VSM Sodba I Cp 912/2018

Jedro

Ni moč slediti pritožbenim trditvam, da je materialna škoda po pogojih AO-PLUS izključena oziroma ni krita. Takšno stališče pritožbe je zmotno in v nasprotju s pogoji AO-PLUS.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek poslej v celoti glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 11.937,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2015 do plačila ter ji povrniti 1.897,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne."

II. Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 90,00 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 13.937,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2015 ter 2.214,25 EUR pravdnih stroškov (točka I. izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek do zahtevanih 18.902,61 EUR zavrnilo (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo. Graja odločitev sodišča prve stopnje, ko mu ni priznalo stroškov za sestavo prve pripravljalne vloge, nadalje za sestavo končnega poročila stranki, oboje povečano za 2% materialnih stroškov in 22% DDV ter za stroške pred pravdo izdelanega izvedenskega mnenja (skupno za nadaljnjih 740,88 EUR pravdnih stroškov). Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga spremembo sodbe v smislu znižanja odškodnine in posledično pravdnih stroškov. Navaja, da je odškodnina odmerjena previsoko, tako iz nasklova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti, pri čemer bi bila primerna odškodnina za prvo obliko škode 3.500,00 EUR (namesto odmerjenih 7.000,00 EUR), za drugo pa prav tako 3.500,00 EUR (namesto odmerjenih 6.500,00 EUR). Nadalje se pritožuje tudi zoper prisojeno odškodnino iz naslova premoženjske škode, iz naslova izgube na zaslužku (1.898,61 EUR) s trditvijo, da po pogojih AO-PLUS materialna škoda ni krita, prav tako pa tožniku ne gredo stroški zdravljenja (70,00 EUR), saj sodišče ni ugotavljalo dejstev ali je bil račun izdan v vzročni zvezi s škodnim dogodkom ali pa zaradi bolezenskih stanj. Priglaša stroške v višini sodne takse za pritožbo.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke njene pritožbene trditve v celoti prereka kot neutemeljene ter priglaša stroške.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 13.500,00 EUR (iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 7.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti 6.500,00 EUR) in iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku 1.898,61 EUR in stroškov zdravljenja 70,00 EUR, skupno 15.468,61 EUR. Z izpodbijano sodbo je naložilo toženki plačilo 13.937,11 EUR po tem, ko je od vsote navedenih zneskov (15.468,61 EUR) odštelo valoriziran znesek že s strani toženke izplačane odškodnine 1.531,50 EUR.

8. Nesporno med pravdnima strankama je bilo, da je do zavarovalnega primera prišlo in je v obravnavanem primeru potrebno na podlagi med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe (police) uporabiti Posebne pogoje za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-PLUS 02/2013 (v nadaljevanju AO-PLUS). V našem primeru je tožnik kot zavarovanec pri vožnji z motorjem padel, v posledici česar mu je nastala škoda, ki jo v tem postopku terja od toženke (zavarovalnice).

9. V škodnem dogodku je tožnik utrpel: udarnino levega komolca, udarnino leve rame, strganino rotatorne manšete leve rame, udarnino leve strani prsnega koša in nateg vratnih mišic kot lažjo poškodbo vratu, brez poškodbe vratne hrbtenice, kot evidentno izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke prof. dr. M.V. dr. med., specialista splošne kirurgije in travmatologije (v nadaljevanju izvedenec) postavljenega v tem postopku, ki sta ga sprejeli obe stranki in na podlagi katerega, ob upoštevanju tožnikove izpovedbe ter medicinske dokumentacije, je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg in višino škode.

10. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih mu kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona) in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Na podlagi prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov in na tej podlagi sprejetih dejanskih zaključkov je sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, ob upoštevanju pogojev AO-PLUS s veljavnih v času nastanka škodnega dogodka kot sestavnega dela zavarovalne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama kot pogodbenima strankama (zavarovalna polica št. 607-7593597), delno zmotno pa je uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju višine nepremoženjske škode (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

O pritožbi toženke:

11. Toženka graja odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo: iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti kolikor je odmerjena nad 3.500,00 EUR (odmerjena 7.000,00 EUR) in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika v kolikor je odmerjena nad 3.500,00 EUR (odmerjena v višini 6.500,00 EUR) ter nasprotuje priznanju premoženjske škode iz naslova izgube na zaslužku in stroškov zdravljenja.

