VSM Sklep I Cp 426/2018

Jedro

V primeru, ko je urejanje in čiščenje javnih površin dano v koncesijo, je občina kot koncedent v skladu s 53. členom ZGJS odgovorna subsidiarno za škodo, ki jo pri izvajanju koncesionirane gospodarske službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. Po prepričanju sodišča druge stopnje opustitev čiščenja snega in ledu vzpostavlja odškodninsko odgovornost zavarovanke toženke le, če je bila v okoliščinah konkretnega primera dolžna poskrbeti za čiščenje določene javne površine.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. a.) in v točki II. razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, toženi stranki (v nadaljevanju toženka) je naložilo plačilo odškodnine v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2015 (točka I. a. izreka), v presežku za znesek 2.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. b. izreka). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov, in sicer tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v znesku 2.353,46 EUR ter Republiki Sloveniji (tožnici je bila v določenem obdobju dodeljena brezplačna pravna pomoč) v znesku 816,36 EUR, v primeru zamude obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo v obsodilnem delu se pritožujeta toženka in stranski intervenient. Uveljavljata bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava.

3. Toženka v pritožbi navaja, da sodišče ni presojalo vzročne zveze med očitano kršitvijo oz. opustitvijo zavarovanca toženke ter padcem tožnice. Javne službe d. o. o. na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe niso bile zadolžene za čiščenje dotične peš poti, saj ji Mestna občina (stranski intervenient) obveznosti za čiščenje prav te poti ni dodelila. Sodba je nepravilna, ker Mestna občina v predmetnem sporu ni bila stranka postopka. Kdo je bil zadolžen za vzdrževanje peš poti, tožnica ni dokazala. Priča S.H. (zaposlen pri Javnih službah) je izpovedal, da za čiščenje in vzdrževanje peš poti niso bili zadolženi, te peš poti ni bilo v elaboratu. Občani niso nikoli obveščali občine o neočiščenosti predmetne poti. Sodišče je zmotno razlagalo odlok, po katerem so zavezanci (lastniki hiš in stanovanj ter drugih objektov) dolžni odstraniti sneg in led s pločnikov. Brez trditvene podlage je presojalo, ali je bil opravljen inšpekcijski nadzor. Poleg tega je iz slike, posnete tik po škodnem dogodku, lepo vidno, da je bila peš pot očiščena do suhega. Napačno je sodišče sledilo izpovedbi tožnice, čeprav ni vedela povedati, kje točno je hodila v času škodnega dogodka (po očiščenem delu ali po travi oziroma snegu) in po kateri poti je šla v trgovino. V kolikor je po tej poti že hodila, je stanje poti dobro poznala. Pohodno pot tako poleti kot pozimi dobro pozna, saj je doma v bližini. Nerealno je pričakovati, da bi bile vse poti v zimskem času v celoti očiščene in posute v primeru poledice. Sodišče v predmetnem postopku ni presojalo, ali pot še ustreza standardom normalne pohodne površine in ali bi pot tudi ob morebitni hipotetični opustitvi rednega vzdrževanja za povprečnega človeka, ki pot zelo dobro pozna, še predstavljala normalno pohodno površino. Navedeno bi sodišče moralo upoštevati tudi v primeru odgovornosti zavarovanca toženke kot prispevek tožnice k nastanku škode, vsaj v višini 70 %. Podrejeno ugovarja višini prisojene odškodnine, navaja, da tožnici odškodnina zaradi duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne pripada. Glede na izvedensko mnenje poškodba pri njej ni zapustila trajnih posledic. Napačno je sodišče odmerilo stroške postopka, ker ni upoštevalo načela uspeha pravdnih strank. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da tožnici prisodi vsaj 70 % prispevek k nastanku škodnega dogodka, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Stranski intervenient v pritožbi navaja, da sodišče ni odločilo o ugovoru pasivne legitimacije in upoštevalo 53. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in presojalo njegovih trditev, da je bila javna površina, kjer se je tožnica poškodovala, predmet koncesijske pogodbe, da je bila pohodna površina uvrščena šele v 5. (zadnji) prioritetni razred, da nihče od občanov nikoli ni obvestil ne Mestne občine, ne Javnih služb, da pohodna površina ni očiščena. Pri tem se sklicuje na sodbo II Ips 179/2006. Upoštevano ni bilo, da je na dan škodnega dogodka snežilo oziroma pršilo in je bila povsod poledica, kar je izpovedala tako tožnica, kot priča D.H. Sodišče ni presojalo dejstev, da predmetna površina, kjer se je tožnica poškodovala, predstavlja bližnjico, pri čemer v neposredni bližini poteka pločnik, ki je bil na dan škodnega dogodka očiščen in je vedno posipan. Skrbnost, ki jo sodišče nalaga stranskemu intervenientu, je pretirana in neživljenjska, saj ni mogoče celotnega območja lokalne skupnosti ves čas nadzirati in zagotoviti posipanja vseh ledenih površin istočasno. Tudi če bi predmetna pot bila vključena v izvajanje zimske službe, to škodnega dogodka ne bi moglo preprečiti, navedena površina je namreč zadnja na vrsti za čiščenje. Zaključek sodišča, da bi naj prišlo do škodnega dogodka zaradi pomrznjenega starega in stisnjenega snega, ni pravilen, saj ne upošteva vremenskih razmer na dan škodnega dogodka in prioritetnih razredov čiščenja. V zvezi s prispevkom tožnice k nastanku škode je v pritožbi še izpostavljeno, da je bila tožnici pohodna površina znana, da je imela na voljo drugo pot po očiščenem pločniku in se je samovoljno odločila za hojo po vidno poledeneli pohodni površini, da bi tožnica lahko hodila tudi po snegu ob pohodni površini, na katerem je drsnost bistveno nižja. Tožnica ni imela ustrezne obutve, saj so čevlji imeli navaden gumijast podplat, ki ni pretirano narezljan in primeren za hojo v poledenelih razmerah. Tožnica je tako vsaj v 80 % sama prispevala k nastanku škode. Sodišče pri določitvi odškodnine ni upoštevalo primerljivih odškodnin, deloma je odškodnino prisodilo izven trditvene podlage (tožnica ni trdila, da je jemala analgetike), trditvena podlaga glede strahu je bila zelo splošna. Tožnica ni podala ustreznih trditev glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Napačno je sodišče odločilo o obrestnem delu zahtevka, saj toženka, dokler tožnica ni spremenila tožbe v smislu, da zahteva od nje plačilo na podlagi zavarovalne police stranskega intervenienta (prej na podlagi police Javnih služb d. o. o.), zakonskih zamudnih obresti ne more zahtevati. Napačna je odločitev o stroških postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne. Zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam obeh pritožnikov in predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Urejanje in čiščenje javnih površin sodi med obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja (149. člen Zakona o varstvu okolja). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da občina izvajanja obvezne lokalne službe ne more prevaliti na posameznika z odlokom. Podana je torej pasivna legitimacija toženke, pri kateri ima svojo odgovornost občina zavarovano. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bila sporna pot predmet koncesijske pogodbe z izvajalcem zimske službe (Javnimi službami d. o. o.), saj je v skladu z zakonom prav občina tista, ki mora skrbeti za javne površine. V primeru, ko je urejanje in čiščenje javnih površin dano v koncesijo, je občina kot koncedent v skladu s 53. členom ZGJS odgovorna subsidiarno za škodo, ki jo pri izvajanju koncesionirane gospodarske službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. ZGJS ne določa, kdaj nastopi ta subsidiarna odgovornost, zato je treba uporabiti splošna pravila obligacijskega prava, da odgovornost subsidiarnega zavezanca nastopi takoj, ko primarni zavezanec odkloni izpolnitev obveznosti in se ne zahteva, da bi moral upravičenec najprej poizkušati iztožiti terjatev od primarnega zavezanca.¹ Ob dejstvu, da je tožnica prvotno od toženke zahtevala odškodnino prav na podlagi zavarovanja odgovornosti koncesionarja pri toženki in je priložila odgovor toženke o zavrnitvi odškodninskega zahtevka, v katerem je pojasnjeno, da koncesionar zavrača svojo odgovornost (priloga A 28),² je mogoče sprejeti stališče, da je tožnica na ustrezen način izkazala, da koncesionar zavrača plačilo odškodnine. Zato je zaključiti, da je na podlagi zavarovanja odgovornosti Mestne občine podana pasivna legitimacija toženke.

