VSM Sodba PRp 161/2018

Jedro

Prekršek vožnje motornega vozila v cestnem prometu, ki ga vozi oseba, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi (3. točka prvega odstavka 56. člena ZVoz-1) šteje za hujši prekršek v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), kar utemeljuje zaključek, da je zaradi izvrševanja takšnega prekrška ogrožena splošna prometna varnost in ogroženo varovanje življenja ljudi. Prvostopenjsko sodišče je zato stransko sankcijo odvzema predmeta, osebnega avtomobila, utemeljeno izreklo zasledujoč tudi namen iz drugega odstavka 25. člena ZP-1, to je preprečiti nadaljnjo uporabo osebnega avtomobila na način, ki bi lahko ogrozil temeljne dobrine splošne varnosti in varovanja življenja ljudi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega I. P., odvetnika V. B., se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR v 15. dneh po vročitvi te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega I. P. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena v povezavi s 3. točko prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1) in mu je zanj izreklo glavno sankcijo globo v znesku 500,00 EUR in stransko sankcijo odvzema predmeta, osebnega avtomobila znamke Ford, tip Mondeo 2.2, registrske številke MB , številka šasije (v nadaljevanju osebni avtomobil) last P. H., ki se po pravnomočnosti sodbe proda. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo obdolženemu prav tako naložilo plačilo stroškov postopka o prekršku, in sicer plačilo sodne takse v znesku 100,00 EUR in plačilo stroškov izdelave cenilnega poročila v znesku 374,01 EUR ter sklenilo, da bo o nastalih stroških v zvezi z zasegom, začasnim odvzemom vozila ter v zvezi s stroški hrambe vozila odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje zagovornik obdolženca, odvetnik V. B., iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločitve o sankcijah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe ugotavlja, da v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki jo pritožnik uveljavlja, ker po njegovem stališču izrek sodbe ni razumljiv, ni podana. Po oceni pritožbenega sodišča opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, s katerim prvostopenjsko sodišče obdolžencu očita storitev prekrška po osmem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena ZVoz-1, vsebuje vse konkretne izvršitvene znake tega prekrška, to je vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu, ne da bi obdolženec imel veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo motornega vozila kategorije B.

5. Spisovno gradivo izkazuje, da pritožba prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, ker je obdolženega vabilo na narok, na katerem bi opravilo soočenje obdolženega s policistoma, obdolženi pa vabila ni prejel pravočasno oziroma ga je prejel v poštni nabiralnik šele po tem, ko je bil narok že mimo. Sodišče namreč obdolženega ni vabilo na soočenje s kot pričama zaslišanima policistoma, saj tega dokaza v postopku o prekršku ni izvajalo. Obdolženi je bil dne 14. 6. 2018 pred prvostopenjskim sodiščem zaslišan, kjer je dobil vse potrebne pravne pouke iz 114. člena ZP-1, v skladu s čemer mu je bila omogočena pravica do obrambe. Tako je bil med drugim poučen, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov, in da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, vendar je navedel, da ne želi biti prisoten pri izvajanju nadaljnjih dokazov. Prvostopenjsko sodišče zato obdolženca ni vabilo k izvajanju nadaljnjih dokazov z zaslišanjem prič, dokaznega predloga za soočenje s policistoma pa obdolženec tudi ni podal.

6. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška, dokazno oceno izpodbijane sodbe pa je utemeljeno oprlo na skladni izpovedbi v postopku zaslišanih prič policistov B. G. in policistke M. P., ki sta oba skladno izpovedala, da sta obdolženega neposredno zaznala pri vožnji osebnega avtomobila po B. cesti v Mariboru in ga prepoznala, saj sta ga že pred nekaj meseci imela v postopku, zato sta svoje vozilo obrnila in zapeljala za njim ter ga nato ustavila na M.i ulici številka 34. Oba sta tudi skladno izpovedala, da je obdolženčeva partnerka na kraj ustavitve prišla šele naknadno. Na tej podlagi tudi pritožbeno sodišče kot neprepričljiv ocenjuje zagovor obdolženega, ki storitev očitanega mu prekrška zanika in navaja, da je osebni avtomobil vozila njegova partnerka P. H., kot tudi izpovedbo kot priče zaslišane P. H., ki obdolženčev zagovor potrjuje. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje razlogom, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja v točki 3. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki v celoti podpirajo zaključek, da je obdolženi storil očitani mu prekršek na način, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem smislu in zato tudi nadaljnje izvajanje dokazov za razjasnitev dejanskega stanja ne bi moglo spremeniti ničesar relevantnega.

