VSM Sodba I Cp 438/2018

Jedro

Kadar pa vozilo ni zavarovano, tudi odgovornost voznika, ki ga uporablja (ne glede na njegove vedenje o obstoju zavarovanja), ni zavarovana. Če je za nastanek prometne nezgode odgovoren, mora nastalo škodo povrniti. Regres (v tem primeru tožnika) zoper odgovorno osebo ni omejen na posebej določene primere, temveč mora plačano odškodnino povrniti vsak povzročitelj škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v I. ter III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sobo delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 113957/2014-4 z dne 16. 9. 2014 tako, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) glavnico v višini 2.455,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2011 do plačila in izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2014 do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo glede plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 2.455,32 EUR od 24. 2. 2011 do 14. 3. 2011 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku v 15 dneh po vročitvi sodbe povrne pravdne stroške v znesku 801,51 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Navaja, da je tovorno vozilo vozil kot delavec, zaposlen pri podjetju, ki si je to vozilo izposodilo pri tretji osebi (lastniku vozila). V času škodnega dogodka ni vedel in ni mogel vedeti, da vozilo ni zavarovano, saj je iz zavarovalne police izhajalo, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena. Da je vozilo zavarovano, izhaja tudi iz zapisnika o prometni nezgodi. Priče S.M., ki je njegov nadrejeni, in bi vedel izpovedati o navedenih dejstvih, ni bilo mogoče zaslišati, ker je pokojni. Zavarovalnica je opustila svojo dolžnost, da upravno enoto in tožnika obvesti o prenehanju zavarovanja. Rok za obvestilo v skladu s 4. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) je 30 dni po prenehanju zavarovalne pogodbe, zavarovalnica pa je obvestilo podala šele 22. 7. 2010, čeprav je do razdrtja zavarovalne pogodbe prišlo najkasneje 15. 4. 2010. Če bi zavarovalnica izpolnila svojo dolžnost, bi bile registrske tablice v času nezgode lastniku vozila že odvzete. Zavarovanje je torej v času škodnega dogodka 10. 6. 2010 še obstajalo. Zatrjuje, da je obveznost tožnika zastarala. Oškodovanec je bil najkasneje v enem mesecu od škodnega dogodka seznanjen z višino škode. V roku treh let bi lahko uveljavljal plačilo odškodnine od povzročitelja škode, zato tudi za tožnika ne more veljati daljši zastaralni rok. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbo lastnika vozila D.H., ki je povedal, da ni dobil obvestila o prekinitvi zavarovanja. Ker niti lastnik vozila ni bi seznanjen s prekinitvijo zavarovanja, tudi toženec s tem dejstvom ni mogel biti seznanjen. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi tožnik od toženca kot voznika nezavarovanega motornega vozila terja povrnitev izplačanih zneskov odškodnine, ki jih je morala oškodovancu izplačati na podlagi 38. člena ZOZP¹. Pravno podlago njenega regresnega zahtevka torej predstavlja 41. člen ZOZP, zato ne pridejo v poštev določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o zastaranju odškodninskih terjatev, ki se uporabljajo le v razmerju med oškodovancem in odgovorno osebo. Sodišče druge stopnje tako v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je glede zavrnitve ugovora zastaranja navedlo sodišče prve stopnje. Vozilo, ki ga je vozil toženec, ni bilo zavarovano in zato je tožnik oškodovancu v prometni nesreči izplačal odškodnino. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se za regresni zahtevek tožnika v skladu z 41. členom ZOZP ob odsotnosti posebne ureditve glede zastaralnih rokov uporablja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki prične teči z dnem izplačila odškodnine oškodovancu², saj je šele takrat nastala tožnikova terjatev za vračilo plačane odškodnine zoper toženca (336. člen OZ). Tožnik je odškodnino izplačal v letu 2011 in v letu 2014 vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zato njegov zahtevek ni zastaran, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Temeljni pogoj za uspešno uveljavljanje regresnega zahtevka zoper povzročitelja škodnega dogodka po 41. členu ZOZP je, da je bila odškodnina izplačana za škodo, ki jo je povzročilo nezavarovano vozilo. Tožnik je v predmetni zadevi uspel dokazati, da vozilo v času škodnega dogodka ni bilo (več) zavarovano. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi celostne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je zavarovalnica s tretjim opominom dne 12. 3. 2010 (A 35) odstopila od zavarovalne pogodbe, ker lastnik vozila (zavarovalec) ni plačal zavarovalne premije v roku 30 dni od prejema tega dopisa. Zavarovalnica je na posledice neplačila opomina lastnika v opominu opozorila, kar izhaja iz predloženih listinskih dokazov. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbo lastnika vozila D.H., ki je izpovedal, da na posledice neplačila premije ni bil opozorjen. Ob njegovi siceršnji izpovedbi, da zavarovalne premije ni plačal v celoti in da je opomin za plačilo plačanih obrokov prejel ter ob upoštevanju predloženih listinskih dokazov, sodišče prve stopnje ni moglo slediti njegovi izpovedbi, da na posledice razdrtja pogodbe v opominu ni bil opozorjen. Ob pravilnem opozorilu zavarovalnice pa za odločitev ni pomembno, če lastnik vozila opomina ni zmogel (v celoti) prebrati. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila zavarovalna pogodba med zavarovalnico in lastnikom vozila razdrta v aprilu 2010, ko je potekel 30-dnevni rok od zapadlosti premije, ki ga določa tretji odstavek 937. člena OZ v zvezi s četrtim odstavkom 937. člena OZ, torej pred obravnavano prometno nezgodo, ki se je zgodila 10. 6. 2010.

