VSM Sodba I Cp 209/2018

Jedro

Tožnik je sicer res svojo terjatev priglasil v okviru stečajnega postopka, vendar pa stečajno sodišče po izdaji sklepa iz 1. točke šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP, z dne 29. 3. 2016, s katerim je sklenilo, da se preizkus terjatev ne opravi, ni spremenilo tega sklepa iz razloga po 2. točki šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP, ker so se med stečajnim postopkom izpolnili pogoji za razdelitev, kar bi v skladu s 5. točko šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP narekovalo, da se predmetni pravdni postopek znova prekine.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka glede zneska pravdnih stroškov spremeni tako, da se znesek 1.678,00 EUR nadomesti z zneskom 1.359,18 EUR.

II. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi nastale ji stroški v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan v 15 dneh plačati tožniku 75.333,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2015 dalje do plačila, v presežku za zahtevanih 17.629,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2015 dalje ter za zakonske zamudne obresti od zneska 75.333,42 EUR od 20. 7. 2015 do 16. 9. 2015 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan v 15 dneh tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.678,00 EUR, od zapadlosti pa do prenehanja obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo sodišča prve stopnje se po pooblaščencih pritožuje toženec. Toženec meni, da tožnik nima pravnega interesa za predmetno pravdo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je pravni interes tožnika in zakaj tožnik potrebuje dva izvršilna naslova. Tožnikova terjatev je nastala pred pričetkom postopka osebnega stečaja nad tožencem, po uvedbi katerega je prvostopenjsko sodišče pravno pravilno prekinilo pravdni postopek, tožnik pa je svojo terjatev kot upnik priglasil v postopku osebnega stečaja. Stečajna upraviteljica je tožnikovo terjatev obravnavala, tožnikove terjatve pa se tudi nahajajo v popisu spisa osebnega stečaja nad tožencem. Primarno mora stečajna upraviteljica odločiti o priglašeni terjatvi tožnika, in če je odločanje o terjatvi tožnika stečajna upraviteljica preložila, to ne pomeni, da ima sodišče prve stopnje pravico nadaljevati pravdni postopek. Počakati mora na odločitev o priglašeni terjatvi tožnika in šele v primeru, če bi bila tožnikova terjatev v postopku osebnega stečaja nad tožencem zavrnjena, bi tožnik lahko zahteval nadaljevanje pravde. Ker se to ni zgodilo, prvostopenjsko sodišče ne bi smelo nadaljevati s pravdo in je izpodbijana sodba najmanj preuranjena. Tožnik v pravdnem postopku nima pravnega interesa vse do dneva, dokler mu v stečaju priglašena terjatev ne bi bila zavrnjena, šele tedaj bi tožnik imel pravico do pravde, vendar ne z dajatvenim, pač pa z ugotovitvenim zahtevkom.

V stečajnem postopku je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom St 5504/2015, z dne 29. 3. 2016, odločilo, da da se prične postopek odpusta obveznosti tožencu, in da ta postopek traja do 29. 3. 2018. V primeru uspešnega poteka preizkusne dobe bodo tožencu odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do 23. 11. 2015, torej tudi obveznost iz domnevno povzročene materialne škode.

Toženec v pritožbi navaja tudi, da tožba sploh nima trditvene podlage o tem, kdaj bi naj tožniku nastala materialna škoda, zato se čas nastanka škode lahko le domneva in zato takšne tožbe ni mogoče obravnavati, kljub temu pa je sodišče izdalo celo sodbo, ne da bi tožnika pozvalo, da naj tožbo dopolni. Ne tožba ne sodba nimata podatka, kdaj bi naj toženec sploh povzročil materialno škodo tožniku. Glede na to, da je toženec upravičen do odpusta vseh obveznosti, ki so mu nastale do 23. 11. 2015, pa je datum nastanka škode pravno relevanten in pomemben še zlasti glede presoje, ali je takšna obveznost tožencu s sklepom v postopku osebnega stečaja odpuščena.

