VSM Sodba I Cp 49/2018

Jedro

Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da novinarka V.L. ni ravnala v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo in se ni v zadostni meri potrudila, da bi v zvezi s sporno informacijo, da je med preiskovanimi policisti tudi tožnik, pridobila odziv slednjega, kot ji to narekuje 3. točka Kodeksa novinarskega dela. Posledično imenovana ni z ustrezno mero skrbnosti preverila točnosti informacij, ki jih je želela uporabiti in objaviti, kot to določa 1. točka Kodeksa novinarskega dela, zato tudi ni imela utemeljenega razloga verjeti v resničnost zapisanega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) odškodnino v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2015 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku nad prisojenim zneskom do vtoževanega zneska v višini 6.500,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za čas od 1. 10. 2015 do 1. 10. 2015 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje razsodilo še, da se je toženka dolžna tožniku javno opravičiti na način, da v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe v rubriki črna kronika v enako veliki pisavi, kot je bil objavljen članek z dne 30. 5. 2015, objavi naslednje obvestilo: Večer se javno opravičuje K.A. za neresnične navedbe, ki jih je spisala novinarka V.L. v članku, objavljenem dne 30. 5. 2015 z naslovom „Med preiskovanimi tudi trije policisti“ (točka II izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti še 1.583,23 EUR stroškov pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Bistvo obsežne pritožbene graje je, da tožnik ni dokazal, da toženka v trenutku objave spornega članka ni imela razloga verjeti v resničnost zapisane in objavljene informacije o tožniku, ki ji je bila namenoma nameščena z vrha policije. Tovrstnemu konstruktu pa se toženka ni mogla izogniti. Tožnik tako ni dokazal protipravnosti toženkinega ravnanja kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, saj toženka ni mogla storiti več kot je storila. Toženka je namreč informacijo, da je tožnik kot policist in lastnik gostinskega lokala B. v H. med preiskovanimi osebami zaradi trgovine s prepovedanimi zdravili prejela od anonimnega policijskega vira, pri čemer ni imela nobenega razloga, da slednjemu ne bi verjela, saj je ta novinarki V.L. do tedaj zmeraj prenesel resnične in preverjene podatke, kar dokazuje dejstvo, da zoper imenovano novinarko še nikoli ni tekel noben postopek v zvezi z njenim delom. V tej zvezi je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so se zgolj podatki o tožniku izkazali kot neverodostojni, vsi ostali podatki o preostalih dveh preiskovanih policistih in dejstvo, da so bili vpleteni trije policisti, pa so se izkazali kot pravilni. Nenazadnje tudi sodišče prve stopnje novinarko ocenjuje kot resno in strokovno, in ne dvomi, da novinarka ni imela pomislekov v zanesljivost policijskih virov ter zaključuje, da je novinarka poklicala na tožnikovo telefonsko številko ter informacije o tožniku preverila še na Specializiranem državnem tožilstvu (ki pa informacij zaradi tajnosti postopkov ni želelo dati), na mariborskem Okrožnem državnem tožilstvu in policiji, ki je neuradne informacije, ki jih je pridobila novinarka vsaj v grobem potrdila na novinarski konferenci, kjer je bilo rečeno, da so v kriminalna dejanja vpleteni tudi trije policisti. Sodišče se do navedenih pravno relevantnih trditev toženke ni opredelilo in je kontradiktorno zaključilo, da je novinarka ravnala protipravno, zaradi česar je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo tudi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je kršilo toženkino pravico do kontradiktornega in poštenega sodnega postopka. V nadaljevanju pritožba poudarja, da je novinarka z besedno zvezo v članku „...po naših podatkih...“ izrecno izpostavila, da gre za neuradne podatke o tožniku, zato sodišče protipravnosti ne more utemeljiti z dejstvom, da je toženka članek objavila na podlagi neuradnih informacij. Prav tako je pritožba mnenja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da se mora dolžnost preverjanja informacij presojati skozi možnosti, ki so bile novinarju na voljo, zato novinarju, ki zaradi tehtnih okoliščin na katere ni imel vpliva, ni preveril posameznih informacij, ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti. Novinarka je namreč glede na prejeto informacijo in dejstvo, da se tožnik ni oglasil na telefon utemeljeno verjela, da je slednji v priporu, zato ji tudi zaradi časovnega pritiska ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti v smislu, da bi ga morala večkrat poklicati ali obiskati v gostinskem lokalu. V nadaljevanju pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila identiteta tožnika v članku preveč razkrita in poudarja, da je v skladu s sodno prakso dovoljeno objavljati informacije o predkazenskem postopku, ki omogočajo prepoznavnost osebe določenemu krogu oseb. V tej zvezi se toženka ne strinja, da je širši javnosti poznano, da je tožnik lastnik gostinskega lokala B. v H., saj tožnik tega ni zatrjeval in dokazal. Sodišče prve stopnje je tako v posledici navedenega napačno opravilo test sorazmernosti v ožjem smislu, to je med kolizijo dveh ustavno zavarovanih pravic, in sicer med pravico do svobode izražanja in pravico do zasebnosti, zaradi česar protipravnost ni podana. Prav tako tožnik ni konkretiziral toženkinega posega v človekovo pravico do zasebnosti in dostojanstva, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu preseglo trditveno podlago, kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti ter posledično zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba izpodbija tudi obstoj vzročne zveze med domnevno protipravnim ravnanjem toženke in višino škode ter izpostavlja, da je sodni izvedenec psihiatrične stroke B.F., dr. med. (v nadaljevanju izvedenec) v svoji pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 13. 2. 2017 pojasnil, da je spoznanje tožnika, da je nekdo iz vrst policije novinarki namenoma dal lažno informacijo z namenom njegovega diskreditiranja, pripomoglo k večji intenzivnosti in trajanju simptomov že razvite stresne motnje, zato bi moralo sodišče prve stopnje razmejiti vpliv med tema dvema dejavnikoma. Nazadnje pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o objavi opravičila in poudarja, da je dne 2. 6. 2015 na izrecno zahtevo tožnika že objavila pojasnilo, ki je bilo usklajeno s tožnikom in njegovo pooblaščenko, pri čemer je toženka tožniku tudi ponudila možnost objave opravičila, ki pa ga je tožnik zavrnil in vztrajal pri objavi pojasnila. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do navedenega ni opredelilo in ni pojasnilo zakaj navedeno pojasnilo ni v sorazmerju z vsebino spora. V posledici pritožbe zoper glavno stvar toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča, in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pregled zadeve pokaže, da je pritožbeno nesporno, da je novinarka toženke V.L. dne 30. 5. 2015 v časniku V. v rubriki črna kronika objavila članek z naslovom "Med preiskovanimi tudi trije policisti", v katerem je bilo med drugim zapisano tudi: "Po naših podatkih sta se med preiskovanci znašla policista A.K., sicer lastnik gostinskega lokala B. v H., in A. D., do imena tretjega se nismo dokopali. Policisti naj bi se bili kot osumljeni pojavili v delu preiskave, ki se nanaša na trgovino s prepovedanimi zdravili za zdravljenje erektilne disfunkcije." Prav tako je pritožbeno nesporno, da je imenovana novinarka za policijsko akcijo, ki jo članek opisuje izvedela na tiskovni konferenci PU Maribor z dne 29. 5. 2015, na kateri je bilo objavljeno zgolj, da so med preiskovanimi tudi trije policist (brez navedb imen preiskovancev), ter da je informacijo, da naj bi bil eden izmed preiskovanih policistov ravno tožnik pridobila od neformalnega anonimnega policijskega vira, katerega identitete ni razkrila. Pritožbeno nesporno je tudi, da je v članku zapisano dejstvo neresnično, saj tožnik ni bil nikoli osumljen ali bil v predkazenskem oziroma kazenskem postopku v zvezi s kaznivimi dejanji s trgovino s prepovedanimi zdravili za zdravljenje erektilne disfunkcije, kot je to sicer navedeno v predmetnem članku.

7. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je tožnik kot materialnopravno podlago tožbenega zahtevka za prisojo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pravilno navedel določbo prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri sodišče prisodi denarno odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo. Citirana določba v odškodninskem pravu izpolnjuje določbo ustavno varovane osebnostne pravice. Osebnostne pravice so pravice, ki gredo človeku kot takemu; tičejo se neposredno osebe in njenih osebnih dobrin, ki ji gredo kot biološkemu in socialnemu bitju in so neposredno namenjene varovanju človekove osebnosti. Pretežno je sprejeta, tudi v slovenskem pravnem sistemu, doktrina o (eni) splošni osebnostni pravici, katere pojavne oblike so različne osebnostne pravice, katerih krog je odprt in se spreminja glede na nova življenjska razmerja, razvoj civilizacije, tehnični napredek, itd. ter ga je po potrebi mogoče dopolnjevati z novimi vrstami teh pravic. Varstvo te splošne osebnostne pravice zagotavlja URS v 34. in 35. členu, oblike in obseg bodisi njenega civilnopravnega varstva bodisi varstva posameznih osebnostnih pravic, ki spadajo v njen krog, pa določajo tudi posamezni zakoni, v prvi vrsti OZ, ki vsebuje tako določbe o ukrepih za preprečitev škode (134. člen) kot tudi tudi določbe o reparaciji že nastale škode (134. člen, 177. člen, 178. člen, 179. člen)¹. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno graja, da tožnik ni zatrjeval posega v osebnostno pravico do zasebnosti in ni konkretiziral posegov tožene stranke vanjo. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je odločalo v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP) in ni kršilo razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena ZPP) ali načela kontradiktornosti (5. člen ZPP), kot to neutemeljeno navaja pritožba.

