VSM Sodba I Cp 772/2018

Jedro

Toženka lastninske pravice tožnika na zahtevanih premičninah ni prerekala, saj je v odgovoru na tožbo sama navajala, da je tožnik te stvari res imel, le da jih je že odnesel s seboj. Glede na določbo prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP izključna lastninska pravica tožnika na zahtevanih premičninah v predmetnem postopku tako ni bila predmet dokazovanja in bi sodišče prve stopnje moralo izhajati iz prepričanja, da je lastninska pravica tožnika na teh premičninah izkazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke v roku 15 dni uveljavljal izročitev premičnin, in sicer plinske jeklenke, osem kosov kovinskih zagozd in pleskarskega orodja, ki ga sestavljajo valjček, dve lopatici (ožja in široka) ter trije čopiči (8, 10 in 12 centimetrov), plačilo 2.292,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 16. 2. 2017, do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka v roku 15 dni plača 2.411,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 16. 2. 2017, do plačila ter mu v istem roku povrne še pravdne stroške, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zvezi z zahtevkom na izročitev premičnin nasprotuje zaključku izpodbijane sodbe, da zahtevanih premičnin ni v zadostni meri individualiziral ter ni dokazal, da so v njegovi lasti in v posesti toženke. Zatrjuje, da je vse premičnine natančno opisal tako, da jih je možno ločiti od ostalih premičnih stvari. Ob tem dodaja, da toženka lastninske pravice tožnika na teh stvareh niti ni prerekala, saj je navajala zgolj, da je tožnik vse stvari že odpeljal. Pritožnik je prepričan, da navedeno ne drži, kakor ugotavlja sodišče prve stopnje, saj mu toženka ob izselitvi sicer ne bi zagotavljala, da stvari lahko odnese kdaj drugič. V zvezi s tem pojasnjuje, da je toženki v letu 2016 poslal poziv za prevzem stvari, vendar ga je toženka »nagnala, da nima tam kaj iskati.« Po stališču pritožbe tudi iz tega razloga ne gre verjeti toženki ter njenemu sinu M.G., da je imel tožnik možnost vse svoje stvari vzeti s seboj in da zahtevanih premičnin pri toženki več ni. Tožniku zaradi časovne odmaknjenosti sedaj ni znano, kjer točno pri toženki se te premičnine nahajajo, v kolikor bi jih že odnesel, pa s predmetno tožbo ne bi zahteval njihove vrnitve. Glede podrejenega zahtevka za plačilo vrednosti premičnin kot zmotno in preuranjeno zavrača še argumentacijo izpodbijane sodbe, da je njihovo denarno vrednost zgolj pavšalno oziroma neizkazano opredelil. Vrednost zahtevanih premičnin je tožnik namreč ocenil glede na primerljive cene, za ugotovitev točne vrednosti pa je predlagal pritegnitev cenilca. V zvezi z zahtevkom na plačilo 2.292,00 EUR tožnik vztraja, da je bil mesečni znesek 382,00 EUR, ki so ga plačevali J.Ž., dejansko namenjen poplačilu kredita. Zaključki prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo izpovedbi toženke ter njenih sinov in J.Ž., ki so bili zaslišani kot priče, so po prepričanju pritožbe zmotni in tudi protispisni, podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje do ključnega dokaza, to je oporoke toženke z dne 18. 2. 2014, ni opredelilo, sprejeta odločitev pa je s to oporoko tudi v nasprotju. Iz oporoke toženke namreč izhaja, da so se tožnik, toženka in njena sinova 18. 11. 2013 preselili v stanovanjsko hišo v I. 77 z dogovorom, da bodo skupaj živeli in za to hišo mesečno plačevali 382,00 EUR do izplačila 31. 10. 2037, ko bo postala njihova skupna last. Izjavo toženke, da je oporoko napisala v izogib intervencijam policije in da je praktično laž, pa pritožba označuje kot nelogično in neživljenjsko. Izpovedba toženke tako ni prepričljiva in tudi ni podprta z ostalimi dokazi. Priči J.Ž. ne gre verjeti, da bi se odpovedal najemnini z namenom poplačila kredita pri banki. Ni namreč izkustveno sprejemljivo, da bi se nekdo odpovedal plačilu najemnine za tri etažno stanovanjsko hišo večje vrednosti ob predpostavki, da je najemnik najemnino pripravljen plačevati. Prav tako ni moč verjeti toženki in njenima sinovoma, da so v nepremičnino vlagali z namenom udobnega življenja in dobrega počutja ter da so se odpovedali upravičenjem iz naslova vlaganj. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbo 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), saj je po mnenju tožnika dokazano, da znesek, ki so ga plačevali, ni bil namenjen za tekoče stroške vzdrževanja stanovanjske hiše oziroma bivanja, temveč zaradi pridobitve lastninske pravice na tej nepremičnini, v posledici česar je tožnik prikrajšan za vtoževani znesek. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejenemu zahtevku za plačilo denarnega zneska, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Podana ni niti pritožbeno zatrjevana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma pritožnik s sklicevanjem nanjo vsebinsko graja prvostopenjsko dokazno presojo. Le-to je sodišče prve stopnje opravilo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP in v tem okviru pravilno razjasnilo vse za odločitev ključne okoliščine primera. Tudi smiselno zatrjevana procesna kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP in posledično pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato nista podana. Ob pravilno ugotovljenem pravno relevantnem dejanskem stanju je odločitev z izpodbijano sodbo tudi materialnopravno pravilna.

