<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep IV Kp 49725/2015

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2019:IV.KP.49725.2015
Evidenčna številka:VSM00019036
Datum odločbe:22.01.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Aleksander Karakaš (preds.), Zdenka Klarič (poroč.), Leonida Jerman
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zavrženje zasebne tožbe - kaznivo dejanje samovoljnosti - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov

Jedro

Za presojo, ali je kaznivo dejanje samovoljnosti storjeno, je namreč nujen predpogoj, da je ta pravica (ali domnevna pravica) v opisu dejanja konkretno opredeljena, bodisi, da gre za stvarno ali obligacijsko pravico.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnih tožilk B. K. in V. K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilki sta kot strošek pritožbenega postopka dolžni plačati vsaka 50,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP zavrglo zasebno tožbo zasebnih tožilk B. K. in V. K. zoper obdolženega M. V. zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP sta zasebni tožilki dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec zasebnih tožilk zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu napadenega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zasebno tožbo zasebnih tožilk utemeljeno zavrglo. Za svojo odločitev je navedlo vse potrebne in pravno pravilne razloge, ki se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje, ter se v izogib ponavljanju na obrazložitev napadenega sklepa tudi sklicuje.

5. Pritožba, ki uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, v nadaljevanju ne pojasni, na kakšen način bi naj prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in za katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP bi naj pri tem šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine pritožbenih navedb, zato uveljavljane kršitve ni mogoče preizkusiti.

6. Kršitev kazenskega zakona pa uveljavlja pritožba z navajanji, da izrek zasebne tožbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. S tem, ko je obdolženec na vhodna vrata predmetnega stanovanja namestil dve iverni plošči, je onemogočil vstop v stanovanje, zasebnima tožilkama pa odvzel lastninsko upravičenje iz naslova uporabe nepremičnine. Enako velja glede odstranitve kovinskega nadstreška, elektroinštalacij zvonca in luči ter samega zvonca. Obdolženec je s takim ravnanjem zasebnima tožilkama odvzel pravico do razpolaganja in uporabe njima solastne nepremičnine. Iz zasebne tožbe je tako nedvomno razvidno, da gre v predmetni zadevi za varovanje njune lastninske pravice do stanovanja.

7. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno zaključilo, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pomanjkljiv, zaradi česar očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Bistvo kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 je v storilčevem samovoljnem jemanju njegove ali domnevne pravice, to je pravice, za katero v dobri veri (zmoti) misli, da mu pripada. Kaznivo dejanje je dokončano z odvzemom pravice (zakon uporablja dovršno obliko glagola, to je „vzame“ in ne „jemlje“), torej takrat, ko je storilec z izvršitvijo dejanja prišel v položaj, ko lahko pravico uporablja. Pritrditi je razlogom napadenega sklepa, da v opisu obdolžencu očitanih ravnanj ni konkretizirana pravica, ki bi si jo obdolženec samovoljno vzel oziroma za katero bi mislil, da mu pripada. Za presojo, ali je kaznivo dejanje samovoljnosti storjeno, je namreč nujen predpogoj, da je ta pravica (ali domnevna pravica) v opisu dejanja konkretno opredeljena, bodisi, da gre za stvarno ali obligacijsko pravico. Šele taka konkretizacija opisa namreč omogoča zaključevanje, če je obdolženec tako pravico dejansko imel oziroma je le mislil, da jo ima in ali je šlo za samovoljno vzetje take pravice. Zato v opisu dejanja ne more zadoščati le konkretizacija izvršitvenega načina (v obravnavanem primeru: demontiranje in odstranitev kovinskega nadstreška nad vhodom v stanovanje, elektroinštalacije zvonca in luči ter samega zvonca in luči ob vhodu v stanovanje; onemogočanje vhoda v stanovanje z namestitvijo dveh ivernih plošč), saj je na iste izvršitvene načine mogoče samovoljno jemanje različnih pravic oziroma domnevnih pravic. Glede na navedeno predstavlja taka konkretizacija pravice pri obravnavanem kaznivem dejanju njegov konstitutivni znak, zato ne zadošča v opisu dejanja le povzemanje abstraktnega zakonskega znaka. Pa tudi navedba, da si je obdolženec vzel pravico, za katero je mislil, da mu pripada, in sicer varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice in varstvo pravice do posesti, ne zadošča. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da pravica do zaščite pred vznemirjanjem lastninske pravice ni ne stvarna in ne obligacijska pravica, ampak le upravičenje lastnika do varstva njegove stvarne pravice (torej lastninske pravice). Prav tako tudi varstvo pravice do posesti ni ne stvarna in ne obligacijska pravica, ampak upravičenje posestnika do varstva oblasti nad določeno stvarjo. Ker dejanje, ki v opisu nima konkretiziranih vseh zakonskih znakov (kar je v konkretnem primeru nedvomno mogoče ugotoviti glede zakonskega znaka vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada), ni kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje zasebno tožbo zasebnih tožilk utemeljeno zavrglo (prim. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 41364/2011-101 z dne 24. 9. 2015 in I Ips 305/2004 z dne 15. 9. 2005).

8. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo pooblaščenca zasebnih tožilk zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Ker zasebni tožilki s pritožbo nista uspeli, sta na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžni plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer vsaka 50,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 310, 310/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1NzYw