VSM Sklep II Kp 28564/2018

Jedro

Oškodovanka je v kazenski ovadbi, ki jo je podala zoper obdolženca, natančno in podrobno opisala ravnanje obdolženca, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1, kar je povzeto v točki 22 obrazložitve napadenega sklepa in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da njene navedbe dajejo dovolj zanesljivo podlago za sklepanje v smeri obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja s strani obdolženca, pri čemer okoliščine, ki jih je v nesoglasju za uvedbo preiskave izpostavila preiskovalna sodnica, nimajo take teže, da bi obstoj utemeljenega suma ovrgle ali izključile.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega B.B. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru, ko je odločal o nesoglasju preiskovalne sodnice k zahtevi za preiskavo pooblaščenke oškodovanke kot tožilke A.A., sklenil, da se zoper obdolženega B.B. opravi preiskava zaradi kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki je opisano v izreku izpodbijanega sklepa.

2. Zoper ta sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer v pritožbi utemeljuje pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženi storil kaznivo dejanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in preiskavo zoper obdolženega ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi navaja, da v sodnem spisu ni nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da bi obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Okrožno državno tožilstvo je s sklepom št. Kt/10639/2018 z dne 8. 6. 2018 zavrglo kazensko ovadbo zoper obdolženega iz razloga, ker ni podan utemeljen sum, da je storil naznanjeno kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1. V obrazložitvi sklepa je izpostavilo, da oškodovanka ob zaslišanju ni navedla niti dneva niti tedna, ko bi naj bilo kaznivo dejanje storjeno in da je po domnevnem kaznivem dejanju še večkrat obiskala ordinacijo obdolženega. Nadalje je navedla, da tudi zaposleni v ambulanti niso nikoli opazili, da bi osumljeni počel kar koli zoper oškodovanko v smislu spolne nedotakljivosti, da oškodovanka po dejanju o tem ni nikomur zaupala in je to storila šele približno eno leto in pol kasneje, da ni nobenega materialnega dokaza, kot so npr. biološke sledi na oblačilih, oškodovanka pa tudi ni poiskala zdravniške pomoči. Pritožba izpostavlja tudi okoliščino, da je enako oceno kot okrožno državno tožilstvo podala preiskovalna sodnica v nesoglasju z zahtevo za opravo preiskave, pri čemer se je sklicevala na enaka dejstva, kot jih navaja državno tožilstvo v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe, ob tem pa je opozorila tudi na nasprotje v izpovedbi oškodovanke, ki je trdila, da bi se naj kaznivo dejanje zgodilo v času praznikov, saj naj bi bila v ordinaciji darila, pri tem pa v zahtevi za preiskavo navaja datum 12. 4. 2016, ko ni bilo nobenih praznikov. Oškodovanka je dogodek opisovala tudi različno.

5. Zagovornik v pritožbi graja tudi obrazložitev napadenega sklepa v točki 12, kjer je navedeno, da ni v pristojnosti preiskovalnega sodnika, da podaja dokazno oceno v smislu njihove verodostojnosti, ker je ta ocena vselej pridržana senatu na glavni obravnavi. Tako naziranje je po pritožbi napačno. Potrebno je namreč ločiti med ocenjevanjem dokazov v fazi, ko preiskovalni sodnik presoja, ali je podan utemeljen sum in med ocenjevanjem dokazov na glavni obravnavi, pri čemer preiskovalni sodnik presoja le dokaze v okviru preizkusa, ali je podan utemeljen sum. To pa pomeni, da je stališče zunajobravnavnega senata, da preiskovalni sodnik ne more podati dokazne ocene, zmotno. Zagovornik tudi ne soglaša z obrazložitvijo v točki 11 napadenega sklepa, da obstaja visoka stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer ponovno poudarja, da ni dokazov, iz katerih bi izhajala taka ugotovitev. V nadaljevanju poudarja vse tisto, kar sta v sklepu o zavrženje kazenske ovadbe in nesoglasju z zahtevo za opravo preiskave zapisala okrožni državni tožilec in preiskovalna sodnica.

6. Zagovornik nima prav. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi napadenega sklepa, s katerimi je obrazloženo, da do sedaj zbrani podatki in dokazi dajejo dovolj zanesljivo podlago za sklepanje, da je podan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja posilstva.

7. Opis kaznivega dejanja je po pravilni ugotovitvi zunajobravnanega senata prvostopnega sodišča skladen z določbami tretjega odstavka 168. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki določajo, da mora zahteva za preiskavo vsebovati tudi opis dejanja iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja in zakonsko oznako, dejanje pa je tudi časovno opredeljeno, pri čemer okoliščina, da oškodovanka ob podaji ovadbe, ki po pravilni ugotovitvi napadenega sklepa ni več v ospredju, ni navedla točno določenega dne, ko bi naj bilo kaznivo dejanje storjeno, v zahtevi za preiskavo oškodovanke kot tožilke pa je naveden datum 12. 4. 2016, ne vzbuja dvoma v izpovedbo oškodovanke, s katero obdolženega bremeni storitve kaznivega dejanja, saj je oškodovanka že ob podaji kazenske ovadbe navedla, da je natančen datum možno ugotoviti s pregledom njenih obiskov v ordinaciji obdolženca.

8. Oškodovanka je ob podaji kazenske ovadbe, ko je bila opozorjena na posledice krive ovadbe, predložila lastnoročno zapisane opise dogodkov, iz katerih po pravilni presoji sodišča prve stopnje (točka 20 obrazložitve napadenega sklepa) izhajajo takšna dejstva in okoliščine, ki opravičujejo sklepanje, da je podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče pa pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da ni v presoji preiskovalnega sodnika, ko ugotavlja, ali je podan utemeljen sum kot pogoj za uvedbo preiskave, ocena verodostojnosti navedb oškodovanke, ker je takšna dokazna ocena vselej pridržana senatu na glavni obravnavi, pri čemer se prvostopno sodišče pravilno sklicuje tudi na odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, navedeni v točki 12 obrazložitve napadenega sklepa.

9. Oškodovanka je v kazenski ovadbi, ki jo je podala zoper obdolženca, natančno in podrobno opisala ravnanje obdolženca, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1, kar je povzeto v točki 22 obrazložitve napadenega sklepa in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da njene navedbe dajejo dovolj zanesljivo podlago za sklepanje v smeri obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja s strani obdolženca, pri čemer okoliščine, ki jih je v nesoglasju za uvedbo preiskave izpostavila preiskovalna sodnica, nimajo take teže, da bi obstoj utemeljenega suma ovrgle ali izključile. Namen preiskave pa je, da se razjasni dejansko stanje kaznivega dejanja, katerega je osumljen obdolženec, torej da se zberejo dokazi in podatki, ki so podlaga pristojnemu tožilcu (v obravnavni zadevi subsidiarne tožilke), da po končani preiskavi odloči, ali bo zoper obdolženega vložil/a obtožbo ali odstopil/a od kazenskega pregona.

10. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

09.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 35172/2019
• VSM Sklep II Kp 36543/2020
• VSM Sklep II Kp 41352/2018