6. V predmetnem postopku tožnik od toženke po razpadu njune izvenzakonske skupnosti, v kateri sta nesporno živela od 25. 8. 2010 do 18. 12. 2015, in sicer najprej na domačiji tožnice v T., nato pa od novembra 2013 do 18. 12. 2015 v I. 77, zahteva izročitev določenih premičnin kot njegovo posebno premoženje oziroma podrejeno plačilo njihove vrednosti (2.411,00 EUR s pripadki) ter plačilo zneska 2.292,00 EUR s pripadki iz naslova neupravičene pridobitve. Zatrjuje, da je v obdobju od novembra 2013 do 18. 12. 2015 z mesečnimi plačili v zgoraj navedenem skupnem znesku prispeval k odplačevanju kredita za stanovanjsko hišo v I. 77. Ta bo po odplačilu kredita leta 2037 postala last toženke, ki bo tako obogatena. Sodišče prve stopnje je tako postavljena zahtevka, vključno s podrejenim zahtevkom na plačilo vrednosti terjanih premičnin, po izvedenem dokaznem postopku z izpodbijano sodbo pravilno kot neutemeljena zavrnilo.

7. V zvezi z zahtevkom na izročitev premičnin sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožniku, da je prvostopenjsko sodišče ob sicer materialno pravno pravilnem izhodišču (92. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ)¹ pri razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena glede odločilnih dejstev zmotno zavzelo stališče, da tožnik zahtevanih premičnin ni v potrebni meri individualiziral ter ni dokazal, da so te stvari njegova izključna last. Že navedbe v tožbi² namreč nudijo osnovo za sklep, da je tožnik zahtevane premičnine v potrebni meri individualiziral tako, da jih je mogoče ločiti od preostalih premičnih stvari. Pravilno pa pritožba izpostavlja tudi, da toženka lastninske pravice tožnika na zahtevanih premičninah ni prerekala, saj je v odgovoru na tožbo sama navajala, da je tožnik te stvari res imel, le da jih je že odnesel s seboj. Glede na določbo prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP³ izključna lastninska pravica tožnika na zahtevanih premičninah v predmetnem postopku tako ni bila predmet dokazovanja in bi sodišče prve stopnje moralo izhajati iz prepričanja, da je lastninska pravica tožnika na teh premičninah izkazana.

