VSM Sodba I Cpg 184/2018

Jedro

Ni pa v zvezi s tem pravilno stališče pritožbe, da se pogodba, sklenjena za določen čas, z možnostjo predčasne odpovedi, v primerjavi s pogodbo o najemu poslovnih prostorov, sklenjeno za nedoločen čas, ne odpoveduje sodno. Če imata stranki enostransko upravičenje, da pogodbo odpovesta, se takšna pogodba ob uporabi 26. člena ZPSPP odpoveduje sodno, pa četudi gre za časovno omejeno trajanje pogodbe s pravico do enostranske odpovedi pogodbe. Citirana določba ZPSPP določa (le) način, kako se mora odpoved izjaviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 72927/2017 z dne 18. 8. 2017 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plača glavnico v znesku 33.905,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2017 do plačila in 156,00 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških tega gospodarskega spora. Toženka jih je dolžna plačati tožnici v znesku 2.267,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Najprej nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka zavrnilo. V tem kontekstu pojasnjuje, zakaj je njen zakoniti zastopnik zamudil narok, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo dne 22. 2. 2018. Sodišče je pisno opravičilo zakonitega zastopnika neutemeljeno štelo za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, s tem pa storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevano kršitev je storilo tudi zato, ker zakonitega zastopnika toženke ni zaslišalo, je pa zaslišalo zakonitega zastopnika nasprotne stranke. S tem je kršilo tudi določbo 258. člena ZPP.

V nadaljevanju pritožnica (ponovno) zatrjuje, da je v skladu z avtonomijo pogodbenih strank mogoče tudi najemno pogodbo, sklenjeno za določeno čas, predčasno odpovedati (odločba VSRS II Ips 97/2012 z dne 18. 12. 2014 in VSM I Cp 813/2012 z dne 23. 10. 2012). Takšno možnost odpovedi sta sedanji pravdni stranki dogovorili v najemni pogodbi št. NP-10/2012 z dne 15. 6. 2012 (v nadaljevanju Pogodba, priloga A2). Je pa zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved možna le po sodni poti. Tudi v tem kontekstu se pritožnica sklicuje na odločbo VSM I Cp 813/2012 z dne 23. 10. 2012 in na odločbo VSL I Cpg 3/2015 z dne 25. 3. 2015. Zmotna materialnopravna presoja ima za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Toženka opozarja tudi na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z višino in zapadlostjo terjatve. Tožnica je v zvezi s tem v točki II tožbenih navedb pojasnila le, da so številke posameznih računov, zneski in zapadlost, razvidni iz izpiska odprtih postavk z dne 10. 1. 2017 in kartice partnerjev z dne 31. 7. 2017. V izogib prepisovanju podatkov se na listine le sklicuje. Po mnenju pritožnice v skladu s sodno prakso (II Ips 110/2014 z dne 26. 11. 2015) dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

V zvezi z višino zahtevka je toženka v odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 30. 10. 2017 jasno izrazila stališče, da ne soglaša z višino terjatve, ki jo je označila za nerealno in fabricirano. Tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi je pojasnila, da ni seznanjena s tem, kaj naj bi terjatev zajemala. Sodišče prve stopnje bi tako moralo tožnico v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati na dopolnitev trditvene podlage. Toženka graja tudi zaključke v zvezi s plačilom uporabnine s trditvijo, da bi moralo sodišče ugotoviti trenutek prenehanja najemnega razmerja in upoštevati dejstvo, da uporabnina ni ekvivalent najemnine.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo nastalih stroškov postopka. Podrejeno se zavzema, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V vsakem primeru se naj tožnici naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, ki so nastali toženki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da odločba vsebuje dovolj tehtne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede na pravno naravo spora in trditveno (in dokazno) podlago, ki sta jo ponudili pravdni stranki, tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

5. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje o vlogi toženke z dne 27. 2. 2018, ki jo je obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, že odločilo. S sklepom z dne 6. 3. 2018 je predlog zavrnilo. Če toženke zaključki sodišča v tem sklepu niso prepričali, je imela možnost odločbo izpodbijati s pritožbo. Pravnega sredstva ni vložila, ne more pa razloge za izpodbijanje tega sklepa uveljavljati v pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari (tožbenem zahtevku). Vsi pritožbeni ugovori toženke v tej smeri so tako neutemeljeni.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 258. člena ZPP, s tem pa tudi načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavno pravico toženke iz 22. člena Ustave RS. Res je, da je toženka predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, B.B., ni pa takega predloga podala tožnica. To pa pomeni, da ne drži očitek toženke, da je sodišče prve stopnje zaslišalo le zakonitega zastopnika tožnice (ker ga ni), ne pa tudi zakonitega zastopnika toženke (ki ga ni, ker na narok ni pravočasno pristopil). Zatrjevane kršitve torej niso podane.