7. Pritožnik šele v pritožbi navaja, da bi ga sodišče moralo soočiti s policistoma in opraviti soočenje med policistoma in pričo H., da bi se ugotovile vse relevantne okoliščine v zvezi z dogajanjem kritičnega dne, medtem ko ob podaji zagovora pred prvostopenjskim sodiščem takšnih dokaznih predlogov ni podal, že v vabilu na zaslišanje pa je bil opozorjen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Pritožnik v pritožbi tudi ne zatrjuje okoliščin, zaradi katerih navedenih dokaznih predlogov ne bi mogel uveljavljati do odločitve o prekršku.

8. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obdolženemu za obravnavani prekršek izreklo ustrezni sankciji. Tako mu je izreklo za storjeni prekršek v osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 predpisano glavno sankcijo globo v znesku 500,00 EUR in na podlagi drugega odstavka 25. člena ZP-1 fakultativno predpisano stransko sankcijo odvzema predmeta, osebnega avtomobila, last P. H., ki je bil obdolženemu zasežen ob storitvi prekrška.

9. Sodišče prve stopnje je kot bistvene razloge za odvzem zaseženega osebnega avtomobila, last P. H., v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je pri tem upoštevalo okoliščino, da je obdolženec v zadnjih treh letih bil že dvakrat kaznovan zaradi istovrstnega prekrška. S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru PR 183/2018, z dne 22. 3. 2018, ki je postala pravnomočna 5. 4. 2018, pa je obdolženi bil kaznovan med drugim za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, ki ga je storil z istim vozilom, kot v obravnavani zadevi, a ga je takrat sodišče vrnilo lastnici P. H.. Navedeno pa kaže, da obdolženec ne spoštuje cestno prometnih predpisov, in da izrečeni globi nanj očitno nista imeli zadosti vpliva v smislu, da prekrška ne bi ponavljal. Na nevarnost, da bi obdolženec s tem vozilom ponovil prekršek, pa kaže tudi ravnanje lastnice vozila, ki je obdolžencu kljub temu, da ji je bilo navedeno vozilo zaradi tega, ker ga je obdolženec v cestnem prometu vozil kljub temu, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, enkrat že zaseženo, nato pa vrnjeno, vendar ga je kljub temu ponovno zaupala za vožnjo obdolženemu ter zato tudi ni nobenega jamstva, da obdolženec vozila ne bi upravljal še naprej, če bi ga sodišče vrnilo njegovi izvenzakonski partnerki.

10. Pritožbeno sodišče z v prejšnji točki obrazložitve te sodbe povzetimi nosilnimi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo kot utemeljitev za odvzem osebnega avtomobila, soglaša. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je obdolženec specialni povratnik, obravnavani prekršek pa je z istim vozilom ponovno storil v krajšem časovnem obdobju. Očitno je torej, da dosedaj izrečene sankcije pri obdolženem niso dosegle specialno preventivnega namena, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča ponavljanje istovrstnih prekrškov obdolžencu mogoče preprečiti le z izrekom stranske sankcije odvzema osebnega avtomobila, pri vožnji katerega je bil zaloten in obdolženca na ta način kot voznika izločiti iz cestnega prometa ter mu s tem preprečiti njegovo ponavljanje istovrstnega prekrška vožnje osebnega avtomobila v cestnem prometu kljub temu, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja in s tem povečati splošno varnost v cestnem prometu.

11. Pritožbeno sodišče odgovarja pritožniku, ki v pritožbi poudarja, da obdolženec ni izvrševal nobenih drugih prekrškov, razen vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja, zato meni, da zaradi takšnega njegovega ravnanja ni bila ogrožena splošna varnost ter življenje in zdravje ljudi, izkazana pa bi tudi morala biti realna možnost ogrozitve navedenih dobrin glede na ravnanje obdolženega v preteklosti in ne samo abstraktna možnost. Pritožnik nima prav, saj tudi prekršek vožnje motornega vozila v cestnem prometu, ki ga vozi oseba, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi (3. točka prvega odstavka 56. člena ZVoz-1) šteje za hujši prekršek v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), kar utemeljuje zaključek, da je zaradi izvrševanja takšnega prekrška ogrožena splošna prometna varnost in ogroženo varovanje življenja ljudi. Prvostopenjsko sodišče je zato stransko sankcijo odvzema predmeta, osebnega avtomobila, utemeljeno izreklo zasledujoč tudi namen iz drugega odstavka 25. člena ZP-1, to je preprečiti nadaljnjo uporabo osebnega avtomobila na način, ki bi lahko ogrozil temeljne dobrine splošne varnosti in varovanja življenja ljudi.

12. Zaradi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo pritožnika na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

13. Odločitev o naložitvi sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilu prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, znesek sodne takse 150,00 EUR pa je odmerjen na podlagi tarifne številke 8132 Taksne tarife v skladu z Zakonom o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

10.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSC sodba PRp 220/2015
• VSL sodba PRp 6/2016
• VSC Sklep PRp 5/2022