VSM Sklep II Kp 40497/2016

Jedro

Za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve se zahteva vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca L. K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v skladu z določbo tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožnico oškodovanca kot tožilca L. K., ki jo je po svojem pooblaščencu, vložil zoper obdolženega B. P. zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep se je pooblaščenec oškodovanca kot tožilca pritožil zaradi vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugovor obdolženca zoper obtožnico zavrne.

3. Na pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca je odgovoril zagovornik obdolženca, ki je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo oškodovanca zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo obtožnico oškodovanca kot tožilca. Za svojo odločitev je navedlo vse potrebne in pravno pravilne razloge, ki se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje, ter se v izogib ponavljanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi sklicuje.

6. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in zakonitosti sklepa sodišča prve stopnje. Slednji temelji na določbi tretjega odstavka 76. člena ZKP in dejstvu, da obtožnica oškodovanca kot tožilca, ki jo je vložil po svojem pooblaščencu, kljub pozivu sodišča, da jo popravi oziroma dopolni, še vedno ne vsebuje vseh sestavin, kot jih določa 2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP, saj ne vsebuje opisa preslepitvenega namena kot zakonskega znaka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1. Zmotno je tako stališče pritožbe, da je oškodovanec kot tožilec v obtožnici z dne 12. 3. 2018, dopolnjeni dne 15. 5. 2018, jasno opisal in dokazal preslepitveni namen obdolženca, saj je sodišče prve stopnje, upoštevajoč sodno prakso Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, pravilno pojasnilo, da bi morali zakonski znaki kaznivega dejanja izhajati že iz opisa dejanja, navedenega v tenorju obtožbe, ki predstavlja okvir predmeta obravnavanja in sodišču omogoča vrednotenje storilčevega ravnanja, obdolžencu pa hkrati zagotavlja možnost učinkovite obrambe. V obravnavani zadevi pa iz opisa dejanja v tenorju obtožnice glede opisa preslepitve izhaja zgolj, da je obdolženec pri sklenitvi posojilne pogodbe z dne 25. 10. 2012 oškodovancu kot tožilcu „zamolčal, da je brez sredstev in prezadolžen, niti mu zneska zaradi nezmožnosti plačila ni zmogel vrniti“ ter mu z izjemo treh plačil iz naslova dogovorjenih obresti posojenega zneska tudi „vse do danes ni vrnil“. Takšne navedbe tudi po presoji pritožbenega sodišča same zase ne zadostujejo za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Sodišče prve stopnje je v skladu z zgoraj citirano sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pravilno obrazložilo, da se za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve zahteva vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti. To storilčevo zavest lahko izpeljemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve, pri čemer takšna konkretizacija preslepitve spada v tenor obtožnega akta. V obravnavani zadevi iz opisa kaznivega dejanja kaj več od tega, da med oškodovancem kot tožilcem in obdolžencem obstajajo neporavnane obveznosti, ne izhaja, saj ni ustrezno konkretiziran oziroma izpolnjen zakonski znak preslepitve oziroma preslepitveni namen.

7. Ker je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča iz opisa kaznivega dejanja v dopolnjeni obtožnici razvidno zgolj civilnopravno razmerje (neizpolnitev pogodbe), ki pa ne more biti predmet kazenskopravnega varstva, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obtožnico oškodovanca kot tožilca zavrglo.

8. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

06.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 59269/2020
• VSM Sklep II Kp 55647/2019
• VSRS Sodba I Ips 47130/2015