VSM Sklep I Cp 79/2019

Jedro

Zgolj dejstvo, da je lahko pritožnik kot lastnik (sosednjega) poslovnega prostora oziroma posameznega dela stavbe št. 42 uporabljal sporne sanitarije še ne pomeni, da je na njih pridobil (so)lastninsko pravico. V tej zvezi se pritožba neutemeljeno sklicuje na priposestvovanje po 20. členu ZVEtL-1, po katerem je pogoj za priposestvovanje vsaj deset let trajajoča lastniška posest na posameznem delu stavbe, pri čemer se šteje, da je posest lastniška, če je temeljila na pravnem naslovu (drugi in tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1). Pritožnik ne zatrjuje pravnega naslova za posest spornih sanitarij, temveč trdi le, da sta bila oba poslovna prostora št. 41 in 42 v osnovi združena kot en del s sanitarijami, kar pa, kot že rečeno, ne drži. Nasprotno pa V.V. lastninsko pravico na spornih sanitarijah izkazuje s pravnim naslovom - kupoprodajno pogodbo z dne 20. 3. 1987 (19. člen ZVEtL-1), zaradi česar sodišče druge stopnje njegovo pravico šteje za bolj verjetno (24. člen ZVEtL-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da je strokovna podlaga z dne 1. 6. 2017 za spremembo katastrskih podatkov glede stavbe z naslovi Ulica XY 5, 5a in 5b, Maribor (št. stavbe 1328, k.o. S.R.), ki jo je pripravilo geodetsko podjetje G.B. d.o.o., primerna za vpis.

2. Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pritožuje predlagatelj K.F. d.o.o., in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter 37. členom Zakona o nepravnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Bistvo pritožbene graje je, da nikjer v kupoprodajni pogodbi, ki jo je kot dokaz predložil priglasitelj V.V. ni zaslediti, da sanitarije pripadajo zgolj in izključno njemu oziroma njegovemu posameznemu delu št. 41. Sanitarije so namreč pripadale poslovnemu prostoru, ki sta ga ob izgradnji sestavljali sedaj deljena posamezna dela št. 41 in 42, ki sta bila v osnovi združena kot en posamezni del in sta zato tudi imeli skupne sanitarije, zato so lahko sporne sanitarije zgolj v solasti lastnikov posameznih delov stavbe št. 41 in 42, in sicer vsakega do 1/2 (ene polovice) celote. V postopku vzpostavitve etažne lastnine je namreč treba zagotoviti tudi funkcionalnost posameznih delov stavbe, sodišče prve stopnje pa je s svojo odločitvijo povsem odvzelo funkcionalnost pritožnikovemu posameznemu delu št. 42 ter s tem grobo poseglo v njegovo lastninsko pravico. Nazadnje pritožnik navaja še, da je sporne sanitarije tudi priposestvoval, saj jih je, skupaj s svojimi pravnimi predniki, uporabljal kot lastne.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 37. členom ZNP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in proučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb nepravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

5. Pregled zadeve pokaže, da je pritožbeno nesporno, da je priglasitelj V.V. lastnik posameznega dela stavbe št. 41, ki v naravi predstavlja lokal (4b) v izmeri 25,40 m², in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe, št. 3781-13.2.4./BN z dne 20. 3. 1987, ki jo je sklenila njegova pravna prednica.

6. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je navedena kvadratura lokala enaka kvadraturi dela stavbe št. 41 ugotovljeni v elaboratu G.B. d.o.o. z dne 1. 6. 2017, po katerem kvadratura spornih sanitarij (stranišča) znaša 5,5 m² in je torej zajeta v kvadraturi lokala oziroma posameznega dela stavbe št. 41, sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe v smeri, da sta bila poslovna prostora pred izdelanim elaboratom združena kot en del s skupnimi sanitarijami. Iz zgoraj navedene kupoprodajne pogodbe z dne 20. 3. 1987 namreč izhaja, da je pravna prednica V.V. predmetni lokal kupila v III. gradbeni fazi, v okviru katere kanalizacijski priključek sploh še ni bil izdelan, kar kaže na to, da je bil predmetni lokal samostojen in ni bil združen s poslovnim prostorom v lasti pritožnika.

7. Zgolj dejstvo, da je lahko pritožnik kot lastnik (sosednjega) poslovnega prostora oziroma posameznega dela stavbe št. 42 uporabljal sporne sanitarije še ne pomeni, da je na njih pridobil (so)lastninsko pravico. V tej zvezi se pritožba neutemeljeno sklicuje na priposestvovanje po 20. členu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju: ZVEtL-1), po katerem je pogoj za priposestvovanje vsaj deset let trajajoča lastniška posest na posameznem delu stavbe, pri čemer se šteje, da je posest lastniška, če je temeljila na pravnem naslovu (drugi in tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1). Pritožnik ne zatrjuje pravnega naslova za posest spornih sanitarij, temveč trdi le, da sta bila oba poslovna prostora št. 41 in 42 v osnovi združena kot en del s sanitarijami, kar pa, kot že rečeno, ne drži. Nasprotno pa V.V. lastninsko pravico na spornih sanitarijah izkazuje s pravnim naslovom - kupoprodajno pogodbo z dne 20. 3. 1987 (19. člen ZVEtL-1), zaradi česar sodišče druge stopnje njegovo pravico šteje za bolj verjetno (24. člen ZVEtL-1).

8. Ob tem sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje dodaja še, da mora za funkcionalnost poslovnega prostora poskrbeti njegov lastnik in ne sodišče, ki z izpodbijano odločitvijo ni poseglo v lastninsko pravico pritožnika. Prav nasprotno pa bi odločitev za katero se zavzema pritožba grobo posegla v lastninsko pravico priglasitelja V.V.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP), pri tem pa se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1806/2015
• VSL sklep I Cp 833/2014
• VSL sklep II Cp 1245/2015