8. Kljub zgoraj navedenemu pa je tožnikov vrnitveni (reivindikacijski) zahtevek z izpodbijano sodbo pravilno zavrnjen, saj je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze pravilno pretehtalo, da je tožnik premičnine, izročitev katerih terja v predmetnem postopku, že odnesel ob svoji odselitvi. Zatrjevanja toženke in s temi skladno izpovedbo le-te, da je tožnik vse svoje stvari odnesel ob selitvi v B. (18. 12. 2015), pri čemer so mu pri nakladanju ter prevozu stvari pomagali tako toženka kot njena sinova, je namreč zaslišan kot priča skladno potrdil tudi toženkin sin M.G. Tožnik tudi ni prerekal trditev toženke v njeni pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2017, prav tako podkrepljenih z njeno izpovedbo, da je njuna izvenzakonska skupnost od selitve v Ižakovce trajala le še eno leto in je tožnik, z ozirom, da se ni hotel odseliti, imel deset mesecev časa, da poskrbi za svoje stvari, saj je imel v tem obdobju v stanovanjski hiši neomejen dostop. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zato pravilno sledilo zatrjevanjem toženke, da je tožnik vse svoje stvari že odnesel. Da je tožnik to dejansko storil, pa je naslovno sodišče še toliko bolj prepričano ob dejstvu, da je ob selitvi brez nasprotovanja toženke s seboj odpeljal še stvari in predmete, ki sta jih pravdni stranki pridobili v času trajanja njune skupnosti kot skupno premoženje (kamin, na novo preoblečena sedežna garnitura). Trditvam toženke o tem tožnik namreč ni nasprotoval (drugi odstavek 214. člena ZPP), navedena dejstva pa je zaslišan kot priča potrdil tudi sin toženke M.G. Sodišče druge stopnje prav tako verjame toženki, da na zahtevanih premičninah glede na njihovo namenskost nima interesa in bi jih, v kolikor bi jih še imela v posesti, tožniku tudi izročila. V prid navedenemu namreč kaže dejstvo, da je toženka tožniku v teku predmetnega postopka prepustila svojo kosilnico, saj je neuporabno kosilnico tožnika, ki je ostala pri njej in jo je tožnik s predmetno tožbo sprva tudi zahteval (nato pa tožbeni zahtevek v tem delu umaknil), dala za staro železo.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi toženka tožniku ob izselitvi zagotavljala, da si bo svoje stvari lahko odnesel kdaj drugič, po pozivu tožnika za prevzem stvari v letu 2016 pa naj bi toženka prevzem odklanjala, pa velja tožniku pojasniti le, da trditev o tem v postopku na prvi stopnji ni postavil. Njegova izpovedba pa glede na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. V pravdnem postopku je sodišče pri odločanju namreč vezano na zatrjevanja pravdnih strank in v tej povezavi predlagane dokaze (razpravno načelo - prvi odstavek 7. člena ZPP). Zatrjevanja pritožbe, da je tožnik toženko leta 2016 z dopisom pozival k prevzemu svojih premičnin, so tako nedovoljena pritožbena novota po prvem odstavku 337. člena ZPP. Ni pa odveč dodati, da so ostala tudi povsem dokazno nepodprta. Ne v postopku na prvi stopnji in ne v pritožbenem postopku tožnik dopisa toženki, na katerega se sedaj sklicuje, ni predložil. Ker po obrazloženem tožnik ni dokazal, da se zahtevane premičnine nahajajo pri toženki oziroma so v njeni dejanski oblasti, tretji v 92. členu SPZ komulativno zahtevan pogoj za uspeh tožnika z vrnitvenim zahtevkom ni izpolnjen. Tožnikov primarni zahtevek na izročitev premičnin je z izpodbijano sodbo tako pravilno zavrnjen. Glede na pravilni prvostopenjski zaključek, da je tožnik zahtevane premičnine že odnesel, pa ob logičnem sklepanju tožnik tudi s podrejeno postavljenim zahtevkom na plačilo vrednosti teh premičnih stvari, čeravno je njihovo vrednost s pripravljalno vlogo z dne 20. 10. 2017 ustrezno opredelil, ne more uspeti.