8. Prav tako je napačno stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o koliziji med ustavno pravico do svobodnega izražanja (39. člen URS) in osebnostno pravico do časti in dobrega imena (34. in 35. člen URS) moralo opraviti test sorazmernosti (v ožjem pomenu). Splošno načelo sorazmernosti namreč zavezuje vse državne organe, ko gre za posege v človekove pravice in temeljne svoboščine. Poseg je ustavnopravno dopusten, če izhaja iz ustavno dopustnega cilja in če so izbrana sredstva za dosego tega cilja primerna in nujna, poleg tega ne smejo biti zunaj razumnega razmerja do družbene ali politične vrednosti cilja (sorazmernost v ožjem pomenu). V primeru, ko pa pride le do kolizije dveh sobivajočih pravic, pa ne gre za poseg v pravico, katerega dopustnost bi bilo treba presojati s pomočjo načela sorazmernosti, ampak se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot "praktično konkordanco": gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera. Takšno stališče je Ustavno sodišče zavzelo že v več odločbah, na primer v zadevah U-I-191/09 in Up-916/09. "Praktična konkordanca" tako pomeni oblikovanje pravila, veljavnega za konkreten primer, torej pravila o sobivanju pravic v konkretnih okoliščinah. Odločiti je treba, kateri pravici je treba glede na konkretne okoliščine dati prednost in katera se mora zaradi aktiviranja nujne, ustavno varovane vsebine druge pravice, tej umakniti, oziroma se mora umakniti del upravičenj, ki sestavljajo to pravico².

9. Ob upoštevanju zgoraj povzetih pritožbeno nespornih dejstev in opisano metodo razlage "praktične konkordance" se sodišče druge stopnje pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da se mora v konkretnih okoliščinah danega primera toženkina pravica do svobode izražanja umakniti tožnikovi osebnostni pravici do osebnega dostojanstva in zasebnosti. Sodišče druge stopnje je namreč prepričano, da novinarka toženke zaradi kršitve 1., 3. in 18. točke Kodeksa novinarskega dela ni imela utemeljenega razloga verjeti v resničnost zapisane informacije, ki se nanaša na tožnika, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

10. V teoriji in sodni praksi, ne le slovenskih sodišč ampak tudi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), je namreč uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih pa ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti ampak je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih. Kadar te povezave ni, ni mogoče reči, da gre za upravičeno kritiko³.

