VSM Sodba I Cp 545/2018

Jedro

Ker pravdni stroški ne predstavljajo terjatve, nastale do začetka stečajnega postopka nad toženko, podlago za poplačilo te terjatve predstavlja določba prvega odstavka 354. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v zvezi s 6. točko drugega odstavka 355. člena in prvega odstavka 383. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da se toženi stranki (v nadaljevanju toženka) odpove najemno razmerje po najemni pogodbi 372-03-211/2001-88 z dne 19. 7. 2006 za posamezni del stavbe z ID znakom: X, to je za stanovanje št. 20 v IV. nadstropju v izmeri 49,25 m2, s kletno shrambo iste številke v izmeri 5,82 m2, v večstanovanjski stavbi na naslovu Y (točka I. izreka) ter je toženka dolžna v 60 dneh izprazniti citirano stanovanje (točka II. izreka) in povrniti tožeči stranki 351,35 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka).

2. Zoper zamudno sodbo se pravočasno z laično pritožbo pritožuje toženka. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti, da je laik in prava nevešča stranka, ki je soglasje za mediacijo podala zato, ker je razumela, da bi bilo mogoče zadevo rešiti v mediacijskem postopku, hkrati pa, da je upokojenka z malo pokojnino in v postopku osebnega stečaja, zato ne zmore plačati sodnih stroškov. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v zadevi izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo zahtevku na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja, ki je bil predmet najema, iz krivdnih razlogov, neplačevanja najemnine, ko je bila toženka predhodno na slednje opozorjena, pa tega ni odpravila, vse pa skladno z določbo 4. točke prvega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 103. člena SZ-1.

5. Zamudna sodba se izda, če so zanjo izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)¹.

6. Toženka izpolnjenih pogojev iz prvega odstavka 318. člena ZPP ne izpodbija, pač pa se v pritožbi sklicuje na to, da je kot prava nevešča stranka razumela, da bo prišlo do mediacije. Res je, da je toženka soglašala s povabilom k postopku mediacije, vendar je tožeča stranka izrecno izjavila, da ne daje soglasja oziroma v mediaciji ne želi sodelovati. Ker morata biti za uvedbo postopka mediacije soglasni obe pravdni stranki, postopek mediacije v tem primeru ni bil mogoč. Res pa je, da je toženka sprejela tožbo s pozivom dne 1. 2. 2018, v katerem je bilo izrecno opozorilo, da mora na tožbo odgovoriti v 30 dneh, pa svojega odgovora ni podala vse do izdaje zamudne sodbe 5. 4. 2018, zato je bila izpolnjena temeljna predpostavka za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Ker je bila toženki tožba s pozivom, ki je vseboval ustrezna opozorila in tudi kakšne bodo sankcije v primeru nevložitve odgovora na tožbo, vročena osebno po pošti, opravljena je bila torej pravilna vročitev, je ob dejstvu, da gre za zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo, ugotoviti, da sta bila izpolnjena pogoja iz 1. in 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

7. Prav tako sta bila izpolnjena tudi pogoja iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 5. do 7. točki obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe. Po sistemu afirmativne (pozitivne) litiskontestacije se pasivnost toženke ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke (pri izdaji zamudne sodbe sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja, za podlago se vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, katerega pritožbeno ni moč več izpodbijati). Ker iz tožbenih navedb kot dejanske podlage tožbe, izhajajoč pri tem, da so trditve v tožbi resnične, izhaja, da je toženka s tožečo stranko (oziroma pravno prednico tožeče stranke) sklenila najemno pogodbo za stanovanje opisano v točki I obrazložitve te sodbe ter toženka zanj dolguje plačilo najemnine (za obdobje od maj 2016 do december 2017), ki jih tudi po prejemu opomina (ki je vseboval opozorilo in rok odprave odpovednega razloga) ni poravnala, kar vse evidentno izhaja iz dokaznih listin v spisu, ki niso v nasprotju s tožbenimi trditvami)², ob pravilni uporabi materialnega prava (najemna pogodba z dne 19. 7. 2006)³ daje podlago za zaključek, da je zahtevek na odpoved najemne pogodbe in izpraznitve stanovanja utemeljen.

8. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja, da toženka zaradi postopka osebnega stečaja ni dolžna plačati pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo tudi o stroških postopka, ki jih je naložilo v plačilo toženki (351,35 EUR). Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov že v tožbi in je do njih upravičena (v okviru preizkusa potrebnosti priglašenih stroškov), saj je v tem postopku s svojim zahtevkom v celoti uspela. Sodišče prve stopnje je zato pravilno v skladu z določbo prvega v zvezi z drugim odstavkom 163. člena ZPP o teh stroških tudi odločilo. Po načelu uspeha v pravdi jih je naložilo v plačilo toženki. Res je, da je bil zoper toženko dne 4. 4. 2018 začet postopek osebnega stečaja⁴, sodišče pa je odločilo o stroških postopka naslednji dan 5. 4. 2018 (točka III. izreka izpodbijane zamudne sodbe), torej po uvedbi stečajnega postopka nad toženko. V danem primeru se je torej predmetni pravdni postopek začel že pred stečajnim postopkom, končal pa po začetku stečajnega postopka brez prekinitve, saj gre za terjatve, ki niso predmet stečajne mase (odpoved pogodbe in izpraznitev stanovanja), zato ni bilo potrebe po prekinitvi postopka (do prekinitve pride le v pravdah, v katerih se obravnavajo terjatve stečajnega dolžnika, ki vplivajo na obseg stečajne mase)⁵. Terjatev iz naslova povrnitve pravdnih stroškov v razmerju med pravdnima strankama nastane s stroškovno odločitvijo sodišča. V danem primeru je terjatev nastala z dnem 5. 4. 2018, po uvedbi stečajnega postopka. Ker pravdni stroški ne predstavljajo terjatve, nastale do začetka stečajnega postopka nad toženko, podlago za poplačilo te terjatve predstavlja določba prvega odstavka 354. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v zvezi s 6. točko drugega odstavka 355. člena in prvega odstavka 383. člena ZFPPIPP. V tem primeru terjatve iz naslova povrnitve stroškov tožeča stranka ni dolžna prijaviti v stečajnem postopku, torej v stečajno maso, pač pa gre za stroške stečajnega postopka. Ker je bila odločitev o stroških postopka izdana že med stečajnim postopkom nad toženko, je tudi njena obveznost, da tožeči stranki povrne pravdne stroške nastale po začetku stečajnega postopka. ZFPPIPP ne vsebuje določb o tem, da se pravdni stroški, ki so naloženi v plačilo stečajnemu dolžniku kot pravdni stranki, plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov, zato terjatve iz tega naslova tožeča stranka ni dolžna na tej podlagi prijaviti v stečajno maso. K prijavi pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje zakon le tiste, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. V našem primeru pa je terjatev za povrnitev stroškov postopka nastala šele z izpodbijanim sklepom⁶ in torej po začetku stečajnega postopka nad toženko. Pritožbena graja, da zaradi začetka osebnega stečaja zoper toženko, slednji kot stečajni dolžnici sodišče ne bi smelo naložiti pravdnih stroškov, iz navedenih razlogov ni utemeljena.

9. Upoštevaje vse navedeno pritožba ni utemeljena, odločitev sodišča prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilna, hkrati pa ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), zato jo je bilo potrebno zavrniti ter izpodbijano zamudno sodbo potrditi. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona);3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;4. da dejstva, na katera se upira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
² Opomin št. 000018/2018 z dne 8. 1. 2018 (dokazna listina označena z A4).
³ 10. člen najemne pogodbe, ki je skladen z zakonsko določbo 4. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1
⁴ Sodišče prve stopnje je o teku tega pravdnega postopka obvestilo stečajnega upravitelja toženke že pred izdajo zamudne sodbe (list. št. 16 spisa).
⁵ Članek: Vladimir Balažic: Vpliv stečajnega postopka na pravdni postopek, objavljen v Odvetnik letnik 2013, št. 59, str. 8, Odvetniška zbornica Slovenije 1. 3. 2013.
⁶ VSL sklep II Cp 1390/2017 z dne 29. 11. 2017, VSL II Cp 3571/2012 z dne 4. 2. 2013, VDSS sklep Pdp 404/2016 z dne 10. 11. 2016.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1700/2014
• VSM Sodba I Cp 456/2021
• VSM sklep I Ip 135/2015.