VSM Sodba I Cp 575/2018

Jedro

Tožnikov zahtevek je sicer stvarnopravne narave, vendar pa tožnik ne zahteva vzpostavitve njegove lastninske pravice na nepremičninah toženke, temveč zahteva civilno delitev skupnega premoženja - plačilo vrednosti svojih vlaganj v posebno premoženje toženke, zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali so bila njegova vlaganja dovolj obsežna za pridobitev stvarne - solastninske pravice na nepremičninah toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova skupnih vlaganj v času trajanja njune zakonske zveze in izvenzakonske skupnosti izplačati 1/4 vrednosti teh vlaganj, in sicer za nepremičnino v I. 4.545,73 EUR, za nepremičnino na L. 8.962,20 EUR in za nepremičnino v R. 41.765,09 EUR. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Takšno sodbo izpodbija tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Tožena stranka je na zadnji glavni obravnavi podala ugovor zastaranja, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Stranki sta v času trajanja obeh zakonskih zvez in izvenzakonske skupnosti vlagali v nepremično premoženje last toženke, torej v njeno posebno premoženje. Predmet skupnega premoženja je vrednost vlaganj v premoženje toženke oziroma terjatev do njenega posebnega premoženja. Čeprav v skupno premoženje spada obligacijska pravica, gre še vedno za (stvarnopravni) spor o obstoju skupnega premoženja. S tem ko tožnik zahteva plačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja kljub uveljavljanju denarnega zahtevka, tak zahtevek pa ne izgubi stvarnopravne narave. Na tak zahtevek se zastaralni roki ne nanašajo (tako tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 603/2007 in 151/2008).

7. Sodišče prve stopnje je res zavrnilo zaslišanje priče A.J., je pa zaslišalo vse ostale priče, ki jih ni zaslišalo v prejšnjem postopku in je tožena stranka njihovo zaslišanje zahtevala. Sodišče prve stopnje je tako skupaj zaslišalo 39 prič, zato pritožbeno sodišče meni, da nezaslišanje ene priče na izid pravdnega postopka ne bi moglo vplivati.

8. Pritožbeni očitek, da je sodnica priče med zaslišanjem zmedla z nenadnimi vprašanji, je nedovoljen in neutemeljen. To kršitev bi morala tožena stranka uveljavljati že na glavni obravnavi, kjer naj bi bila kršitev storjena, zato je njeno uveljavljanje v pritožbi prepozno (286.b člen ZPP). Prav tako zatrjevana kršitev ne izhaja iz zvočnega prepisa zaslišanj. Priče, ki govori resnico in izpoveduje o tem, kar je sama zaznala, z vprašanji tudi ni mogoče zmesti.

9. O izvedenskem mnenju, za katerega tožena stranka trdi, da ga ni povzela, se je tudi že izreklo Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi. Tožena stranka izvedenskega mnenja res ni povzela, vendar ni predlagala drugega izvedenca, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na podano izvedensko mnenje.

10. Očitek, da sodišče prve stopnje ni raziskalo tožnikove odtujitve premičnin, je neutemeljen. Zatrjevano odtujitev bi morala toženka bolj opredeljeno zatrjevati in dokazati, saj sodišče samo zadeve ne more "raziskati", ker ne gre za zahtevke, s katerimi stranke ne morejo razpolagati v smislu določila tretjega odstavka 3. člena ZPP (drugi odstavek 7. člena ZPP). Poleg tega pa odtujitev nepremičnin na odločitev v tem pravdnem postopku sploh ne more vplivati, saj se ugotavlja le delež vlaganj v posebno premoženje toženke.

11. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zagotovo ni vnaprej zavzelo stališča, da zaslišanje prič ne bo doprineslo k odločitvi, saj je v drugem sojenju zaslišalo kar 39 prič. Sodišču prve stopnje v zvezi z nezaslišanjem prič ni mogoče očitati pristranosti.

12. Tožnikov zahtevek je sicer stvarnopravne narave, vendar pa tožnik ne zahteva vzpostavitve njegove lastninske pravice na nepremičninah toženke, temveč zahteva civilno delitev skupnega premoženja - plačilo vrednosti svojih vlaganj v posebno premoženje toženke, zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali so bila njegova vlaganja dovolj obsežna za pridobitev stvarne - solastninske pravice na nepremičninah toženke.

13. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, kaj predstavlja 1/4 vlaganj in ni mogoče trditi, da sodba glede tega ni obrazložena.

14. Ne drži pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedb prič, saj dokazna ocena obsega sedem strani sodbe (točka 24 do 34) in je tako pritožbena graja v tej smeri v celoti neutemeljena.

