VSM Sodba IV Kp 2524/2017

Jedro

Kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je namreč podana takrat, če sodišče prve stopnje o predmetu obtožbe ne odloči v izreku sodbe, kar pa v obravnavani primeri ni primer. Napadena sodba se namreč nanaša na obdolženca in na dejanje, ki je obseženo v zasebni tožbi in ga je sodišče prve stopnje tudi povzelo v izrek napadene sodbe.

Izrek

I. Pritožba obdolženega Z.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer stroške zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca ter sodno takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Z.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan zasebnemu tožilcu povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer stroške zastopanja, o katerih bo v primeru priglasitve odločeno s posebnim sklepom, stroški prisilnega privoda, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, povrniti mu mora sodno takso za tožbo v znesku 120,00 EUR in sodno takso za sodbo v višini 120,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz njegove pritožbe je razbrati, da se zavzema za razveljavitev napadene sodbe.

3. Na pritožbo obdolženega je podal odgovor pooblaščenec zasebnega tožilca, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženčevo pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obdolženi, ki se pritožuje z laično pritožbo v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišču prve stopnje očita, da ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. lena ZKP je namreč podana takrat, če sodišče prve stopnje o predmetu obtožbe ne odloči v izreku sodbe, kar pa v obravnavani primeri ni primer. Napadena sodba se namreč nanaša na obdolženca in na dejanje, ki je obseženo v zasebni tožbi in ga je sodišče prve stopnje tudi povzelo v izrek napadene sodbe. Ker je v obravnavani zadevi podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, pritožba obdolženega v tej smeri ne more biti uspešna. Je pa očitno, da obdolženi v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavni zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilni in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še glede na pritožbene navedbe obdolženca dodaja:

7. Bistvo pritožbe obdolženega je v trditvi, da je bil sam v obravnavani zadevi ogoljufan, saj zasebni tožilec, ki je zastopal banko, ni posloval po slovenskih zakonih in je s tem kršil zakon.

8. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno ocenilo zagovor obdolženca kot takšnega, ki ga ne more razbremeniti krivde za storjeno kaznivo dejanje, ko ocenjuje, da je z navedbami, ki jih je zapisal v dopolnitvi tožbe, ki jo je vložil zoper zasebnega tožilca, tega obrekoval. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo krivdo obdolženca, in sicer direktni naklep, ko je ocenilo, da se je svojega ravnanja, njegovih posledic in prepovedanosti zavedal, pa ga je kljub temu hotel storiti. Okoliščina, da banka, ki jo je zastopal zasebni tožilec ni poslovala po slovenski zakonodaji, ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženca za storjeno kaznivo dejanje, saj je dobro vedel, da navedene neresnične trditve lahko škodujejo časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, ki je odvetnik. Zagovor obdolženega, da ni hotel obrekovati zasebnega tožilca, ampak le banko, glede na vsebino dopolnitve tožbe in dejstvo, da je obdolženi prav od zasebnega tožilca osebno zahteval plačilo razlike med vrednostjo nepremičnine in že plačano glavnico od prodaje, se pokaže kot nesprejemljiv, kot takšnega pa ga je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanj obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1, pravilno ugotovilo krivdo obdolženca in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v preostalem sklicuje na razloge napadene sodbe in jim nima kaj dodati.

9. Ker obdolženi v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Pritožbeno sodišče je skladno z določilom člena 386 ZKP napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolžencu utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave, in sicer pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Na strani obdolženca ni nobenih razlogov, ki bi govorili za spremembo izrečene pogojne obdolžencu v korist, pritožbeno sodišče pa je tudi prepričano, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

11. Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je pritožbo obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

12. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na določilih člena 95/I ZKP in sicer mora obdolženec plačati stroške zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.

Datum zadnje spremembe:

04.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 45984/2015
• VSRS Sodba I Ips 31885/2014
• VSM Sklep II Kp 24089/2017