11. Ob upoštevanju navedenega sodišče druge stopnje kot odločilno v predmetni zadevi vidi dejstvo, da očitki, da je med preiskovanimi tudi policist A.K., sicer lastnik gostinskega lokala B. v H., pred objavo niso bili v zadostni meri preverjeni (kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju) in da so se izkazali za neresnične. Vrhovno sodišče RS je namreč že zavzelo stališče, da "pravica" do lažne informacije ni deležna nobenega (ustavno)pravnega varstva in zato ne more kolidirati s pravico do osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic - s tem pa tudi ne upravičevati posegov vanje z učinkom morebitne izključitve protipravnosti ravnanja tožencev⁴.

12. Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da novinarka V.L. ni ravnala v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo in se ni v zadostni meri potrudila, da bi v zvezi s sporno informacijo, da je med preiskovanimi policisti tudi tožnik, pridobila odziv slednjega, kot ji to narekuje 3. točka Kodeksa novinarskega dela. Posledično imenovana ni z ustrezno mero skrbnosti preverila točnosti informacij, ki jih je želela uporabiti in objaviti, kot to določa 1. točka Kodeksa novinarskega dela, zato tudi ni imela utemeljenega razloga verjeti v resničnost zapisanega.

13. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zahteva po preverjanju resničnosti pridobljenih informacij tem višja, kolikor intenzivnejši je poseg v osebnostno pravico posameznika, na katerega se nanaša objavljen članek. Nedvomno so v predmetnem članku objavljene informacije o tožniku takšnega značaja, da pomenijo znaten poseg v njegovo pravico do osebnega dostojanstva in zasebnosti, saj v javnosti povzročajo oblikovanje negativnih vrednostnih sodb o tožniku. Glede na navedeno bi morala novinarka vložiti več napora v to, da bi sporno informacijo preverila tudi pri tožniku, še zlasti zato, ker te informacije ni potrdilo niti specializirano državno tožilstvo, niti mariborska policija. Novinarka je namreč zgolj enkrat poskušala poklicati tožnika (preko kontaktne telefonske številke B.B., pri kateri gre dejansko za osebno telefonsko številko tožnika), pri tem pa je zaslišana kot priča tudi sama ocenila, da ni bila dovolj vztrajna pri tem, da bi vzpostavila kontakt s tožnikom. Pomakanja vztrajnosti toženka ne more opravičiti z okoliščino, da je bila novinarka prepričana, da tožnik ni dosegljiv, ker ji je zaupni policijski vir povedal, da je v policijskem pridržanju, saj bi to informacijo morala preveriti vsaj še v gostinskem lokalu B., katerega "šef" je tožnik. Navedeno ji namreč ne bi predstavljajo nesorazmernih naporov ali ji vzelo preveč časa, kot je to sicer pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, saj je navedeni gostinski lokal zgolj 10 minut oddaljen od časopisne hiše V. Življenjsko - izkustveno gledano bi namreč osebje tega gostinskega lokala z veliko verjetnostjo vedelo ali je tožnik v policijskem pridržanju ali ne oziroma bi ga vsaj poskušalo priklicati po telefonu, če bi V.L. izrazila željo, da želi govoriti z njim. Toženka pa ni pojasnila zaradi katerih tehtnih okoliščin, na katere ni imela vpliva, novinarka tega ni mogla storiti, kot to pavšalno zatrjuje v pritožbi.

14. V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje še, da bi morala novinarka V.L., četudi tožnikovega odziva ni pridobila, to javnosti pojasniti, kot ji to veleva 3. točka Kodeksa novinarskega dela, česar pa v predmetnem članku prav tako ni storila.