12. Pri odmeri višine odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnih določb materialnega prava (179. in 182. člen OZ), z upoštevanjem kriterijev za odmero denarne odškodnine za telesne bolečine in strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti¹.

13. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine:

- iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem upoštevalo intenziteto tožnikovih telesnih bolečin ter čas trajanja bolečinskega obdobja (dva dni hude stalne telesne bolečine, v času fizioterapije občasne srednje hude bolečine kumulativno šest tednov ter trajne in občasne lahke telesne bolečine kumulativno približno tri mesece, pri čemer občasne lahke bolečine tožnik še vedno trpi pri določenih gibih in spremembah vremena in napornejših delih) in vse neugodnosti med zdravljenjem (jemanje analgetikov, kontrolni pregledi pri osebnem zdravniku in specialistih, različne preiskave kot npr. RTG, MRI..., opravljanje fizioterapije, operativni poseg v splošni anesteziji, dvodnevna hospitalizacija, zdraviliško zdravljenje, bolniški stalež...),

- za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti upoštevalo, da so tožniku ostale anatomske posledice (brazgotine ter fiksacija poškodovane rotatorne manšete na narastišče ter stanje po prerezu kite dolge glave dvoglave nadlaktne mišice), funkcionalne posledice (boleče preskakovanje v rami ob večjih obremenitvah) ter subjektivne posledice (izvajanje del z visoko dvignjenima rokama s povečanimi napori), kot trajne posledice, zaradi katerih je omejen tako v vsakodnevnem življenju kot tudi na delovnem mestu (kuhar) in izvajanju prostih aktivnosti, kar vse mu povzroča duševno trpljenje.

14. Navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje dajejo podlago za znižanje odškodnine, za kar se zavzema pritožba toženke. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina v skupni višini 13.500,00 EUR (7.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ter 6.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), odmerjena nekoliko prenizko in bi bila po oceni sodišča druge stopnje primerna odškodnina skupno v višini 11.500,00 EUR. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da predstavlja odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem (upoštevaje, da bo tožnik v bodoče trpel trajne bolečine)², ustrezno zadoščenje tožniku in predstavlja pravično denarno odškodnino iz tega naslova. Nekoliko previsoko pa je sodišče ocenilo tožnikovo duševno trpljenje zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti, ko mu je odmerilo 6.500,00 EUR. Po oceni sodišča druge stopnje je primerna odškodnina iz tega naslova 4.500,00 EUR, upoštevaje pri tem tožnikovo starost (51 let ob škodnem dogodku) in dejstvo, da bo tožnik trpel trajne duševne bolečine na vseh področjih svojega življenja zaradi povečanih naporov, vendar zgolj pri delih, ki zahtevajo gibe nad rameni, kar je posledica poškodovane rotatorne manšete leve rame.

15. Zaradi navedenega po oceni sodišča druge stopnje znaša pravično zadoščenje tožniku za utrpelo škodo iz obeh navedenih naslovov skupno 11.500,00 EUR. Znesek predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 10,62 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji³ (iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 6,46 povprečnih mesečnih neto plač, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti pa 4,16 plač), kar je primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse⁴. Odmerjena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