Sopotnikom so nastale poškodbe in je bilo posledično potrebno zdravljenje zaradi objektivne odgovornosti lastnika vozila, katerega je upravljal toženec, in ki ni bilo registrirano, niti zavarovano. Za škodo povzročeno s takšnim objektivno nevarnim sredstvom pa odgovarja lastnik. Prvostopenjsko sodišče pa sploh ni ugotavljalo, kdo je lastnik vozila, kar vpliva na pasivno legitimacijo. Razen tega so vsi sopotniki vedeli, da so sami, razen sovoznice, pod vplivom mamil, in da je tudi voznik pod vplivom mamil ter so tudi vedeli, da je vozilo neregistrirano, pa so vseeno od voznika zahtevali, da jih odpelje v H.. Ne gre torej le za 20 % sokrivdo ne pripetih voznikov, pač pa za izključno privolitev vseh treh sovoznikov v posledice prometne nezgode. Vsi so zato tudi pasivno legitimirani napram tožniku, vsak za svoje stroške zdravljenja.

Toženec tudi uveljavlja, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna glede stroškovne odločitve, ker tožniku pravdni stroški ne pripadajo, če pa bi mu že pripadali, pa mu pripadajo glede na uspeh v pravdi.

Toženec zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in tožbo zavrže, podredno pa zavrne oziroma podredno zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov toženca.

3. Tožnik na pritožbo toženca ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. V postopku je v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, razen v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, o čemer bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika zoper toženca za vračilo stroškov zdravljenja svojih zavarovancev Ž. B., D. M. in B. P., saj je toženec s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri so se le-ti telesno poškodovali. Toženec je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 20097/2013, z dne 6. 9. 2013, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) z opisom identičnega dejanskega stanu, kot ga zatrjuje tožnik. Tožnik je pod vplivom mamil vozil neregistrirano motorno vozilo in na semaforiziranem križišču pri zavijanju levo odvzel prednost pravilno nasproti vozečemu vozilu. Tožniku so nastali stroški kritja zdravljenja že navedenih poškodovancev v prometni nesreči ter zato zahteva povrnitev povzročene škode od toženca v skupni višini 92.962,53 EUR.

Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem postopku ugotovilo, da je podan 20 % soprispevek zavarovancev tožnika Ž. B. in D. M. k nastali škodi, zato je njun 20 % soprispevek pri odmeri višine tožniku nastale škode upoštevalo in razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 75.333,42 EUR¹.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik nima pravnega interesa za obravnavano pravdo, ker je svojo terjatev kot upnik priglasil v postopku osebnega stečaja, prvostopenjsko sodišče pa ne bi smelo nadaljevati pravdnega postopka vse do odločitve o priglašeni terjatvi tožnika v stečajnem postopku. Šele v primeru, če bi bil tožnikov zahtevek zoper toženca v stečajnem postopku zavrnjen, bi tožnik imel pravico do pravde, vendar ne z dajatvenim, ampak le z ugotovitvenim zahtevkom.

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom, z dne 18. 12. 2015, zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad tožencem, prekinilo pravdni postopek z dnem 26. 11. 2015, vendar pa je s sklepom, z dne 7. 3. 2017, sklenilo, da se pravdni postopek nadaljuje. Sodišče je namreč v postopku osebnega stečaja izdalo sklep iz 1. točke šestega odstavka 383. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), s katerim je odločilo, da se preizkus terjatev ne opravi. V takšnem primeru pa se v skladu s 5. točko šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP pravdni in drugi postopki, ki so bili prekinjeni zaradi začetka postopka osebnega stečaja, nadaljujejo s pravnomočnostjo tega sklepa.