10. Pravilno je z izpodbijano sodbo zavrnjen tudi zahtevek za plačilo denarnega zneska v višini 2.292,00 EUR s pripadki, ki ga tožnik uveljavlja iz naslova neupravičene pridobitve, kot pojasnjeno že zgoraj. V zadevi ni sporno, da sta pravdni stranki skupaj s sinovoma toženke od novembra 2013 do 18. 12. 2015, ko se je tožnik odselil v B., živeli v stanovanjski hiši v lasti J.Ž. v I. 77. Prvostopenjska dokazna presoja, da med lastnikom hiše J.Ž., pravdnima strankama ter sinovoma toženke dogovor o odplačevanju lastnikovega kredita z namenom pridobitve lastninske pravice na tej nepremičnini po poplačilu kreditnih obveznosti v letu 2037 ni bil dosežen oziroma realiziran, kot to zatrjuje pritožba, pa se pokaže kot prepričljiva in logično sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo zatrjevanjem toženke, ki je pojasnjevala in skladno s tem kot stranka tudi izpovedala, da so hišo v I. želeli kupiti, vendar pa zaradi prenizkih dohodkov kredita niso uspeli dobiti. Iz tega razloga so se sprva sicer res dogovarjali z lastnikom stanovanjske hiše J.Ž., da bi prevzeli plačilo njegovih kreditnih obveznosti v zvezi s to nepremičnino (mesečno 382,00 EUR), ki bi nato po odplačilu kredita v letu 2037 postala njihova last. Ker realizacija takšnega dogovora ni bila mogoča, je bila nato dne 23. 11. 2013 sklenjena najemna pogodba, po kateri pa plačilo najemnine ni bilo dogovorjeno, saj so se pravdne stranke skupaj s sinovoma toženke zavezale, da bodo skrbele za hišo ter jo vzdrževale. Zgoraj navedeno je v svoji izpovedbi namreč povsem skladno potrdil tudi J.Ž. Pojasnil je, da so sprva res želeli skleniti kupoprodajno oziroma neke vrste leasing pogodbo, po kateri bi mesečno odplačevali kreditne obroke, vendar so se potem, ko je bilo po obisku odvetnika H. jasno, da takšnega dogovora ne bo mogoče realizirati, odločili za sklenitev klasične najemne pogodbe, ki se nahaja v prilogi A2. Najemnine po tej pogodbi ni zaračunaval, se je pa dogovoril, da bodo skrbeli za hišo in krili stroške vzdrževanja, kosili travo, naredili so tudi ograjo. Skratka bivanje pravdnih strank v svoji hiši je priča J.Ž. pogojeval s tem, da sam s predmetno nepremičnino, za katero je sicer plačeval kredit, ne bo imel nobenih dodatnih stroškov. Takšno odločitev pa naslovno sodišče v nasprotju s prepričanjem pritožbe z gledišča lastnika stanovanjske hiše, ki v tej sam ne prebiva, ocenjuje kot razumno in logično sprejemljivo. Tudi sinova toženke M. in A.G. sta zaslišana kot priči izpovedala, da najemnine za hišo v I. sicer ne plačujejo, vendar pa hišo vzdržujejo, vanjo vlagajo in urejajo okolico (položili so ploščice na terasi, postavili pregradno steno, uredili notranjost, kamin, postavili boks za psa, uredili brajde ter kovinsko ograjo z drsnimi vrati, položili asfalt pred hišo). Takšen dogovor pa nenazadnje izhaja tudi iz same najemne pogodbe z dne 23. 11. 2013 v prilogi A2, kjer je v 4. členu plačilo najemnine določeno v višini 00,00 EUR, skladno z določbo 3. člena pa najemnike⁴ bremenijo tako stroški tekočega vzdrževanja (manjša dela) kot stroški investicijskega vzdrževanja (večja dela), ki v najemnem razmerju praviloma bremenijo lastnika (92. člen in 94. člen Stanovanjskega zakona - SZ-1).