15. V nadaljevanju je sodišče druge stopnje presojalo še vprašanje razkritja tožnikove identitete in zaključilo, da je novinarka toženke kršila 18. točko Kodeksa novinarskega dela s tem, ko je tožnika v predmetnem članku prekomerno individualizirala s pripisom, da je slednji "lastnik gostinskega lokala B. v H.". Navedeni pripis k imenu in začetnici tožnikovega priimka je namreč nepotreben za seznanitev javnosti o kaznivih dejanjih, katerih izvršitve so bili osumljeni policisti in je širši javnosti omogočil prepoznavo tožnikove identitete. Da je temu tako nenazadnje potrjuje tudi izpovedba novinarke V.L., ki je zaslišana kot priča povedala, da je tudi sama presenečena nad tem, da je sporni pripis ostal v članku, saj je pri vseh drugih osebah v članku odstranila sprva zapisane polne priimke (tako, da je pustila le njihove inicialke) in dodatne opise. Tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 302/2015 z dne 12. 5. 2016, na katero se sklicuje pritožba zgolj pojasnjuje, da označba osumljene osebe v predkazenskem postopku s kraticami imena in priimka ter navedbo, da gre za policista, ne posega v pravico do varovanja osebnih podatkov osebe, saj širši javnosti ne omogoča prepoznave njene identitete, s čimer se sodišče druge stopnje strinja. Toženka pa je pri objavi spornega članka presegla ta okvir osnovnih podatkov o identiteti tožnika, saj pripis, da je tožnik "lastnik gostinskega lokala B. v H.", tudi po njegovem prepričanju omogoča prepoznavnost tožnika kot osumljenega policista širšemu krogu ljudi v okolju v katerem prebiva. V tej zvezi je namreč sodna praksa že zavzela stališče, da je bistveno, kakšne posledice je imel objavljen članek v okolju, v katerem tožnik prebiva in ne, ali je bil tožnik prepoznaven širši javnosti⁵. Na podlagi tega pristavka je namreč vsak, ki je vedel, da se z dejavnostjo v tem lokalu ukvarja tožnik, lahko ugotovil, da je med preiskovanimi policisti tudi tožnik, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

16. V tej zvezi se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2792/2015 z dne 23. 3. 2016, saj policija na tiskovni konferenci ni dalo nobenih podatkov ali dodatnih opisov preiskovanih policistov in na vprašanja novinarke, ali je med njimi tudi tožnik, ni odgovorila. Policija tako ni vsaj v grobem potrdila anonimnih informacij, ki jih je novinarka dobila od zaupnih policijskih virov, kot je bilo to v primerjalni zadevi, temveč je podala le informacije o številu vpletenih in preiskovanih policistov, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 569/2012 z dne 10. 10. 2012, saj ne gre za primerljivo zadevo obravnavani. V navedeni zadevi je namreč sodišče presojalo vprašanje žaljivosti sicer resničnega zapisa.