16. V posledici navedenega, ko je sicer sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava tožniku odmerilo nekoliko previsoko odškodnino (v postopku na drugi stopnji znižano za znesek 2.000,00 EUR), je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v navedenem obsegu in odškodnino znižalo (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ni utemeljena pritožbena graja zoper dosojeno odškodnino iz naslova premoženjske škode (izguba na zaslužku in stroški zdravljenja). Tako ni moč slediti pritožbenim trditvam, da je materialna škoda po pogojih AO-PLUS izključena oziroma ni krita. Takšno stališče pritožbe je zmotno in v nasprotju s pogoji AO-PLUS. Res je sicer, da je v 2. členu določeno, da je zavarovalnica dolžna povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb z zavarovanim vozilom povzroči in utrpi njen zavarovanec, vendar pa slednje ni moč razumeti kot, da je s tem izključena premoženjska škoda. Premoženjska škoda je na primer izključena za določeno poškodovanje stvari (peti odstavek 3. člena) oziroma njena višina točno določena, ko gre na primer za pogrebne stroške (šesti odstavek 3. člena), kar pomeni, da je v pogojih AO-PLUS izrecno določeno, katera vrsta premoženjske škode ne obsega zavarovalnega kritja oziroma, katere so tiste izjeme, ko zavarovalnica krije stroške za premoženjsko škodo, pri tem pa premoženjska škoda, ki jo zahteva tožnik iz naslova izgube na zaslužku in v zvezi s stroški zdravljenja zaradi utrpelih poškodb ni izključena. Toženka je torej te stroške dolžna kriti, tožnik pa je njihovo višino nedvomno izkazal z listinskimi dokazili, kar toženka ni prerekala. Iz tega naslova je dolžna poravnati skupno 1.968,61 EUR (1.898,61 EUR iz naslova izgube na zaslužku in 70,00 EUR iz naslova stroškov zdravljenja). Pri tem je neutemeljen tudi toženkin ugovor, da samoplačniški ortopedski pregled (70,00 EUR) ni v vzročni zvezi z zdravljenjem utrpelih poškodb v škodnem dogodku, saj je bil opravljen (kot pravilno obrazlaga sodišče prve stopnje v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe) prav zaradi poškodbe leve rame. Ker pritožba toženke v obsegu grajanja dosojene premoženjske škode ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožnika:

18. Pritožba tožnika zoper odločitev o pravdnih stroškov (zavrnilni del) ni utemeljena.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je zavrnilo s strani tožnika priglašene stroške za:

- sestavo prve pripravljalne vloge, saj je tožnik slednjo vložil po faksu dan pred razpisanim narokom, kar pomeni, da so se sodišče in nasprotna stranka z njo seznanili šele na naroku in nasprotna stranka je takrat tudi odgovorila na trditve v njej ter se pri tem sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe kot pravilnih, poleg tega pa še dodaja, da je s prvo pripravljalno vlogo tožnik odgovarjal na navedbe toženke v odgovoru na tožbo, ki ga je prejel že 16. 1. 2017, prvo pripravljalno vlogo pa vložil šele 21. 6. 2017, dan pred narokom, za katerega vabilo je pooblaščenec tožnika prejel že dne 17. 5. 2017⁵.

- končno poročilo stranki ter se sodišče druge stopnje strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, poleg tega pa dodaja, da tovrstno opravilo odvetnika naslovljeno kot "končno poročilo stranki" kot tako ni opredeljeno v Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT, Ur. l. RS, št. 2/2015), ki v tarif. št. 39 določa, kako se obračunavajo samostojne odvetniške storitve, ki niso zajete v ostalih določbah OT⁶. Nagrada za tovrstno opravilo torej v OT ni predvidena in njeno priznanje nima podlage v materialnem pravu. V našem primeru pa se pooblaščenec do tega opravila, ki ga ob priglasitvi za stranko še ni opravil, ni konkretneje opredelil, da bi ga bilo moč umestiti med opravila po tar. št. 39 OT. Pri tem je opozoriti, da je sodna praksa glede priznanja tovrstnega opravila deljena in ne enotna, kot to napačno zatrjuje tožnik⁷.

- pred pravdo izdelano izvedensko mnenje izvedenke S. z dne 14. 12. 2015, saj mu je toženka nasprotovala in je bil zato v postopku postavljen izvedenec medicinske stroke ter angažiranje izvedenca pred pravdo ni bilo potrebno. Sodišče druge stopnje se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, dodaja pa, da je iz tožnikovega zahtevka iz naslova AO-PLUS zavarovanja zavarovalnici z dne 9. 9. 2015 razvidno, da je tožnik svoj zahtevek obrazložil, izvedenka dr. S. pa je izvedensko mnenje izdelala za tem dne 14. 12. 2015, pri čemer tožnik ne zatrjuje, da je bila trditvena podlaga tožbe v smislu vprašanje njene sklepčnosti⁸ odvisna od slednjega.

20. Pritožba tožnika zoper odločitev o pravdnih stroških iz navedenih razlogov ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsegu stroškovne odločitve, ko je sodišče prve stopnje zgoraj citirane priglašene stroške tožnika zavrnilo kot nepotrebne (155. člen ZPP), potrdilo.

