VSM Sodba I Cp 15/2019

Jedro

Stvarna služnost je nastala zaradi potreb gospodujoče nepremičnine (t.i. stare hiše) in pripada vsakokratnemu zemljiškoknjižnemu lastniku gospodujoče nepremičnine, zato ni pomembno, če ima trenutni zemljiškoknjižni (sol)lastnik gospodujoče nepremičnine tudi drugo (novo) hišo, ki jo uporablja za bivanje in kamor lahko dostopa z avtomobilom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter v I. in III. točki izreka (ugodilnem in stroškovnem delu) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da obstaja za potrebe nepremičnine parc. št. *18/3 k.o. R., ki je v solasti tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) do 5/6, služnostna pravica vožnje in parkiranja vozil v severnem delu parc. št. 95/9 k. o. R., med gospodarskim poslopjem, stavbo št. 11, in stanovanjsko stavbo, stavbo št. 51, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 95/9 k.o. R., ki je v lasti tožene stranke, v nadaljevanju toženec (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da za potrebe nepremičnine parc. št. *18/3 k.o R. obstaja služnostna pravica hoje južno do vhoda v klet in do meje z zemljiščem parc. št. 95/1 k.o. R. na vzhodni strani v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 95/9 k.o. R. (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 674,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v ugodilnem in stroškovnem delu zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Navaja, da tožnik ni dokazal, da je služnostno pravico izvrševal dvajset let. Toženec in njegov oče sta jasno izpovedala, da nista nikoli videla tožnika ali kogarkoli drugega, da bi parkiral na spornem delu zemljišča. Sicer pa je služnost prenehala, saj se ni izvrševala v času, ki je potreben za njeno priposestvovanje. Toženec biva v novi hiši, kjer ima dovolj prostora za sprejemanje obiskov in parkiranje. Služnost služi le kot sredstvo zlorabe. Dokazi glede parkiranja so bili skopi. T.C. ni vedela izpovedati, kje je tožnik parkiral. Tudi L.P. ni vedel povedati, kdaj je tožnik imel avto in kdaj je videl, da je tožnik parkiral na spornem delu zemljišča. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da se je sporni severni del parcele št. 95/9 k.o. R. od leta 1976 oziroma 1978 pa do leta 2012 uporabljal za dostop do nepremičnine parc. št. *18/3 k.o. R. z avtomobili, in sicer način, da je tožnik oziroma obiskovalci iz ceste zapeljal na severni del parcele št. 95/9 k.o. R. (med stanovanjsko stavbo in gospodarskim poslopjem), na tem delu parkiral avtomobil ter nato prihajal do vhoda na dvoriščni strani po betonski ploščadi ob hiši.¹ Svojo ugotovitev je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo in jo oprlo na izpovedbe zaslišanih prič, ki jih je celovito ocenilo. Na podlagi izpovedbe B.K. (toženčevega očeta) je ugotovilo, da je imel tožnik avtomobil vsaj od leta 1978 naprej. Navedena priča je izpovedala, da je pričel v letih 1977 ali 1978 obiskovati staro mamo njegove žene, ki je živela v sosednji (sedaj toženčevi) hiši, in da je v tem obdobju tožnik avtomobil parkiral na spornem delu zemljišča (med hišo in "štalo"). Parkiranje na severnem delu toženčeve parcele sta potrdili tudi priči L.P.j in T.C., čeprav se nista točno spomnili, kdaj je tožnik parkiral na spornem delu zemljišča. Sicer pa je toženec sam izpovedal, da je imel tožnik do leta 2005 oziroma 2006 avtomobil, da je v tem času parkiral na spornem severnem delu njegove parcele (kot je prikazano na sliki 1, l. št. 76) in da od takrat dalje tožnikovega avtomobila na dvorišču ni več videl. Izpovedal pa je tudi, da je socialna delavka še v letih 2011 in 2012 prihajala k tožnikovi mami (ki je živela v stari hiši) in je avtomobil prav tako parkirala na spornem severnem delu zemljišča. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da sta toženec in njegov oče izrecno zanikala parkiranje na spornem delu zemljišča. Toženec in priča B.K. sta namreč v svojih izpovedbah izrecno zanikala le parkiranje pred hišo (na dvorišču), vendar se obravnavani tožbeni zahtevek na parkiranje pred hišo (na vzhodnem delu parc. št. 95/9 k.o. R.) ne nanaša. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da se je severni del parcele št. 95/9 k.o. R. vsaj od leta 1978 pa do leta 2012 nemoteno uporabljal za dostop do tožnikove hiše z avtomobili, tudi ob upoštevanju dejstva, da toženec niti v pričetku tega postopka (na ogledu dne 25. 9. 2017) takšni uporabi ni nasprotoval, temveč je uporaba tega dela zemljišča za vožnjo in parkiranje postala zanj sporna šele v nadaljevanju postopka na prvi stopnji.

