VSM Sklep IV Kp 27285/2015

Jedro

Pritožba z navedbo, da razlogi za neizvršitev dela v splošno korist niso v sferi obsojenega, po vsebini uveljavlja kršitev določb 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

Nezmožnost "oddelati" 360 ur v splošno korist po sodbi, izdani v predmetni zadevi (in preostalih 490 ur po prejšnji sodbi)1, je posledica obsojenčeve lastne odločitve, da zapusti Republiko Slovenijo (deložacija kaže na prezadolženost obsojenega) in s tem jasni nameri, da se zavestno in hote izogne izpolnjevanju nalog in navodil.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 27285/2015 z dne 1. 10. 2018 sklenilo, da se kazen šest mesecev zapora, ki je bila obsojenemu iizrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 27285/2015 z dne 8. 12. 2015, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 26. 1. 2016, in je bila nadomeščena s 360. urami dela v splošno korist, ki jih mora obsojeni opraviti v roku dveh let od izvršljivosti sodbe, v celoti izvrši.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik, ki v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega prava, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj obsojeni ni izpolnil nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 27285/2015 z dne 8. 12. 2015 in obsojenega v tej zvezi ni zaslišalo, kršilo njegovo pravico do izjave v kazenskem postopku, s tem pa kršilo njegovo pravico do učinkovite obrambe. Pritožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017 in v njej zavzeto stališče, da v roku dveh let, v katerem se lahko izvrši kazen zapora z delom v splošno korist, v primeru, ko razlogi za neizvršitev dela niso v sferi obsojenca, neizvršitev dela ni dopustno sankcionirati s spremembo v zaporno kazen.

5. S takšnimi navedbami pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 22. členom Ustave Republike Slovenije (Ustava RS), ne pojasni pa njen vpliv na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Pritožba zatrjuje to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer, da se je obsojeni v letu 2017 za stalno preselil v Republiko Nemčijo in v Republiki Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega bivališča¹. Obsojeni spremembe (novega) naslova prebivališča ni sporočil sodišču. S tem, ko je postal za sodišče nedosegljiv, se je obsojeni zavestno odrekel pravici izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izpodbijano odločbo.² V takšnih okoliščinah o kršitvi obsojenčeve pravice do izjave in s tem do učinkovite obrambe ni mogoče govoriti.

6. Pritožba z navedbo, da razlogi za neizvršitev dela v splošno korist niso v sferi obsojenega, po vsebini uveljavlja kršitev določb 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in sicer smiselno enajstega odstavka, in sicer glede obstoja zakonskega pogoja za spremembo načina izvršitve kazni (v obsegu neopravljenega dela) z vidika razlogov, zaradi katerih "obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v splošno korist" oziroma "drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist" ali "v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva" ali "se izmika stiku s svetovalcem" ali "drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist".

7. Sodišče prve stopnje v točki 3 in 4 obrazložitve zakonsko določbo enajstega odstavka 86. člena KZ-1 razlaga na način, da je imel obsojeni odprtih več postopkov nadomestnih kazni, med drugim je opravljal delo v splošno korist v obsegu 540 ur, ki jih je moral opraviti do 20. 11. 2017, ter da bo za tem, ko bo z opravo navedenih nalog zaključil in ko bodo vzpostavljeni pogoji, pozvan na sklenitev dogovora o opravljanju del v splošno korist v predmetni kazenski zadevi. Center za socialno delo M. (v nadaljevanju Center) je z dopisom z dne 23. 1. 2018 obvestil sodišče, da je bil v zvezi z realizacijo predmetne sodbe obsojeni na razgovor k njim povabljen 10. 1. 2018, vendar poštne pošiljke ni dvignil, zaradi neustreznosti predalčnika pa je bila pošiljka vrnjena na Center, zato niso mogli pristopiti k realizaciji sodbe. Obsojeni tudi kasneje kontakta s Centrom ni vzpostavil, posledično dogovora o začetku opravljanja dela v splošno korist ni sklenil, dela ni začel opravljati in ga ni opravil. Sodišče prve stopnje je po opravljenih poizvedbah ugotovilo, da je obsojeni izbrisan iz registra stalnega prebivalstva (CPR), za obsojenega ni podatkov v registru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), Policijska postaja M. II (policija) pa je sodišče z dopisom z dne 30. 3. 2018 obvestila, da so opravili poizvedbe o bivališču obsojenca in pri tem ugotovili, da je bil v začetku novembra 2016 z družino prisilno izseljen z naslova P. ulica, M. in da se je odselil v Nemčijo, kjer živi na neznanem naslovu.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da razlog za neizpolnitev opravljanja del v splošno korist ne predstavlja objektivne okoliščine, na katero obsojeni ne bi imel nobenega vpliva. Nasprotno, nezmožnost „oddelati“ 360 ur v splošno korist po sodbi, izdani v predmetni zadevi (in preostalih 490 ur po prejšnji sodbi)³, je posledica obsojenčeve lastne odločitve, da zapusti Republiko Slovenijo (deložacija kaže na prezadolženost obsojenega) in s tem jasni nameri, da se zavestno in hote izogne izpolnjevanju nalog in navodil. Zato v predmetnem primeru o pripravljenosti obsojenca, da se kazen zapora izvršiti na milejši, bolj human način, ni mogoče govoriti. Prav tako se za neuspešno pokaže pritožbena primerjava predmetne kazenske zadeve z zadevo, ki jo izpostavlja pritožba, saj razlog za neizvršitev dela v splošno korist ni bil v obsojenčevi bolezni, ki bi mu preprečevala opravljati zahtevano delo.

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da obsojeni v predmetni zadevi ni opravil dela v splošno korist in je s tem kršil obveznosti, ki so izvirale iz naslova oprave tega dela, zato je potrebno, da se kazen šest mesecev zapora v celoti izvrši.

10. Po povedanem sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ni kršilo 86. člena KZ-1 in tudi dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno. Pritožbeno sodišče, ki ob preizkusu pritožbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obsojeni dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega sodišča, ki je odmerjena v skladu s tarifno številko 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Odločitev temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP.

-------------------------------
¹ Po podatkih spisa in razlogov izpodbijanega sklepa je Republiko Slovenijo zapustil v času, ko mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 29966/2013 z dne 10. 9. 2015 za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 izrečena kazen devet mesecev zapora, ki je bila nadomeščena s 540 urami dela v splošno korist, ki jih je moral opraviti v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe, opravil pa je le 50 ur dela v splošno korist v obdobju od 1. 3. 2016 do 20. 6. 2016, in pozvan, da takoj nadaljuje z delom oziroma se izjasni zakaj z delom ne nadaljuje, nič od tega ni storil, kljub pouku, da bo sodišče v nasprotnem primeru izdalo sklep, s katerim bo odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (kar je sodišče tudi storilo).
² Obsojeni je bil s pravnomočno sodbo II K 27285/2015 z dne 26. 1. 2016 poučen o posledicah kršitev obveznosti iz dela v splošno korist.
³ Sodba Okrajnega sodišča v Mariboru III K 29966/2013 z dne 10. 9. 2015.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 29087/2020
• VSM Sklep II Kp 37818/2016
• VSM Sklep IV Kp 42655/2019