VSM Sodba IV Kp 16282/2017

Jedro

Upravičenost do brezplačne pravne pomoči kot razlog za oprostitev vrnitve oziroma plačila stroškov kazenskega postopka.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega S. F. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obdolženca po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti vrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, v ostalem pa se pritožba zagovornika obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 16282/2017 z dne 14. 11. 2017 obdolženega S.F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po določilih 57. in 58. člena izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko N.K. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso po tar. št. 7111 v zvezi s 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 72,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o stroških postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in obdolženca oprosti očitkov iz obtožnega predloga.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožba neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa ga je utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča ter se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (točki 6 in 7 izpodbijane sodbe), v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa dodaja:

5. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da ni dovolj materialnih dokazov, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, saj se sodišče prve stopnje opira na izpoved oškodovanke, ki pred sodiščem v zvezi z odtujenim kolesom ni vedela povedati ničesar drugega, razen tega, kar ji je povedal njen sin J.N., prav tako pa so izpovedbe posameznih prič kontradiktorne.

6. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno verjelo oškodovanki, ki je izpovedala, da je bil obdolženec tisti, ki ji je iz kleti odtujil kolo ter v kleti zanetil požar, saj je prepričljivo pojasnila, da ji je vse to povedal njen sin J.N., njemu pa je to povedal obdolženec sam. Dejstvo, da je oškodovanka o kaznivem dejanju in njegovem storilcu vedela povedati to, kar je v zvezi s tem izvedela od sina, na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne more vplivati, saj je njena izpoved v celoti potrjena z izpovedbo njenega sina in njegovega prijatelja L.J.. Slednja sta namreč skladno izpovedala, da je obdolženec po predhodnem dogovoru prišel k J. v delavnico, kjer je bil tudi L., obdolženec pa je J. povedal, da je iz kleti njegove mame odtujil kolo, pred tem pa zanetil tudi kontrolirani požar, povedal mu je tudi za lokacijo, kjer naj bi našel kolo. Njihove izpovedbe so skladne v vseh bistvenih podrobnostih, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Zato pritožba, ki selektivno izpostavlja neskladja v njihovih izpovedbah, ne more biti uspešna. Vprašanje, ali je oškodovanka vedela, da ima njen sin v popravilu avtomobil, last obdolženčeve mame, ali je vedela za denar, ki ga je v ta namen prejel od obdolženca ter da je njen sin v kazenskem postopku zaradi goljufije, prav tako pa tudi vprašanje, kdaj točno naj bi J. poklical oškodovanko (takoj za obdolženčevih priznanjem ali kasneje) ter jo seznanil z odtujitvijo kolesa, pa so neodločilna dejstva in gre zgolj za manjša neskladja, ki niso takšne narave, da bi terjala drugačno oceno njihove verodostojnosti, kot jo je podalo sodišče prve stopnje. Določena razhajanja je namreč v izpovedbah prič, zlasti glede obstranskih okoliščin dogodka, pričakovati, v konkretnem primeru pa je prvostopenjsko sodišče pravilno njihove izpovedbe pravilno ocenilo kot prepričljive in skladne, zaradi česar je tudi pravilno zaključilo, da je dokazano, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

7. Tudi nadaljnja pritožbena izvajanja, da L.J. ni vedel povedati, kako je J. reagiral na obdolženčevo priznanje ne morejo omajati verodostojnosti priče, saj od nje ni mogoče pričakovati, da bi se kot stranski opazovalec spomnila podrobne vsebine tega pogovora in reakcij vpletenih, poleg tega pa pritožba spregleda, da je priča v nadaljevanju pojasnila, da sta se J. in obdolženec pogovarjala v smislu, zakaj je obdolženec kolo odpeljal, kar njeno verodostojnost okrepi, prav tako pa je priča o ključnih vprašanjih izpovedovala jasno in natančno ter skladno z izpovedbami ostalih prič.

8. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče, glede na uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Obdolžencu je izreklo primerno sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave, v njej pa mu določilo ustrezno zaporno kazen in preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče zaključuje, da bo prav izrečena pogojna obsodba tako vplivala nanj, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

9. Je pa bilo treba ugoditi pritožbi glede odločbe o stroških postopka, saj pritožnik pravilno izpostavlja, da bi bilo obdolženca potrebno oprostiti vrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka, ker je upravičen do brezplačne pravne pomoči. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP namreč lahko sodišče oprosti obdolženca povrnitve stroških ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Dodatno je v šestem odstavku 11. člena ZST-1 določeno, da je do celotne oprostitve plačila taks upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Iz podatkov spisa pa izhaja, da je obdolženec upravičen do brezplačne pravne pomoči po odločbi Okrožnega sodišča v Mariboru Bpp 339/2017 z dne 5. 7. 2017, in sicer mu je dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v tej zadevi. Glede na navedeno je bilo potrebno obdolženca oprostiti tako plačila tako sodne takse kot vrnitve ostalih stroškov kazenskega postopka, saj bi bilo glede na ugotovljeno premoženjsko stanje po navedeni odločbi z njihovim plačilom ogroženo njegovo vzdrževanje.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Datum zadnje spremembe:

10.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 56894/2018
• VSK Sodba II Kp 10837/2020
• VSM Sodba IV Kp 33610/2019