7. Pritožbene navedbe, da lahko toženec obiske sprejema v t.i. novi hiši, kjer je dovolj prostora za parkiranje, niso utemeljene. Stvarna služnost namreč ne služi določeni osebi (tožniku, ki je trenutni lastnik gospodujoče nepremičnine), temveč je namenjena za potrebe gospodujoče nepremičnine, torej parc. št. *18/3 k.o. R., na kateri stoji stavba (t.i. stara hiša). Za takšen namen se je sporni severni del služeče nepremičnine tekom priposestvovalne dobe tudi uporabljal in je služil za dostop do hiše na nepremičnini parc. št. *18/3 k.o. R.. Ta sporni del je uporabljal tako tožnik (ko je prihajal na obisk k mami, ki je živela v t.i. stari hiši, oziroma ko je sam bival v stari hiši) kot tretje osebe, vedno pa za namen dostopa do gospodujoče nepremičnine, kateri sporna pot služi. Predmetna stvarna služnost je torej nastala zaradi potreb gospodujoče nepremičnine (t.i. stare hiše) in pripada vsakokratnemu zemljiškoknjižnemu lastniku gospodujoče nepremičnine, zato ni pomembno, če ima trenutni zemljiškoknjižni (so)lastnik gospodujoče nepremičnine tudi drugo (novo) hišo, ki jo uporablja za bivanje in kamor lahko dostopa z avtomobilom.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku uporabilo določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ter v tej zvezi presojalo pogoje za priposestvovanje stvarne služnosti, ki jih ureja ZTLR. V skladu s prvim odstavkom 266. člena SPZ stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. V konkretnem primeru je priposestvovalna doba pričela teči najkasneje leta 1978 in se je v času veljavnosti ZTLR do uveljavitve SPZ (od 1. 9. 1980 do 31. 12. 2002) že v celoti iztekla, saj se po določbi prvega odstavka 54. člena ZTLR stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti po 54. členu ZTLR so tako izpolnjeni.

9. Stvarna služnost preneha, če se ne izvršuje v času, ki je potreben za njeno priposestvovanje (druga alineja 223. člena SPZ). Ob ugotovljenem dejstvu, da se je severni del nepremičnine parc. št. 95/9 k.o. R. še vsaj v letu 2012 nemoteno uporabljal za vožnjo in parkiranje zaradi dostopa do gospodujoče nepremičnine, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je stvarna služnost prenehala, saj do vložitve tožbe v letu 2016 še ni poteklo toliko časa, kot je potrebno za priposestvovanje služnosti.

10. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem ter stroškovnem delu (I. in III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako je tožnik dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj so v njem le na kratko povzete ugotovitve izpodbijane sodbe. Odgovor na pritožbo tako k rešitvi zadeve ni pripomogel in ga zato ni mogoče šteti kot potrebni pravdni strošek (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Nepremičnina parc. št. *18/3 k.o. R., na kateri stoji tožnikova hiša, je skoraj v celoti obdana s parc. št. 95/9 k.o. R. (tudi na vzhodni - dvoriščni strani), z izjemo zahodne strani, pri čemer hiša na zahodni strani nima vhoda in je na tej strani postavljena tik ob cesti.

Datum zadnje spremembe:

22.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1862/2014
• VSRS Sklep II DoR 200/2018
• VSL sklep II Cp 1925/2014