VSM Sklep IV Kp 6520/2017

Jedro

Če je bil torej obtožni predlog, kot to izhaja iz uvoda sklepa, namesto iz njegovega izreka, zavržen na podlagi 435. in 437. člena v zvezi s tretjim odstavkom 76. člena ZKP, potem zlasti zadnja zakonska določba po utemeljenih pritožbenih prizadevanjih ni bila pravilno uporabljena.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca pravne osebe E. d.o.o. iz Š. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje 5. 10. 2018 po 435. in 437. členu v zvezi s tretjim odstavkom 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca pravne osebe E. d.o.o. iz Š. zoper obdolženega V. D. zaradi treh kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Povzeto je vsebina izreka, izdanega v sklepu I K 6520/2017.

2. Sklep ni postal pravnomočen, ker se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca. Pritožil se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi z usmeritvijo, da obtožni predlog vsebinsko obravnava.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Čeprav se pritožnik moti v zatrjevanjih, da kraj storitve kaznivega dejanja ni obvezna sestavina obtožnega predloga kot je to pri obtožnici v rednem kazenskem postopku, katerega določbe se v skrajšanem kazenskem postopku uporabljajo subsidiarno (429. člen ZKP), se je po drugi strani strinjati, da je v konkretnem primeru mogoče kraj(e) storitve posredno prepoznati v opisanih obdolženčevih izvršitvenih ravnanjih. Pomeni, da zgolj neposredno neidentificirani kraj storitve kaznivih dejanj ne more biti tolikšna ovira, da obtožnega predloga v tem primeru ne bi bilo mogoče obravnavati ter ga morebiti kasneje v navedeni smeri popraviti ali dopolniti. Če je bil torej obtožni predlog, kot to izhaja iz uvoda sklepa, namesto iz njegovega izreka, zavržen na podlagi 435. in 437. člena v zvezi s tretjim odstavkom 76. člena ZKP, potem zlasti zadnja zakonska določba po utemeljenih pritožbenih prizadevanjih ni bila pravilno uporabljena.

5. Sploh pa ni bila pravilno uporabljena, če je bil obtožni predlog po razlogih sklepa zavržen še zato, ker pri kaznivih dejanjih pod točko 2 in 3 izreka, pooblastila oziroma bančne garancije ni mogoče šteti za stvar v vsebinskem smislu, kot to določa prvi odstavek 209. člena KZ-1. Tedaj je namreč razlog za zavrženje v 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, ki ga sodišče preizkuša šele, ko je obtožni predlog tako imenovani formalni preizkus prestal. Posredi sta tako dva ločena preizkusa, ki ju v eni odločbi, razen če je to v njenem izreku jasno razmejeno, ne gre združevati.

6. Glede na obrazloženo razveljavitev sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP) bo sodišče prve stopnje navedeni formalni preizkus obtožnega predloga ponovilo. Če bo znova ugotovilo, da ni popoln, bo oškodovanca kot tožilca na pomanjkljivosti konkretizirano opozorilo. Drugače ali v nadaljevanju bo opravilo posebej še materialni preizkus obtožnega predloga, pri katerem bo dodatno pozorno na razliko med določenostjo opisanega znaka kaznivega dejanja in njegovo dokazanostjo, ki ta preizkus po predmetu presega.

Datum zadnje spremembe:

14.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 33029/2019
• VSM Sklep IV Kp 354/2020
• VSL Sklep VII Kp 16613/2022