17. Čeprav se pritožba nanjo ne sklicuje, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa jo omenja sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje v luči skladne sodne prakse pojasnjuje, da tudi odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-2940/07-19 z dne 5. 2. 2009, ne obravnavana primerljivega dejanskega stanja predmetnemu. V navedeni zadevi je namreč Ustavno sodišče RS obravnavalo štiri članke objavljene v časopisu D. (sicer drugo toženi stranki oziroma pritožnici), v obdobju od 24. 7. 1999 do 29. 12. 1999, ki so obravnavali pojav suma storitve kaznivih dejanj treh policistov v zvezi z opravljanjem njihovih dolžnosti, med njimi tudi tožeče stranke (tožnika), ki je bila v teh člankih označena kot komandir policijske postaje Hodoš. Ustavno sodišče RS je presojalo vprašanje ali sta toženi stranki (poleg drugo tožene stranke časopisa D. tudi prvo tožena stranka časnik V.) z navedbo besede komandir prekoračili podatke, ki jih je na tiskovni konferenci v pisnem sporočilu za javnost dala Policijska postaja Murska Sobota, ki sicer ni omenjala delovnega mesta tožnika, temveč je govorila le o teh policistih, ki so osumljeni kaznivega dejanja (tako kot v predmetni zadevi), pri tem pa je navedla začetnice imen in priimkov ovadenih policistov. V tej zvezi sodišče druge stopnje kot bistveno pojasnjuje, da so bila dejstva zapisana v navedenih štirih člankih resnična, sporna je bila le (prekomerna) individualizacija tožnika, v predmetni zadevi pa so zapisana dejstva nesporno lažna. V nadaljevanju sodišče druge stopnje pojasnjuje, da so se vsi navedeni članki nanašali na tožnika kot komandirja mejne policijske postaje Hodoš, ki je torej v okviru policije opravljal vodstveno funkcijo, zato je bil njegov položaj primerljiv s položajem politika, kot je to pritožnica navedla v ustavni pritožbi, zato je imel status absolutno javne osebe in ne relativne javne osebe, kot tožnik v predmetni zadevi (kar je pritožbeno nesporno). Kot tak pa je bil dolžan trpeti večje posege v svojo zasebnost, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ko je zapisalo, da je brez privolitve mogoče pisati o zasebnem življenju absolutno javnih oseb, ki se zavestno in voljno izpostavijo javnosti ter jih spremlja utemeljen in legitimno pričakovan interes javnosti. Tudi Ustavno sodišče RS je primerjani odločbi zapisalo, da je stopnja, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v del izvršilne veje oblasti, saj so v splošnem meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Teža te okoliščine je torej odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije oziroma javnosti nastopanja gre (9. točka obrazložitve). Prav tako so bili članki v primerjani zadevi naslovljeni z vprašaji ("So bili policisti v navezi z Ukrajinkami?", "Podkupljiv komandir pomagal prostitutkam?" in "Ob službo ne v pokoj?") in ne v trdilni obliki kot v danem primeru ("Med preiskovanimi tudi trije policisti"), kar je pri povprečnem bralcu nedvomno vzbudilo večje prepričanje v resničnost zapisanega. Nenazadnje je Policijska uprava Murska Sobota na novinarski konferenci razkrila začetnice imen in priimkov ovadenih policistov ter jih je s tem v določeni meri že individualiziralo, tako je zgolj zapis delovnega mesta tožnika izviral iz neuradnih krogov, čemur pa v danem primeru ni bilo tako. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje prepričano, da primerjana odločba Ustavnega sodišča RS ni uporabljiva v predmetni zadevi.

18. V zvezi s pritožbeno grajo, da se na tožnika nanaša zgolj majhen del članka sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sodna praksa zavzela enotno stališče, da mora sodišče pri ocenjevanju, ali je bilo s člankom nedopustno poseženo v posameznikovo čast in dobro ime, vselej presojati članek kot celoto in ne le z vidika posameznih navedb⁶. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa je celoten pomen članka razviden iz naslova, fotografij, grafične zasnove, poudarkov, stila pisanja, itd., pri tem pa je potrebno imeti v mislih kočni vtis, ki ga članek kot celota pusti na povprečnem bralcu⁷, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

19. Zavzetih stališč ne more spremeniti niti toženkino sklicevanje na okoliščino, da je bila novinarki V.L. napačna informacija o tem, da je eden izmed preiskovanih policistov tudi tožnik, nameščene s strani anonimnih policijskih virov z namenom tožnikove diskreditacije. Slednje namreč postavlja pod vprašaj zanesljivost in verodostojnost navedenih virov, kar pa je riziko, ki ga mora v svoje breme prevzeti novinar, ki se pri objavi informacij zanaša na neuradne vire, kot je to že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Posledično se toženka ne more sklicevati na to, da ji je anonimni policijski vir do tedaj zmeraj posredoval resnične podatke in da so bili tudi podatki o preostalih dveh preiskovanih policistih točni. Nenazadnje tudi to ne drži, saj je v predmetnem članku izrecno zapisano, da se novinarka do imena tretjega preiskovanega policista še ni uspela dokopati. Ne glede na navedeno pa bi morala novinarka sporno informacijo dodatno preveriti pri tožniku, kot je to že pojasnjeno zgoraj, prav tako pa je v vsakem primeru prekoračila dopustne okvire svobode izražanja z objavo nepotrebnega pripisa, da je tožnik lastnik gostinskega lokala Boki v Hočah, kot je bilo prav tako že obrazloženo.

