VSM Sklep I Cpg 28/2019

Jedro

Tožena stranka v predlogu ne zatrjuje dejstev, da pri obstoju terjatev gre za terjatve, ki so težko izterljive ali neizterljive v roku enega leta, ter da opredmetena sredstva predstavljajo opremo, ki jo tožena stranka potrebuje za svoje poslovanje, hkrati pa ne gre za hitro unovčljiva sredstva, ter da zaloge na presečni dan 31. 12. 2017 ne predstavljajo trenutnega stanja zalog. Tovrstne trditve ponuja tožena stranka šele sedaj v pritožbi. Teh trditev sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Ne more pa jih upoštevati niti pritožbeno sodišče - gre namreč za nedovoljene pritožbene novote, saj tožena stranka ni izkazala, da v pritožbi zatrjevanih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za taksno oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

Izrek

Pritožbi se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da se toženi stranki odloži plačilo sodne takse za šest mesecev od izdaje tega sklepa (II. točka izreka).

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Sodišče prve stopnje je pri presoji okoliščin, ki so bistvene za odločitev o (delni) oprostitvi, odlogu oziroma obročnem plačilu sodne takse za pritožbo zoper sodbo, spregledalo oziroma zanemarilo vrsto pomembnih odločilnih okoliščin, ki bi, če bi jih presojalo, ali če bi jih pravilno presodilo, gotovo vplivale na njegovo odločitev, zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v predmetni zadevi. Izpostavlja, da iz dejstev, navedenih v predlogu, in ki so vsa potrjena z dokazi, jasno izhaja, da se obveznosti tožene stranke znatno povečujejo. Prav tako ne drži dejstvo, da naj bi terjatve tožene stranke v višini 855.162,56 EUR, ki naj bi se poplačale v roku enega leta, bistveno presegale njene obveznosti (686.685,29 EUR), saj ne gre za nobeno znatno preseganje, še posebej ob upoštevanju dejstva, da se obveznosti tožene stranke povečujejo. Poleg tega je presoja okoliščin, da gre za terjatve, ki bodo poplačane/izterjane v roku enega leta, povsem napačna. To dejstvo oziroma ta postavka v bilanci pomeni le, da gre za kratkoročne obveznosti/terjatve in ne dolgoročne, te pa se presojajo za uvrstitev med kratkoročne oziroma dolgoročne glede na valuto - to je datum zapadlosti, ne pa glede na to, kdaj bodo objektivno plačane. Zato dejstvo, da gre za kratkoročne terjatve v bilanci stanja, še ne pomeni, da bodo te terjatve izterjane oziroma plačane v roku enega leta. Za to namreč ni nobene garancije. Tudi opredmetena sredstva in zaloge tožene stranke za presojo ne morejo biti ključne. Prva zato, ker so opredmetena in predstavljajo opremo, ki jo tožena stranka za svoje poslovanje potrebuje in že iz tega razloga ne gre za hitro unovčljiva sredstva, druga pa zato, ker gre za zaloge na presečni dan 31. 12. 2017, torej eno leto nazaj in nikakor ne za trenutno stanje zalog. Sodišče prve stopnje nadalje povsem prezre dejstvo, da tožena stranka že dalj časa posluje s konstantno izgubo, ki znaša nekaj manj kot 30.000,00 EUR ter popolnoma napačno oceni stanje na TRR tožene stranke in ga oceni kot likvidno. Za oba računa tožene stranke je namreč slednja predložila izpiske za zadnjih šest mesecev, iz katerih zelo jasno izhaja, da tožena stranka razpolaga z zelo malo sredstvi na obeh računih. Vsekakor so ta sredstva tako majhna, da ne zadoščajo, da bi toženka takso v višini 4.875,00 EUR lahko poravnala ne takoj ne v roku šestih mesecev. Upoštevati je namreč treba, da so prilivi tožene stranke na oba računa tako majhni, da po poplačilu vseh tekočih stroškov, ne zadoščajo za plačilo takse v tako visokem znesku, niti v odloženem roku šestih mesecev. Premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke je zato tako slabo, da plačila takse v določenem ji znesku niti v roku šestih mesecev ne zmore. Gre za absolutno prekratek rok glede na izpiske iz obeh TRR tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, saj v izpodbijanem sklepu (v točki 5 obrazložitve) ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih za odločitev pod točko I. izreka, to je za odločitev, zakaj se predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse ne more ugoditi. Razlogov o predlogu za obročno plačilo takse pa sploh ni navedlo. S pritožbenim predlogom se zavzema, da sodišče druge stopnje predlogu tožene stranke ugodi in jo vsaj za polovični znesek oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 143/2017, ali pa ji obveznost plačila sodne takse odloži za maksimalno zakonsko možen rok oziroma vsaj za dvanajst mesecev, oziroma da ji dovoli obročno plačilo sodne takse, in sicer v 24-tih mesečnih obrokih. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma kot neutemeljeno zavrača pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj se predlogu za oprostitev plačila sodne takse ne more ugoditi, razlogov za obročno plačilo sodne takse pa sploh ni navedlo. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 5 obrazložitve najprej povzelo relevantne podatke iz predloženih računovodskih izkazov tožene stranke in predloženih bančnih izpiskov, nato pa, sklicujoč se na navedene podatke, zaključilo, da tožena stranka ne izpolnjuje pogojev za taksno oprostitev, saj izkazuje premoženje, ki znatno presega znesek sodne takse v višini 4.785,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tako podalo zadostne razloge za ugotovitev, da tožena stranka ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki v celoti ugodilo v njenem prvem podrejenem predlogu, da se ji plačilo sodne takse odloži za obdobje šestih mesecev, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno odločati in se opredeljevati do njenega drugega podrejenega predloga, to je predloga za obročno plačilo sodne takse.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je sprejelo zmoten materialnopravni zaključek, da se toženi stranki ugodi le odlog plačila sodne takse za pritožbo za obdobje šest mesecev od izdaje izpodbijanega sklepa, saj gre za absolutno prekratek rok glede na izpiske iz obeh TRR tožene stranke.