11. Zgoraj izpostavljene prvostopenjske dejanske zaključke pritožnik ne more omajati niti ob sklicevanju na oporoko toženke z dne 18. 2. 2014 (priloga A6). Ne drži, da bi sodišče prve stopnje pri dokaznem vrednotenju ta listinski dokaz povsem prezrlo, saj ga je povzelo v dokazni sklep v 3. točki izpodbijane sodbe. Res se do vsebine toženkine oporoke v svoji obrazložitvi ni argumentirano opredelilo, vendar pa se navedeno ne more odraziti kot procesna kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi necelovite dokazne presoje (8. člen ZPP) ali celo kot bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč že na podlagi drugih izvedenih dokazov (zaslišanje toženke, zaslišanje lastnika hiše J.Ž., zaslišanje sinov toženke M. in A.G., vpogled v najemno pogodbo z dne 23. 11. 2013) lahko zanesljivo sprejelo zaključek o tem, da dogovor o prevzemu kreditnih obveznosti z lastnikom stanovanjske hiše J.Ž., kljub dejstvu, da so pogovori v tej smeri potekali, ni bil dosežen, temveč je bilo sklenjeno klasično najemno razmerje. Vsebina oporoke toženke pa potrjuje zgolj to, da sta se pravdni stranki skupaj s sinovoma toženke z lastnikom stanovanjske hiše J.Ž. skušali dogovoriti za prevzem njegovih kreditnih obveznosti za predmetno nepremičnino.

12. Med pravdnima strankama sicer ni bilo sporno, da je k bivalnim ter življenjskim stroškom v času bivanja v I. 77 prispeval tudi tožnik, vendar pa zaradi takšnega tožnikovega finančnega prispevka glede na pravilni prvostopenjski dokazni zaključek o tem, da z lastnikom hiše dogovor o pokrivanju njegovih kreditnih obrokov ni bil dosežen, namesto plačila najemnine pa so se obvezali k vzdrževanju hiše, do prikrajšanja na njegovi strani oziroma do obogatitve toženke na drugi strani ni moglo priti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je denarni znesek v skupni višini 2.292,00 EUR, ki ga tožnik uveljavlja v predmetnem postopku, potrebno opredeliti kot prispevek k pokrivanju tekočih obveznosti takrat obstoječe izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama v smislu določbe drugega odstavka 56. člena ZZZDR⁵ v zvezi z 12. členom istega zakona, za katere oba partnerja odgovarjata solidarno. Denarni prispevek tožnika je bil tako namenjen pokritju njegovih tekočih bivanjskih in življenjskih potreb, saj je v spornem časovnem obdobju v I. 77 dejansko prebival. Jasno je zato, da do obogatitve v premoženjski sferi toženke oziroma do oblikovanja skupnega premoženja takrat izvenzakonskih partnerjev po določbi drugega odstavka 51. člena ZZZDR⁶ z njegovim denarnim prispevkom ni moglo priti, kakor to zmotno razume pritožba.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Glede na to, da tožnik ne beleži pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ 92. člen SPZ (vrnitveni zahtevek): »(1) Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. (2) Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. (3) Uveljavljanje zahtevka iz prvega odstavka tega člena ne zastara.«
² Tožnik je zahteval: 1. plinsko jeklenko oranžne barve, ki jo je imel preden se je preselil k toženki v P. in jo je prinesel s seboj, 2. osem kosov kovinskih zagozd sive barve in velikosti približno 6cm x 2cm, ki so bile darilo sestrinega moža D.Č. v letu 2013, ter 3. pleskarsko orodje, in sicer valjček, 2 lopatici (ožja in širša) in 3 čopiči (8, 10 in 12 cm), ki ga je imel tožnik že pred izvenzakonsko skupnostjo in ga je prinesel s seboj k toženki v P.
³ Prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP: »(1) Ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, vendar pa lahko sodišče odredi, naj se dokazujejo tudi taka dejstva, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena). (2) Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.«
⁴ Kot najemnik stanovanjske hiše na I. 77 po najemni pogodbi z dne 23. 11. 2013 nastopa toženka, tožnik ter toženkina sinova A.G. in M.G. pa so v 3. členu te pogodbe navedeni kot uporabniki predmetne nepremičnine.
⁵ Drugi odstavek 56. člena ZZZDR: »Za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem.«
⁶ Drugi odstavek 51. člena ZZZDR: »Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje.«

Datum zadnje spremembe:

04.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Ip 670/2021
• Sodba II Ips 824/2005
• VSRS sodba II Ips 171/2015