izvedenec tega, da obdolženec ni bil sposoben dejanja obvladati, ni ne povedal, ko je bil zaslišan in ni zapisal v svojem izvedenskem mnenju in njenih dopolnitvah.

Pritožba mnenje dr. K., ko bi naj na glavni obravnavi 27. 3. 2018 (tretji odstavek na 8. strani prepisa zvočnega posnetka) dopustil možnost, da si je oškodovanec mogel vbodno rano zadeti tudi sam, predstavi enostransko. Izvedenec je namreč obrazložil zakaj bi teoretično lahko prišlo do tega, da bi se oškodovanec sam zabodel, vendar pa je zaslišan na glavni obravnavi razložil, da je tak način samopoškodovanja praktično nemogoč, vsekakor pa izredno nenavaden za samopoškodbo. Od vseh možnih in nemožnih rekonstrukcij z nožem, brez noža, v službi in doma, je namreč prišel do spoznanja, da za možnost samopoškodovanja na tak način, od zgoraj navzdol, z leve proti desni, zmanjka moči za tako globok vbod. Pritožba pa še spregleda, da med obdolžencem in oškodovancem ni bilo prepira, zato obdolženec in oškodovanec nista bila obrnjena drug proti drugemu, kot to skuša prikazati pritožba. Z vso zanesljivostjo je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženec oškodovancu vzel življenje na zahrbten način, kar je obširno in sprejemljivo obrazložilo v točkah 76 do 79 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je v tej točki obrazložitve že zapisalo osebne lastnosti obdolženca in oškodovanca. Oškodovanec je pogosta kričanja obdolženca nad njim mirno prenašal, kar pomeni, da zanj takšna obdolženčeva ravnanja očitno niso pomenila resne nevarnosti za življenje in telo, kot je to že opisalo sodišče prve stopnje. Kričanju obdolženca nad oškodovancem kritičnega dne tudi sosedje niso dajali posebne pozornosti, saj so bili nanj navajeni. Več kot očitno torej obdolženčevo kričanje na oškodovanca glede najema kredita in ko bi naj oškodovanca zalotil pri kraji denarja, ni vplivalo tako, da bi zaznal kot pretečo nevarnost. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da je obdolženca morebitno opisano ravnanje oškodovanca močno razburilo, vendar pa ni moč pritrditi pritožbi, da je dejanje storil na mah, torej uboj na mah po 117. členu KZ-1 ali povzročitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem, drugem in četrtem odstavku 123. člena KZ-1 ali posebno hude telesne poškodbe po prvem, drugem in četrtem odstavku 124. člena KZ-1. Pritožba ugotavlja, da je pri tem, katero zgoraj navedeno kaznivo dejanje je obdolženec storil, potrebno upoštevati zlasti način vboda (desna stran prsnega koša), stanje obdolženčeve razburjenosti, vinjenosti, duševnega stanja in bistveno zmanjšano prištevnost. Prav te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, ko je utemeljeno razsodilo, da je obdolženec oškodovanca umoril na zahrbten način. Izvedenec psihiatrične stroke dr. M.V. je v izvedenskem mnenju, kot tudi zaslišan na glavni obravnavi, kar je pravilno povzelo in obrazložilo že sodišče prve stopnje, obrazložil, da je obdolženec vrsto let zlorabljal alkoholne pijače v kombinaciji z različnimi psihiatričnimi zdravili. Alkohol se je prepletal skozi obdolženčevo življenje in tudi vplival na njegovo obnašanje. Pritožbeno sodišče poudarja, kar je pred njim storilo že sodišče prve stopnje, da je izvedenec pojasnil, da je obdolženčeva sposobnost razumevanja v kritičnem obdobju bila ohranjena, medtem ko so bile njegove sposobnosti obvladovanja že bistveno zmanjšane zaradi specifične osebnostne patologije histrioničnega tipa, ki obdolženca spremlja že vse od leta 1987. Že sama možganska okvara in njene posledice v sferi osebnosti so veliko pomembneje vplivale na obdolženčevo prištevnost, kot sama alkoholiziranost, ki je po izračunu nepomembna. V zvezi tako ugotovljenega duševnega stanja obdolženca je izvedenec ocenil, da gre pri obdolžencu za teatralno usmerjeno osebo, sposobno zelo hitre prilagodljivosti, dopolnjevanja in izmišljanja ter patološkega laganja. Zaradi opisane osebnostne patologije je tako moč razumeti obdolženčevo ravnanje takoj po umoru oškodovanca, ko ga je že v naslednjih minutah odvlekel na dvorišče.

Sodišče prve stopnje je tako zanesljivo zaključilo, da je obdolženec zaradi okoliščin, ki so že opisane, oškodovanca umoril na zahrbten način. V svojem stanovanju se je obdolženec pogosto "drl" na oškodovanca in ga zmerjal, kar pa je oškodovanec mirno prenašal in mu verbalna agresija očitno ni predstavljala resne nevarnosti zoper življenje in telo. Oškodovanec se je tako v obdolženčevem stanovanju počutil kot doma in prav zaradi te domačnosti ter nepogojnega zaupanja obdolžencu, čeprav je že prej večkrat doživel obdolženčevo verbalno nasilje, ni slutil preteče mu nevarnosti. To zaupanje pa je obdolženec izkoristil in oškodovanca z enim zamahom noža, ko mu je ta kazal hrbet, zabodel. Oškodovanec ni utrpel obrambnih poškodb, kar tudi napotuje na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec zaradi že obrazloženih okoliščin oškodovanca presenetil in ga zabodel, pri čemer je potrebno še upoštevati, da se je obdolženec po izvršenem dejanju trudil nož skriti in ko je kot priča zaslišana N.D. iz NFL na tem nožu (sled št. 39) ugotovila na rezilu kri oškodovanca, na njegovem ročaju pa biološko sled obdolženca.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, saj dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne bi moglo spremeniti. Očitek pritožbe sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do sledu prahu bele barve na levi strani hrbtnega dela oškodovančeve črne jakne (sled št. 40) je neutemeljen. V točki 19 izpodbijane sodbe je sodišče razložilo, da gre v obdolženčevem stanovanju za dva različna prostora, v katerem je bilo zaslediti veliko najrazličnejših premičnih stvari, oblačil, nožev in veliko drugega, torej tudi črna jakna, ki je bila obešena na naslonjalu stola pred okroglo mizo v dnevnem prostoru in ko iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila jakna last prav oškodovanca, prav tako pa ta dokaz, tudi če bi bila jakna zagotovo oškodovančeva, ne bi spremenil že pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

13. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornice ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovorničina pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

14. Zagovornica obdolženca se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo tako olajševalne kot tudi obteževalne okoliščine, ki jih je v točkah 97 in 98 izpodbijane sodbe tudi obširno obrazložilo. S temi se pritožbeno sodišče povsem strinja in tako ugotavlja, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazni zapora v obdolženčevo korist.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je sicer odločilo tudi o plačilu stroškov kazenskega postopka obdolženčeve zagovornice odvetnice Tanje Kompara, in sicer da bremenijo obdolženca. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je odveč, saj sodišče v primeru, ko zagovornik obdolženca zastopa po pooblastilu (mandatno razmerje), ne odloča.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 69454/2010 z dne 16. 10. 2014.
² Primerjaj mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, točki 58 in 59 na straneh 795 in 796.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 44024/2018
• VSC sklep II Kp 37647/2014
• VSC Sodba I Kp 13781/2021