20. V nadaljevanju pritožba izpodbija tudi vzročno zvezo med opisanim protipravnim ravnanjem toženke in višino škode ter poudarja, da je sodni izvedenec psihiatrične stroke B.F., dr. med. v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 13. 2. 2017 zapisal, da je bilo spoznanje tožnika, da je nekdo iz vrst policije toženki namenoma dal lažno informacijo o njem, pripomoglo k večji intenzivnosti in podaljšanju simptomov že razvite stresne motnje. V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je pritožbeno nesporno, da je izvirni vzrok stresne motnje ravno objava lažnih dejstev o tožniku v predmetne članku, zato se toženka, ob vsem že povedanem, ne more izgovarjati na to, da škoda, ki se odraža v večji intenzivnosti in trajanju stresne motnje, ni posledica krivdnega ravnanja toženke, saj je že imenovani izvedenec jasno zapisal, da ne more razmejiti vpliva med tema dvema dejavnikoma. Prav tako tožnik s tem ni nikakor soprispeval k višine škode, kot to zmotno meni pritožba, saj ni z ničemer prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer (prvi odstavek 171. člena OZ), zato s pritožbo očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Upoštevajoč obrazloženo in dejstvo, da pritožba ne izpodbija obsega in trajanja duševnih bolečin tožnika, niti višine prisojene denarne odškodnine je sodišče druge stopnje vse pritožbene navedbe v tej zvezi zavrnilo kot neutemeljene.

21. Nenazadnje pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o objavi opravičila in neutemeljeno meni, da je toženka svojo obveznost iz 178. člena OZ izpolnila že z objavo popravka po 26. členu Zakona o medijih (v nadaljevanju Zmed). Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se pravica do objave popravka po Zmed in objave opravičila po OZ medsebojno ne izključujeta. Objava popravka namreč po svojem bistvu predstavlja le odgovor prizadetega na objavljeno informacijo, kar dokazuje tudi dejstvo, da je pod popravkom podpisan tožnik. S samo objavo popravka pa tožnik še ni dobil zadoščenja za duševno trpljenje povzročeno z objavo predmetnega članka, kot je to tudi sam izpovedal in kot je to potrdil sodni izvedenec psihiatrične stroke, ki je zapisal, da objava popravka ni imela pozitivnega vpliva učinka na takratno duševno zdravje tožnika. Vsled navedenega in upoštevajoč dejstvo, da je bila objava neresnične informacije o tožniku vsekakor objektivno žaljiva in je grobo posegla v tožnikovo čast in dobro ime, je sodišče druge stopnje prepričano, da bo šele objava opravičila blagodejno vplivala na duševno stanje tožnika, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Povedanega ne moreta spremeniti niti okoliščini, da je bila vsebina objavljenega popravka usklajena s tožnikom in njegovo pooblaščenko, niti dejstvo, da je bila tožniku ponujena objava opravičila, saj je bilo storjeno pod pogojem, da se objavi bodisi opravičilo, bodisi popravek, kot že rečeno, pa ima tožnik pravico do obojega.

22. V posledici pritožbe zoper glavno stvar toženka izpodbija tudi stroškovno določitev sodišča prve stopnje, vendar svoje pritožbe v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato jo je sodišče druge stopnje po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

23. Vsled navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

25. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo toženke niso prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 433/2009 z dne 13. 12. 2012.Glej tudi Finžgar,A., Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, stran 38 in 39.
² Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014. Glej tudi L. Šturm v L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske, državne in evropske študije, Ljubljana 2002, Komentar k 2. in 15 členu, str. 56 in 195 ter J. Zobec, Praktična konkordanca v ustavosodni presoji, Pravosodni bilten, št. 2/2011, str.13.op. cit., str. 18.
³ Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014. Glej tudi A. Šelih, Svoboda izražanja in kazenskopravno varstvo časti in ugleda v M. Pavčnik in drugi, Temeljne pravice, Pravna obzorja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 264 in nsl. ter zadevo Karman v. Russia, Appl. n. 29372/02, 14.3.2007.
⁴ Tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 658/2004 z dne 7. 12. 2006.
⁵ Tako tudi sklep in sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 414/2003 z dne 14. 12. 2004.
⁶ Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014.
⁷ Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča SR, opr. št. II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014.

Datum zadnje spremembe:

03.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1862/2021
• VSL sodba in sklep I Cp 254/2009
• VSM sklep I Ip 318/2014