15. Pritožbeni očitki, da sodnica, ki je izdala sodbo, v predhodnem postopku v pretežni meri ni sodelovala, ne sodijo v pritožbo zoper sodbo pravdnega sodišča. Pravdni stranki sta bili že v začetku leta 2013 z vročitvijo sklepa o odmeri stroškov izvedenki seznanjeni z dejstvom, da postopek vodi druga sodnica in bi morali njeno izločitev zahtevati že takrat, o zahtevi pa bi bila pristojna odločati predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru. Stališče, da ne gre za utemeljen pritožbeni očitek, je v svoji odločbi zavzelo tudi Vrhovno sodišče.

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo obstoj izvenzakonske skupnosti med prvo razvezo in drugo poroko pravdnih strank, torej med 16. 4. 1988 in 15. 1. 1996. Pravilno je ocenilo izpovedbe strank in prič. Priče, ki s pravdnima strankama niso bile v najtesnejši zvezi, sploh niso opazile, da sta se pravdni stranki razvezali, saj se ni nič spremenilo. Še vedno sta namreč živeli skupaj, skupaj sta bili tudi na L., toženka je tožnika in njegovega brata prijavila kot vzdrževana družinska člana. Do ohranjevanja skupnosti je zagotovo pripomogla tudi nesreča tožnika v letu 1989, ko je pričel več ostajati doma in sta se takrat s toženko ponovno zbližala. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo in tega pritožba niti ne graja, vse objektivne elemente izvenzakonske skupnosti. Pritožba sodišču prve stopnje očita predvsem, da ni ugotavljalo čustvene navezanosti, kar je prav tako potrebno za obstoj izvenzakonske skupnosti. Na takšno navezanost nedvomno kaže dejstvo, da sta pravdni stranki živeli pod isto streho vse od leta 1982 pa do leta 2002, to je 30 let. Že samo to dejstvo kaže na njuno čustveno navezanost, prav tako pa tudi pritožbeno sodišče ne sledi zatrjevanju toženke, da tožnik pač ni imel kam iti, saj bi se tako kot se je odselil po drugi razvezi, lahko odselil že po prvi, če ga ne bi s toženko vezalo nekaj, kar je kasneje tudi pripeljalo do druge poroke in je druga zakonske zveza trajala še šest let. S pravilno ugotovitvijo o obstoju izvenzakonske skupnosti je soglašalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka objekt v I. kupila s svojim posebnim premoženjem pred sklenitvijo zakonske zveze, to dejstvo pa med pravdnima strankama ni sporno. Tožnik je k adaptaciji prispeval s svojim delom in organiziranjem delavcev. Vlaganja so bila izvršena v času trajanja zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti, izvedenka je vlaganja ocenila, sodišče pa je tožniku priznalo manjši prispevek, kot je zakonska domneva (50 % - člen 59 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Takšno oceno je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitve, da je toženka k vlaganjem prispevala več kot tožnik, da je imel tožnik v letih 1981 do 1983 sicer samostojno dejavnost, da pa je bil od oktobra 1983 do oktobra 1984 na prestajanju zaporne kazni.

18. Ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije bi bil lahko utemeljen pri stvarnopravnem zahtevku, vendar pa je sodišče prve stopnje odločalo o denarnem zahtevku tožnika zoper toženko. Obe pravdni stranki sta slovenska državljana in imata stalno prebivališče na območju Republike Slovenije, zato ni prav nobenega dvoma, da je za odločanje o denarnem zahtevku pristojno sodišče Republike Slovenije. Na takšno stališče se je v svoji odločbi postavilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

19. Vlaganja v hišo na L. so ocenjena na 17.924,40 EUR, vrednost hiše pa je na dan 31. 10. 2012 izvedenka ocenila na 109.061,33 EUR, zato so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja o "le manjših izboljšavah", saj več kot le vlaganja ni ocenjeno. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da je toženka k adaptaciji prispevala svoje posebno premoženje, prispevek tožnika pa je bil bistveno manjši, vendar pa iz celotnega dokaznega postopka in pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja njegov prispevek vsaj v višini 1/4 vlaganj.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi izpovedbe prič v zvezi z nepremičnino v R. Dejstvo, da vsi računi glasijo na toženko, ne pomeni veliko, saj računi glasijo pač na tistega, ki je blago ali storitev plačal in ni nujno, da je za to dal tudi denar.

21. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2928/2016
• VSL sklep II Cp 1165/2014
• Sodba II Ips 58/93