VSM Sodba I Cp 594/2018

Jedro

Prvostopenjsko sodišče tako zaključek o 50 % soprispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka utemeljeno opira na v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavljena dejstva, pri čemer pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju poudarja predvsem dejstvi, da je tožnik sam prosil I.S., da naj premakne tovorno vozilo z namenom, da bi se jabolka enakomerno porazdelila, zato bi moral sunkoviti premik vozila pričakovati ter skladno z namenom premika sestopiti z vozila, sicer pa vsaj zavzeti stabilen položaj, kar pa stoječi položaj sigurno ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije nastale ji stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2014 dalje do plačila, v presežku do vtoževanega zneska 24.379,50 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna v 15 dneh povrniti tožniku pravdne stroške v višini 813,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava.

Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki je sprejelo zaključek o tožnikovem 50 % soprispevku k nastanku škodnega dogodka, ne strinja. Res je, da je tožnik ravnal jabolka in rekel S., da naj premakne vozilo, da je bila tema, in da je bil keson z jabolki že skoraj poln, tako da se ni imel za nič trdnega prijeti, ko je S. speljal. Vendar je tožnik upravičeno pričakoval, da ga bo S., preden bo zapeljal, na to tudi opozoril in tudi, da ne bo speljal sunkovito. Tožnik ni mogel vedeti, kdaj bo S. speljal, saj je bilo vlečno vozilo v pogonu zaradi razsvetljave. Prvostopenjsko sodišče je sklepalo, da je bila ob opravi dela tema, pri čemer je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj sta delo opravljala ob razsvetljavi in ob teku motorja. V kolikor bi S. tožnika pravi čas opozoril, da bo speljal, tožnik ne bi padel s kesona, zato je neutemeljen očitek prvostopenjskega sodišča o neskrbnosti tožnika in soprispevku v obsegu 50 %, ampak je soprispevek utemeljen le 25 %.

Tožnik je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti zahteval 5.000,00 EUR, prvostopenjsko sodišče pa mu je odmerilo le odškodnino v višini 2.500,00 EUR, kar je po mnenju tožnika premalo. Glede na zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je povzelo navedbe, ki jih je v zvezi s tem podal tožnik in jih objektiviziralo z mnenjem v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke ter glede na tožnikovo starost 53 let, ko je pričakovati, da bo tožnik posledice telesne poškodbe trpel še najmanj 25 let, je tožnik prepričan, da bi mu šla odškodnina v celotnem vtoževanem znesku iz tega naslova, to je v višini 5.000,00 EUR.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi še za nadaljnjih 2.500,00 EUR in tožnikovo sokrivdo oceni na največ 25 % ter toženko zaveže k plačilu stroškov postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. V postopku je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o sedaj grajanem obsegu soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka in o višini tožniku odmerjene odškodnine ter je bila na tej podlagi sprejeta pravilna materialnopravna odločitev (drugi odstavek 131. člena, 149. člen in tretji odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

6. Tožnik od toženke na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti zahteva odškodnino za v škodnem dogodku dne 15. 10. 2013 nastalo mu nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Takrat je tožnik stal na prikolici tovornjaka in poravnaval višino naloženih jabolk z višino stranic prikolice. Jabolka je z viličarjem na prikolico nakladal I.S., kateremu je tožnik dejal, da naj premakne vozilo, da se bodo jabolka enakomerno porazdelila. I.S. je sedel v vlečno vozilo in naglo speljal, zaradi česar je tožnik izgubil ravnotežje in padel s prikolice ter pri tem utrpel rupturo notranjega meniskusa desnega kolena in udarnine v predelu obeh ramen, v predelu leve podlahti in v predelu osnovnega sklepa palca desne noge.

Tožnik zato od toženke zahteva za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 7.000,00 EUR, za prestani strah 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 5.000,00 EUR in za nastalo materialno škodo 9.379,50 EUR. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem postopku tožniku odmerilo 6.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.500,00 EUR za prestani strah, 2.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti in 2.000,00 EUR za materialne stroške ter ob upoštevanju tožnikovega 50 % soprispevka k nastali škodi toženki naložilo, da je tožniku dolžna plačati 6.000,00 EUR za tožniku nastalo nematerialno in materialno škodo v obravnavanem škodnem dogodku.

7. Pritožbena graja, da tožnik k nastanku škodnega dogodka ni soprispeval v obsegu 50 %, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je iz ugotovljenih dejstev navedenih v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno sklepalo in pravilno uporabilo materialno pravo, ki se nanaša na ugotovljeni 50 % soprispevek tožnika k nastali škodi. Takšnega prepričanja ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki jih v zvezi s tem pritožnik navaja v pritožbi, s katerimi utemeljuje prepričanje, da je glede na dejstva, ki jih v zvezi z ugotovljenim soprispevkom tožnika ugotavlja prvostopenjsko sodišče, mogoč zaključek le o 25 % tožnikovem soprispevku k nastali škodi.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno sklepalo, da sta z I.S. delo opravljala v temi, zaradi česar je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj sta delo opravljala ob razsvetljavi vlečnega vozila, zato je bil tudi motor kamiona v pogonu. V pritožbi izpostavljeno dejstvo namreč na ugotovljene dejanske okoliščine dogodka ne more imeti odločilnega vpliva, saj žarometi vlečnega vozila niso mogli osvetljevati tožnika, ki je stal na prikolici za njim, pa tudi tožnik je zaslišan na naroku za glavno obravnavo sam izrecno povedal, da I.S. njegovega padca ni mogel videti, ker je bila tema. Prvostopenjsko sodišče tako zaključek o 50 % soprispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka utemeljeno opira na v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavljena dejstva, pri čemer pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju poudarja predvsem dejstvi, da je tožnik sam prosil I.S., da naj premakne tovorno vozilo z namenom, da bi se jabolka enakomerno porazdelila, zato bi moral sunkoviti premik vozila pričakovati ter skladno z namenom premika sestopiti z vozila, sicer pa vsaj zavzeti stabilen položaj, kar pa stoječi položaj sigurno ni. Zaključek o tožnikovi 50 % soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka je zato utemeljen.

8. Odmera višine odškodnine za tožniku nastalo nematerialno škodo temelji na izpovedi tožnika, tožnikovi medicinski dokumentaciji in na v prvostopenjskem postopku pridobljenem izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke.

9. Pritožbeno sporna je le višina odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti.

10. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kot tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin primerljivih z obsegom obravnavane škode).

11. Po prepričanju pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti ustreza zgoraj navedenim subjektivnim in objektivnim merilom pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz tega naslova, zato ni podlage za njeno dodatno zvišanje, kot to tožnik uveljavlja v pritožbi. Prvostopenjsko sodišče je povzelo vsa prikrajšanja, ki jih tožnik zaradi rupture notranjega meniskusa desnega kolena trpi in glede na mnenje izvedenca, da pri tožniku zaradi delne odstranitve poškodovanega notranjega meniskusa delovne sposobnosti niso omejene, da pa zmore dela, pri katerih je potrebno počepati ali jih opravljati kleče, v omejenem obsegu ter zaradi tega tožnik občasno trpi blage duševne bolečine, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključuje, da je za tožnika primerna denarna satisfakcija odškodnina v višini 2.500,00 EUR.

12. Iz navedenih razlogov pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, stroške tega pritožbenega postopka krije sam (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1655/2009
• VSL sodba II Cp 2817/2014
• VSL sodba I Cp 3732/2010