7. Soglašati je treba s pritožbo, da najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, (načeloma) ni mogoče odpovedati, pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena. O tem se je v točki 7 obrazložitve izreklo že sodišče prve stopnje. Ni pa v nasprotju s prisilnimi predpisi (takšnega mnenja je tudi pritožba) in novejšo sodno prakso (odločba VS RS II Ips 97/2012 z dne 18. 12. 2014), da lahko stranki, ne glede na to, da niti Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) niti Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) takšne možnosti prenehanja pogodbenega razmerja (pred potekom roka) pri pogodbah, sklenjenih za določen čas, ne predvidevata, v okviru pogodbene avtonomije druga drugi to omogočita. Takšno možnost sta sedanji pravdni stranki v drugem odstavku 3. člena Pogodbe tudi dogovorili.

8. Ni pa v zvezi s tem pravilno stališče pritožbe, da se pogodba, sklenjena za določen čas, z možnostjo predčasne odpovedi, v primerjavi s pogodbo o najemu poslovnih prostorov, sklenjeno za nedoločen čas, ne odpoveduje sodno. Če imata stranki enostransko upravičenje, da pogodbo odpovesta, se takšna pogodba ob uporabi 26. člena ZPSPP odpoveduje sodno, pa četudi gre za časovno omejeno trajanje pogodbe s pravico do enostranske odpovedi pogodbe. Citirana določba ZPSPP določa (le) način, kako se mora odpoved izjaviti.

9. Izhajajoč iz takšnega stališča je pravilna presoja izpodbijane sodbe v točki 7 obrazložitve, da Pogodba ni bila veljavno odpovedana (odpoved ni bila pravno učinkovita). Drži, da tudi pozivi na izpraznitev prostorov niso bili pravno učinkoviti, saj lahko najemodajalec glede na veljavno zakonodajo le po sodni poti zahteva izpraznitev poslovnih prostorov (primerjaj 27. člen ZPSPP).

10. Nobenega dvoma torej ni, da je po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe najemno razmerje med sedanjima pravdnima strankama (sporazumno) prenehalo v juliju 2017, ko sta stranki (13. julija) podpisali zapisnik o prevzemu poslovnih prostorov. Glede na navedeno ni dvoma, da je toženka dolžna za obdobje trajanja najemnega razmerja poravnati najemnino in druge stroške najema.

11. Glede na gornjo presojo pritožbeni ugovori v zvezi z uporabnino, ki po stališču pritožbe ni ekvivalent najemnine, niso pravno odločilni.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Tožnica je v dopolnitvi tožbe pojasnila, s čim utemeljuje višino zahtevka (v izpisku odprtih postavk z dne 10. 1. 2017 in kartici partnerjev z dne 31. 7. 2017; iz obeh listin, ki sta sestavni del tožbenih navedb, so razvidne št. posameznih računov, zneski in njihova zapadlost, razvidna so tudi vsa realizirana plačila). Na takšne navedbe ni toženka izjavila ničesar konkretnega (da npr. iz listin ni razvidno, kaj natančno zneski zajemajo, da je sporna njihova višina, da zneski niso skladni z dejanskim dolgom,...). navedla je le, da se "toženka ne strinja s terjanim zneskom, ker je nerealen in fabriciran s strani tožeče stranke". To pa za konkretizirano ugovarjanje zahtevku po višini ne zadošča. Pritožnica glede na navedeno ne more biti uspešna na način, da (šele) v pritožbi očita tožnici, da ni "začrtala dejanske podlage spora", kar niti ne drži.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tudi tožnici ni priznalo pritožbenih stroškov, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na sprejeto odločitev (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cpg 1083/2010
• Sodba VIII Ips 331/2006
• VSL sklep IV Cp 1449/2011