O stroških:

21. Sprememba izpodbijane sodbe z znižanjem odškodnine iz naslova nepremoženjske škode je imela za posledico tudi spremembo izreka o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Po spremembi izpodbijane sodbe je tožnikov uspeh 63,15% (in ne 73,7%). Tožniku so bili na prvi stopnji priznani pravdni stroški v skupnem znesku 3.004,41 EUR (ki pritožbeno niso izpodbijani), zato mu ob upoštevanju njegovega uspeha v pravdnem postopku na prvi stopnji po sedaj spremenjeni odločitvi v višini 63,15% gredo pravdni stroški v znesku 1.897,28 EUR.

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mu stroški za pritožbo ne gredo, prav tako mu ne gredo stroški odgovora na pritožbo toženke, saj s slednjim ni prispeval k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP). Toženka je v pritožbi priglasila zgolj stroške v višini plačila sodne takse za pritožbo. Sodna taksa za pritožbo znaša 375,00 EUR, toženkin uspeh v pritožbenem postopku pa je znašal 24%⁹, kar znaša 90,00 EUR. Te stroške je tožnik dolžan povrniti toženki.

23. Odločitev o stroških celotnega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Upoštevati je potrebno subjektivni in objektivni kriterij, pri čemer se v prvem odmera odškodnine izrazi kot individualno ovrednotenje konkretnih posledic, ki je že sama po sebi z vidika oškodovanca zanj neugodna, in ki ima korektiv v drugem kriteriju, na podlagi katerega se vrednotijo ugotovljene konkretne škodne posledice v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, upoštevaje pomen prizadete dobrine ter objektivne materialne zmožnosti družbe. Z upoštevanjem obeh kriterijev je možno odmeriti oškodovancu pravično denarno odškodnino.
² Tožniku je bila priznana za to obliko škode vsa zahtevana odškodnina.
³ V mesecu marcu 2018 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.083,00 EUR.
⁴ VSRS II Ips 176/2009 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje 26. 2. 2008): odmerjenih 11 povprečnih neto mesečnih plač, za: nihajno poškodbo vratnih mišic, poškodbo mišic rotatorne manšete leve rame (delno natrganje suprastinatusove kite), pri čemer je bilo za telesne bolečine odmerjenih 5,72 plač, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,93 plač, odmera pa zajema tudi odškodnino za strah v višini 1,35 plač, do katere tožnik v našem primeru ni bil upravičen. VSRS II Ips 558/2004 (sodba sodišča prve stopnje izdana 1. 10. 2002): odmerjenih 17 povprečnih mesečnih neto plač, poškodba je zajemala zvin desnega ramena s pretrganjem desne rotatorne manšete, pri čemer je bilo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti odmerjenih 10,20 plač, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenje aktivnosti 5,10 plač, poleg tega sta bili odmerjeni še odškodnini za strah in skaženost, do česar tožnik v našem primeru ni upravičen.
⁵ Sodišče prve stopnje je narok najprej razpisalo za dne 25. 5. 2017, za katerega vabilo je pooblaščenec tožnika prejel 8. 5. 2017, nato vložil prošnjo za preklic le-tega dne 8. 5. 2017, ki ji je sodišče prve stopnje ugodilo in narok preložilo na 22. 6. 2017, vabilo za ta narok pa je pooblaščenec prejel 17. 5. 2017.
⁶ Prva alineja 1. točke tarif. št. 39 govori o posvetu s stranko, 4. točka iste tarif. št. pa o pisnih obvestilih.
⁷ Priglašene nagrade za končno poročilo stranki niso bile priznane v naslednjih zadevah: VSM sklep I Cp 1508/2011, VSL sklep I Cpg 999/2012, VSC sodba Cp 1418/2006, VDSS sodba Pdp 935/2016, VSL sklep II Ip 454/2010, medtem ko je ta strošek priznalo v zadevah: VSM sodba I Cp 1589/2011, VSL sklep II Cp 2599/2016.
⁸ Sklepčnost tožbe je podana, ko iz njene trditve podlage in ponujenih dokazov izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.
⁹ Pritožbeno sporen je bil znesek iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v višini 3.500,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000,00 EUR in pa premoženjska škoda v višini 1.968,61 EUR, skupno 8.468,00 EUR, pri čemer je toženka uspela z 2.000,00 EUR oziroma s 24%.

Datum zadnje spremembe:

28.06.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 208/2007
• VSL sodba II Cp 702/2005
• VSL sodba II Cp 862/2005