7. Sodišče lahko pravno osebo oprosti plačila sodnih taks, če ta nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti, oziroma ji dovoli odloženo ali obročno plačilo taks, če sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1). Pri odločanju o taksni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse mora sodišče upoštevati likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Ker predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks, je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na predlagatelju. Tako mora stranka, ki želi olajšavo pri svoji obveznosti plačila sodne takse, ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanje svoje dejavnosti.

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.

9. V predlogu za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo je namreč zatrjevala le, da se zadolženost tožene stranke povečuje, da posluje z izgubo, ter da je stanje na njenih TRR takšno, da ne razpolaga z dovolj sredstvi, da bi sodno takso v znesku 4.875,00 EUR takoj in v enkratnem znesku lahko poravnala. Izpostavila je še, da glavnino aktive tožene stranke tvorijo odprte terjatve do kupcev v višini 855.001,51 EUR ter je dejstvo tako velikega obsega odprtih neporavnanih terjatev do raznih kupcev poglavitni vzrok nelikvidnosti ter slabega poslovanja tožene stranke.

10. Glede na takšno trditveno podlago predloga za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožena stranka izkazuje premoženje, ki znatno presega znesek dolžne sodne takse (obstoj terjatev v višini 855.162,56 EUR, opredmetena sredstva v višini 52.118,40 EUR ter zaloge v višini 23.034,88 EUR), pravilno presodilo, da tožena stranka pogojev za oprostitev plačila sodne takse ne izkazuje.

11. Tožena stranka v predlogu ne zatrjuje dejstev, da pri obstoju terjatev gre za terjatve, ki so težko izterljive ali neizterljive v roku enega leta, ter da opredmetena sredstva predstavljajo opremo, ki jo tožena stranka potrebuje za svoje poslovanje, hkrati pa ne gre za hitro unovčljiva sredstva, ter da zaloge na presečni dan 31. 12. 2017 ne predstavljajo trenutnega stanja zalog. Tovrstne trditve ponuja tožena stranka šele sedaj v pritožbi. Teh trditev sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Ne more pa jih upoštevati niti pritožbeno sodišče - gre namreč za nedovoljene pritožbene novote, saj tožena stranka ni izkazala, da v pritožbi zatrjevanih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za taksno oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

12. Je pa sodišče prve stopnje, upoštevaje trditve in dokaze tožene stranke glede njenega likvidnostnega stanja, predlogu tožene stranke ugodilo z odlogom plačila sodne takse. Sodišče je temu predlogu ugodilo v celoti, tako kot ga je predlagala sama tožena stranka, in sicer za obdobje šestih mesecev, zato se tožena stranka sedaj ne more sklicevati na dejstvo, da je takšen rok odloga absolutno prekratek, ter da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se toženi stranki ugodi odlog plačila le za obdobje šestih mesecev od izdaje sklepa.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1411/2015
• VSL Sklep I Cpg 354/2021
• VSL Sklep II Cp 33/2022