8. Če zavarovalnica ugotovi, da je lastnik prometnega sredstva prenehal izpolnjevati obveznosti iz zavarovalne pogodbe in je ta zato prenehala veljati, mora o tem obvestiti pristojno upravno enoto oziroma drug pristojen organ, ki mora lastniku, če se ne izkaže z zavarovanjem, sklenjenim pri drugi zavarovalnici, odvzeti registrske tablice oziroma druge registrske oznake (prvi odstavek 4. člena ZOZP). O prenehanju zavarovalne pogodbe mora zavarovalnica obvestiti tudi informacijski center pri tožniku (drugi odstavek 4. člena ZOZP). Zavarovalnica je v predmetni zadevi svojo obveznost do upravne enote izpolnila, vendar je zamudila rok za obvestilo, saj je šele 22. 7. 2010 poslala upravni enoti dopis (A 36), da je zavarovalna pogodba z dnem 21. 4. 2010 prenehala veljati. Vendar pa zamuda zavarovalnice z obvestilom upravni enoti za obstoj zavarovalnega razmerja ni odločilna. Zavarovalna pogodba predstavlja pogodbeno razmerje med lastnikom vozila (zavarovalcem) in zavarovalnico. Obveznost zavarovalnice do upravne enote v vsakem primeru nastane šele po prenehanju zavarovalnega razmerja z lastnikom vozila. Ta obveznost je določena z namenom, da se nezavarovana vozila izloči iz prometa, na začetek ali prenehanje zavarovalnega razmerja z lastnikom vozila pa glede na načelo relativnosti pogodbenih razmerij ne more imeti nobenega vpliva. To pogodbeno razmerje preneha v vsakem primeru, ko zavarovalnica veljavno odstopi od zavarovalne pogodbe.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da za utemeljenost regresnega zahtevka zoper povzročitelja škodnega dogodka ni pomembno, ali je povzročitelj škodnega dogodka preveril obstoj in veljavnost zavarovanja. Na podlagi jezikovne razlage 41. člena ZOZP, ki določa obveznost povzročitelja škodnega dogodka, da tožniku povrne izplačano odškodnino, skupaj z obrestmi in stroški, če vozilo ni bilo zavarovano, ni mogoče zaključiti, da je voznik dolžan tožniku povrniti odškodnino le, kadar je vedel (bi moral vedeti), da vozilo ni zavarovano. Prav tako iz ostalih določb ZOZP ne izhaja, da je odgovornost voznika za povrnitev odškodnine tožniku izključena, kadar voznik ni bil seznanjen z (ne)obstojem zavarovanja. Res je, da ima lastnik (in ne voznik) obveznost skleniti zavarovanje po ZOZP (prvi odstavek 2. člena ZOZP). Z zavarovanjem lastnika prometnega sredstva proti odgovornosti za škodo povzročeno tretjim osebam so sicer krite tudi škode, ki jih povzročijo osebe, ki po volji lastnika sodelujejo pri uporabi prometnega sredstva (2a. člen ZOZP). ZOZP nadalje v 7. členu izrecno določa, kdaj lahko zavarovalnica z regresnim zahtevkom zoper voznika (odgovorno osebo) uveljavlja povračilo zneskov, ki jih je izplačala oškodovancu (tretji osebi). Kadar pa vozilo ni zavarovano, tudi odgovornost voznika, ki ga uporablja (ne glede na njegove vedenje o obstoju zavarovanja), ni zavarovana. Če je za nastanek prometne nezgode odgovoren, mora nastalo škodo povrniti. Regres (v tem primeru tožnika) zoper odgovorno osebo ni omejen na posebej določene primere, temveč mora plačano odškodnino povrniti vsak povzročitelj škodnega dogodka. Toženec, ki je za nastanek škode v celoti odgovoren (kar v pritožbenem postopku ni sporno), mora zato tožniku povrniti odškodnino (skupaj s stroški), ki jo je ta plačal oškodovancu.

10. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu (I. ter III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Če povzroči škodo voznik nezavarovanega vozila, zrakoplova ali druge letalne naprave oziroma čolna ali potnik utrpi nesrečo pri prevozu z nezavarovanim javnim prometnim sredstvom, odgovarja Združenje tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje, in sicer največ do zavarovalne vsote, ki je bila kot najnižja predpisana na dan škodnega dogodka.
² Takšno je tudi stališče ustaljene sodne prakse višjih sodišč: VSL sodba I Cp 989/2017 z dne 11. 1. 2017, VSL sodba I Cp 1368/2016 z dne 5. 10. 2016, VSL sodba I Cp 2303/2014 z dne 5. 11. 2014 in VSL sodba I Cp 3552/2010 22. 12. 2010.

Datum zadnje spremembe:

31.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cpg 176/2019
• VSL sodba I Cp 416/2011
• VSC sodba Cp 594/2014