8. Glede pritožbenih trditev toženke, da Mestna občina ni bila stranka tega postopka in se ne bi smela presojati njena odgovornost, je pojasniti, da Mestna občina res ni bila stranka postopka, temveč le stranski intervenient, vendar je tožnica po spremembi tožbe od toženke zahtevala plačilo odškodnine prav na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe med toženko in Mestno občino. Tudi sicer je bilo v postopku nesporno, da je Mestna občina imela zavarovano svojo odgovornost pri toženki. Tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno postopalo, ko je ugotavljalo odgovornost Mestne občine za nastali škodni dogodek, in ne Javnih služb, saj je prav glede tega bila dejanska podlaga tožbe spremenjena. Sodišče prve stopnje je tako spremembo tožbe dopustilo. Kot izhaja iz zapisnika naroka glavne obravnave z dne 16. 5. 2017, toženka tej spremembi tožbe ni nasprotovala. Zato v tem delu pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Iz trditev tožnice torej izhaja, da je Mestna občina opustila urejanje in čiščenje površine, kjer je padla, oziroma navedene površine naj niti ne bi oddala v koncesijo. Ugotovljeno dejstvo, da zavarovanka toženke v času škodnega dogodka na predmetni površini ni zagotavljala izvajanja zimske službe, ne vzpostavlja avtomatično njene odškodninske odgovornosti za vsak padec v zimskem času. Zgolj dejstvo, da sta se na pločniku nahajala sneg in led, torej še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti. Občina ne more odgovarjati za škodo, ki je posledica vremenskega pojava. Odgovarja pa, če ni v razumnih mejah, v ustreznem roku (glede na naravo stvari) prek svojih služb ali izvajalcev odstranila nevarnih posledic vremenskega pojava.³ Toženka in stranski intervenient sta namreč zatrjevala, da je šlo za zimske razmere, snežilo je pred dnem škodnega dogodka, tudi na dan škodnega dogodka, padal je ledeni dež in niso mogli povsod zagotoviti čiščenja javnih poti oziroma javnih površin, poleg tega sporna pot ni bila med prioritetami, ulica, ob kateri poteka sporna pot, pa je šele v petem prioritetnem razredu. Po prepričanju sodišča druge stopnje opustitev čiščenja snega in ledu vzpostavlja odškodninsko odgovornost zavarovanke toženke le, če je bila v okoliščinah konkretnega primera dolžna poskrbeti za čiščenje določene javne površine. Navedeno pomeni, da je zavarovanka toženke odgovorna, če bi se ugotovilo, da bi bil izvajalec zimske službe dolžan očistiti navedeno javno površino ob upoštevanju vremenskih razmer in prioritet čiščenja javnih površin. Ugotoviti bo torej potrebno, kakšno bi bilo dolžnostno ravnanje v konkretnem primeru. Od zavarovanca oziroma izvajalca zimske službe namreč ni moč zahtevati in pričakovati, da bo zagotovil, da bodo javne površine istočasno in v vsakem trenutku očiščene. Le v primeru, da bi se ugotovilo, da bi bil izvajalec zimske službe v okoliščinah konkretnega primera dolžan očistiti sporno javno površino, je toženka tožnici odgovorna za škodo zaradi padca.

