VSM Sodba I Cp 463/2018

Jedro

Za prenehanje zavarovalne pogodbe glede na že citirano določilo četrtega odstavka 937. člena OZ ni dovolj zgolj, da zavarovalnica zavarovalca opomni, da premija ni plačana in da jo je dolžan povrniti v roku trideset dni od prejema opomina, sicer bo nastopilo razdrtje pogodbe, temveč mora biti takšno opozorilo poslano s priporočeno pošiljko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 291,47 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87160/2016 z dne 5. 9. 2016, s katerim je bilo dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da poravna terjatev upniku, sedaj tožeči stranki, in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati stroške začasnega zastopnika višini 1.144,97 EUR (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Iz dopisa Ministrstva za infrastrukturo in prostor ter Upravne enote izhaja, da vozilo v času nezgode dne 3. 12. 2013 ni bilo zavarovano. Zavarovalna pogodba je namreč prenehala veljati dne 23. 9. 2013 zaradi neplačila zavarovalne premije. Zavarovalnica je dne 7. 8. 2013 podjetje T. d. o. o. s priporočenim pismom zadnjič opomnila, naj plača zapadlo premijo, ter ga poučila o posledicah neplačila. Jasno je torej opredelila datum razdrtja pogodbe. Ker tožena stranka navaja, da zavarovalnica pisnega opomina podjetju T. d. o. o. ni poslala oziroma, da tega opomina ni prejelo, je na njem dokazno breme. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v okviru v pritožbi uveljavljenih kršitev ter ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo v pritožbi uveljavljenih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V predmetnem postopku tožeča stranka zatrjuje, da v času nastanka škodnega dogodka dne 3. 12. 2013 vozilo ni imelo veljavno sklenjenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, zato je bila na podlagi 38. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) dolžna oškodovancem izplačati škodo. Sedaj uveljavlja regresni zahtevek od povzročitelja škodnega dogodka po določilu 41. člena ZOZP, katerega temeljni pogoj je ta, da je bila odškodnina izplačana za škodo, ki jo je povzročilo nezavarovano vozilo. Le v takšnem primeru ima namreč zavarovalno združenje dolžnost izplačila škod.

7. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala, da je naredila vse, kar ji je naloženo v četrtem odstavku 937. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da bi lahko izterjala izplačano odškodnino od povzročitelja škodnega dogodka (tožene stranke). Na podlagi četrtega odstavka 937. člena OZ lahko zavarovalnica po izteku tridesetdnevnega roka od dne, ko je bilo zavarovalcu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, razdre zavarovalno pogodbo brez odpovednega roka, s tem da razdrtje zavarovalne pogodbe nastopi z iztekom prej opisanega roka in s prenehanjem zavarovalnega kritja, če je bil zavarovalec na to opozorjen v priporočenem pismu z obvestilom o zapadlosti premije in o prenehanju zavarovalnega kritja. Tožeča stranka je zatrjevala, da je zavarovalnica zavarovalca (podjetje T. d. o. o.)¹ pisno opomnila, naj plača zapadlo premijo in ga opozorila, da bo v primeru neplačila premije zavarovalna pogodba prenehala. Vendar ni zatrjevala niti izkazala, da je opomin poslala priporočeno. Šele v pritožbi je prvič navedla, kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da je zavarovalca pisno opomnila s priporočenim pismom, vendar gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Zakonska določba, na kakšen način mora biti obvestilo zavarovalnice zavarovalcu poslano, je jasna. Za prenehanje zavarovalne pogodbe glede na že citirano določilo četrtega odstavka 937. člena OZ ni dovolj zgolj, da zavarovalnica zavarovalca opomni, da premija ni plačana in da jo je dolžan povrniti v roku trideset dni od prejema opomina, sicer bo nastopilo razdrtje pogodbe, temveč mora biti takšno opozorilo poslano s priporočeno pošiljko. Namen priporočene pošiljke je namreč, da se ta evidentira pri prejemu in oddaji (19. člen Pravilnika o splošnih pogojih za odpravljanje poštnih pošiljk), kar omogoča pošiljatelju, da izkaže njeno oddajo. Ker se tožeča stranka sklicuje na odpoved zavarovalne pogodbe zaradi neplačila obrokov premije, je odločilno, ali je bil postopek zavarovalnice glede prenehanja zavarovalne pogodbe (opominjevalni postopek), izpeljan pravilno.² Tožeča stranka, ki ni pravočasno v postopku na prvi stopnji zatrjevala priporočene oddaje opomina (niti predložila o tem listinskega dokazila) ni izkazala, da bi bila zavarovalcu veljavno odpovedana zavarovalna pogodba in je bilo njegovo vozilo nezavarovano. Tega tudi ne izkazuje dopis Ministrstva za infrastrukturo in prostor ter dopis, ki ga je na zaprosilo sodišča prve stopnje poslala Upravna enota. Iz slednjih res izhaja, da vozilo ni bilo zavarovano, ni pa mogoče razbrati pravilnosti postopka o odpovedi zavarovalne pogodbe, zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je na toženi stranki dokazno breme glede trditev, da zavarovalnica opomina ni poslala oziroma, da ga zavarovalec ni prejel. Tožena stranka, ki navedeno zanika, negativnega dejstva ne more izkazovati. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Ker je trditve o prenehanju sklenjenega avtomobilskega zavarovanja zatrjevala tožeča stranka, je prenehanje zavarovanja dolžna tudi dokazati. Pritožbeno sodišče pa soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, da tega bremena ni zmogla.

9. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, mora pa toženi stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 291,47 EUR (za odgovor na pritožbo po tar. št. 21 Odvetniške tarife 286,88 EUR in za izdatke za stranko in drugi izdatki, 11. člen OT, 4,59 EUR).

-------------------------------
¹ Podjetje T. d. o. o. je bilo v času nezgode lastnik vozila, vendar je bilo kasneje izbrisano iz sodnega registra, zato je tožeča stranka terjatev zahtevala od povzročitelja prometne nesreče.
² Primerjaj tudi sodbo VSL I Cp 615/2016 z dne 13. 4. 2016.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 615/2016
• VSC sodba Cp 672/2016
• VSL sodba I Cp 1399/2010