VSM Sodba II Kp 25875/2016

Jedro

Ker navedba razlogov za oprostitev ni obvezna sestavina izreka te vrste sodbe (četrti odstavek 364. člena ZKP). Povzemanje izpovedb prič, ni pogoj za zahtevano opredelitev sodišča do odločilnih dejstev.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca D.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati potrebne obdolženčeve izdatke, potrebne izdatke in nagrado obdolženčevega zagovornika kakor tudi sodno takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 16. 11. 2017 obdolženega D.P. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), oškodovancu kot tožilcu D.P. po drugem odstavku 96. člena ZKP naložilo, da mora povrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne obdolženčeve izdatke in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, plačati sodno takso, s premoženjskopravnim zahtevkom pa ga je po tretjem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 25875/2016.

2. Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prvo stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki nasprotuje uveljavljenim izpodbojnim razlogom ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav je bil obdolženi po izreku sodbe oproščen obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, je bilo to po razumljivih razlogih sodbe dejansko storjeno po 3. točki 358. člena ZKP. Ugotovitev je pomembna, ker navedba razlogov za oprostitev ni obvezna sestavina izreka te vrste sodbe (četrti odstavek 364. člena ZKP) in ker se pritožbeno sodišče ni strinjalo s pritožbeno trditvijo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da so o posameznih odločilnih dejstvih precejšnja nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Gre namreč za srž izrecno uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana.

6. Najprej zato, ker povzemanje izpovedb prič, konkretno R.F. ni pogoj za zahtevano opredelitev sodišča do odločilnih dejstev, če je že ostalo prezrto, da pa je bila izpovedba oškodovanca kot tožilca, nasprotno od pritožbene obrazložitve, v razlogih sodbe povzeta. Drugače je glede razlogov o razliki med obdobjem, za katero je bilo vozilo najeto in obdobjem, po katerem bi naj bilo uporabljeno kot testno, vendarle le tedaj, ko bi bilo prvo obdobje v opisu dejanja tudi omenjeno. Ker ni bilo, je jasno, da niti razlike ne more biti, kaj šele, da bi bila ta po nadaljnjem opisu dejanja kakor koli odločilna.

7. Navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana še zato, ker je v obeh segmentih pretežno obrazložena na način, ki kaže, da se pritožnica ne strinja z ugotovljenimi dejstvi, kar je predmet izpodbojnega razloga, ki ga v nadaljevanju pritožbe prav tako uveljavlja. Pravi namreč, da sta priči E.Ž. in M.V., v nasprotju z obdolženčevim zagovorom, potrdili, da je oškodovanec kot tožilec že po šestih mesecih zahteval izdajo računa in prepis vozila. To se sklada z izpovedbo priče J.P., medtem ko je priča I.V. povedal, da je bilo vozilo prodajano naprej, priča R.F. pa za „testnost“ vozila ni vedel. Razen tega ugotovitvi sodišča prve stopnje o obdolženčevem plačevanju obrokov leasinga nasprotuje vsebina pregleda plačil UniCredit Leasing z dne 19. 10. 2017 in predračuna UniCredit Leasing z dne 10. 10. 2014, ki obenem navajata na ugotovitev, da je do likvidnostnih težav v obdolženčevi gospodarski družbi prihajalo že prej in ne šele tik preden je to razmerje glede uporabe vozila prenehalo. Končno, pritožnica znotraj izrecno uveljavljanega izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravi, da je bilo prezrto, da je bila obdolžencu očitana preslepitev pri sklenitvi kot pri izvajanju posla in da bi, očitno posebni dogovori o prodaji testnega vozila morali biti preizkušeni še po zaslišanju priče M.K., ki naj bi pri teh dogovorih tudi sodelovala.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z zastavljenim obsegom dokazovanja pred sodiščem prve stopnje, ki je vse izvedene dokaze ustrezno ocenilo in nato pravilno ugotovilo, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni bila dokazana. Po razumljivih razlogih sodbe je bil večji del tako imenovanih objektivnih dejstev po opisu dejanja, potrjen že z obdolženčevim zagovorom in izpovedbo oškodovanca kot tožilca, medtem ko je bila dokazanost oškodovančeve preslepljenosti in obdolženčevega naklepa kot odločilnih dejstev predmet nadaljnje ocene, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

9. Nobeno izmed objektivnih dejstev namreč oškodovancu ni bilo neznano ali zanj zavajajoče in po nobenem ni bilo mogoče ugotoviti, da obdolženi sprejete zaveze ne bi hotel izpolniti. Še zlasti, ker je lahko pogojno imenovana prekvalifikacija vozila v testno, razumljena kot odmena za to, ker oškodovanec z vozilom, denimo zaradi napačnih vrat ni bil zadovoljen in ker je vozilo uporabljal po leasingu, ki je bremenil obdolženca. Tega vidika oškodovančeva zahteva po prepisu vozila po šestih mesecih in obdolženčevo neredno plačevanje obrokov za leasing ne moreta spremeniti, pa so zato izpovedbe prič E.Ž., M.V. in R.F., v citiranih delih dejansko nepomembne, dodatno preizkušanje statusa vozila z zaslišanjem M.K. pa odveč.

10. Podobno kot zgoraj velja še za pritožbeni poudarek, da je obdolženi po opisu dejanje preslepitveno ravnal tudi pri izvajanju posla, medtem ko bi bilo pritožbeno zatrjevanje obdolženčevega naklepa utemeljeno le tedaj, ko obdolženi nobenega izmed obrokov za leasing ne bi plačal in bi bilo nato vozilo oškodovancu kot posestniku neprostovoljno odvzeto. Ker se kaj takšnega niti po pritožbeni obrazložitvi ni zgodilo, je obdolženčevo prodajanje vozila, potem, ko mu ga je oškodovanec kot tožilec sam izročil (vrnil) za dokaz zgornjega naklepa nezadostno, če že ne nepomembno.

11. Ker nebistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere še opozarja pritožnica, pritožbeno sodišče ne preizkuša, ker se vzročna zveza med posamezno bistveno kršitvijo in pravilnostjo ter zakonitostjo sodbe preizkuša le pri tistih iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jih pritožnica ne uveljavlja in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih kršitev na katere je dolžno samo paziti (381. člen ZKP), je bilo o pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca D.P. odločiti kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica obrazložene odločitve o pritožbi in temelji na prvem odstavku 98. člena ter drugem odstavku 96. člena ZKP in petem odstavku 3. člena Zakona o sodnih taksah ter tar. št. 7222 Taksne tarife.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 26285/2017
• VSM Sodba II Kp 24040/2017
• VSL sodba II Cp 1311/2009