10. Sodišče prve stopnje glede na zavzeto stališče, da je toženka odgovorna zgolj, ker pot ni bila čiščena in posipana nekaj časa pred škodnim dogodkom, navedenih pravnorelevantnih dejstev ni ugotavljalo. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in vrniti zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje je potrebna, saj sodišče druge stopnje ne more samo prvič ugotavljati celih sklopov pravnorelevantnih dejstev (glede vprašanja obstoja temelja odškodninske odgovornosti v zvezi s vprašanjem tožničinega soprispevka), ker bi s tem strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje pa tako tudi ne bo kršena strankina pravica do sojenja v razumnem roku.

11. Sodišče prve stopnje naj se v novem sojenju v okviru dokazne ocene opredeli do pritožbeno izpostavljene izpovedi tožnice in priče D.H. o vremenskih razmerah v času škodnega dogodka ter do ostalih trditev pravdnih strank o vremenskih razmerah in predloženih dokazov glede vremenskih razmer v času škodnega dogodka. V okviru celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov in pravilne uporabe materialnega prava naj ponovno odloči o odgovornosti toženke oziroma njene zavarovanke. V primeru ugotovljene odgovornosti zavarovanke toženke pa bo sodišče moralo ponovno presoditi tudi pravočasne navedbe toženke in stranskega intervenienta glede prispevka tožnice k nastanku škodnega dogodka, pri čemer ni mogoče spregledati, da tožnica sporno pot dobro pozna⁴.

12. Glede na razveljavitev sodbe v zvezi s temeljem zahtevka, se sodišče druge stopnje ni spuščalo v presojo višine odškodnine. Dodaja le, da je potrebno pri prisoji višine odškodnine upoštevati primerljivo sodno prakso⁵. Prav tako je poleg izvedenskega mnenja potrebno upoštevati izpovedbo tožnice glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin, strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. O svojem subjektivnem zaznavanju, koliko časa ter kako hude bolečine in strah je trpel, lahko sodišču izpove le oškodovanec, seveda pa je stvar dokazne ocene sodišča vrednotenje oškodovančeve izpovedbe.

13. Nadalje bo v primeru ugotovljene odgovornosti toženke, sodišče pri teku zakonskih zamudnih obresti moralo upoštevati, da je tožnica tekom postopka spremenila tožbo glede dejanske podlage, saj je prvotno zahtevala odškodnino iz naslova zavarovanja Javnih služb in šele kasneje na podlagi zavarovanja odgovornosti Mestne občine. Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje, to je od dne, ko je toženo stranko opomnil na plačilo (1. točka načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26.06.2002, ki se pri opredelitvi zamude sklicuje na 299. člen OZ). Skladno s tem je zamuda toženke nastopila z dnem, ko je tožnica od toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imela Mestna občina zavarovano civilno odgovornost, zahtevala odškodnino.

14. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

-------------------------------
¹ Tako stališče je zavzeto v več sodnih odločbah: VSL I Cpg 316/2010 z dne 8. 7. 2010, VSL II Cp 224/2012 z dne 13. 6. 2012, VSL II Cp 1292/2010 z dne 15. 9. 2010
² Sodišče je naroku dne 29. 6. 2018 tudi vanj vpogledalo.
³ Tako tudi v odločbi VSL I Cp 384/2010 z dne 20. 4. 2010.
⁴ Izpovedba tožnice (str. 19-21 zapisnika o glavni obravnavi) na naroku z dne 23. 10. 2018.
⁵ Npr. VSL sodba I Cp 3678/2011 z dne 23. 11. 2011, VS002602.

Datum zadnje spremembe:

31.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 695/2013
• UPRS Sodba II U 106/2016-18
• UPRS Sodba II U 497/2017-24