8. Ne drži pritožbena navedba, da mora v takšnem primeru sodišče počakati na odločitev o priglašeni terjatvi tožnika v stečajnem postopku, saj gre za terjatev, za katero v skladu s 408. členom ZFPPIPP ne učinkuje odpust obveznosti². Čeprav je tožnik svojo terjatev (zahtevek za povrnitev škode za zdravljenje zavarovancev) priglasil v postopku osebnega stečaja toženca, na to terjatev odpust obveznosti v skladu s 408. členom ZFPPIPP ne učinkuje in tožencu v postopku osebnega stečaja ta obveznost ne more biti odpuščena. Prvostopenjsko sodišče v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe navaja ustrezne razloge, zaradi katerih tožnik ima interes za to pravdo, ki jih pritožbeno sodišče povzema. Tožnik je sicer res svojo terjatev priglasil v okviru stečajnega postopka, vendar pa stečajno sodišče po izdaji sklepa iz 1. točke šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP, z dne 29. 3. 2016, s katerim je sklenilo, da se preizkus terjatev ne opravi, ni spremenilo tega sklepa iz razloga po 2. točki šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP, ker so se med stečajnim postopkom izpolnili pogoji za razdelitev, kar bi v skladu s 5. točko šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP narekovalo, da se predmetni pravdni postopek znova prekine. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik ima pravni interes za to pravdo, v kateri je tožbeni zahtevek tudi pravilno oblikoval.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da v tožbi ni trditvene podlage o tem, kdaj naj bi naj tožniku nastala materialna škoda, saj je dan nastanka materialne škode pravno relevanten in pomemben še zlasti glede presoje ali je takšna obveznost tožencu s sklepom v postopku osebnega stečaja odpuščena. Ne glede na to, da za obravnavano terjatev v skladu s 408. členom ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje, pa iz trditvene podlage tožbe natančno izhajajo datumi nastanka škode (za posamezne zavarovance Ž. B., D. M. in B. P. so to datumi plačil storitev v zvezi s stroški zdravljenja).

10. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da so sopotniki v vozilu toženca prostovoljno vstopili v vozilo, zato ni podana toženčevega odgovornost za stroške zdravljenja, ki jih je za njih poravnal tožnik. Toženec ne zatrjuje nobene okoliščine, ki bi izkazovala, na podlagi česa oziroma zakaj bi zavarovanci tožnika ob vstopu v vozilo morali in mogli predvidevati, da se bo njihova vožnja končala s prometno nesrečo, v kateri se bodo telesno poškodovali, zato zavarovancema tožnika Ž. B. in D. M. ni mogoče pripisati višjega soprispevka k nastali škodi, kot ga je že ocenilo prvostopenjsko sodišče zaradi neuporabe varnostnega pasu med vožnjo, sopotnici B. P. pa ne soprispevka k nastali škodi. Dejstva, da so sopotniki vedeli, da je toženec pod vplivom mamil, zato so stroške zdravljenja zaradi prometne nesreče dolžni nositi sami, pa toženec v okviru pravočasno podanih trditev ni navajal, zato je tovrstno pritožbeno navajanje neupoštevno.

11. Pritožba tudi nima prav, da za nastale poškodbe in posledično za stroške potrebnega zdravljenja zaradi objektivne odgovornosti za škodo povzročeno z nevarnim sredstvom odgovarja lastnik vozila, ki ga je upravljal toženec, saj to ni bilo registrirano niti zavarovano.

V skladu s prvim odstavkom 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V vseh drugih primerih pa ima zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. V konkretnem primeru tako tožnik utemeljeno zahteva povrnitev povzročene škode od toženca, ker obvezno avtomobilsko zavarovanje za vozilo ni bilo sklenjeno, saj je iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovancev tožnika.

Zaradi navedenih razlogov je odločitev prvostopenjskega sodišča, tako kot izhaja iz točke I in II izreka izpodbijane sodbe, pravilna.

12. Je pa utemeljena pritožbena graja, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče bi moralo o pravdnih stroških odločiti v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP oziroma v skladu z načelom uspeha pravdnih strank v pravdi.

Tožniku odmerjeni znesek prvostopenjskih pravdnih stroškov 1.678,00 EUR pritožbeno ni sporen. Glede na 81 % uspeh tožnika v pravdi mora toženec plačati tožniku 81 % tega zneska, kar znese 1.359,18 EUR.

13. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo le v stroškovni odločitvi in sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo tako, da je odmerjene stroške pravdnega postopka, ki jih je toženec dolžan plačati tožniku, znižalo na 1.352,18 EUR (peta alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženec je s pritožbo le delno uspel v stroškovni odločitvi, s pritožbo glede glavne stvari pa ni bil uspešen, zato je šteti, da s pritožbo v pretežnem delu ni bil uspešen. Svoje pritožbene stroške mora zato nositi sam (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnik je od toženca zahteval povrnitev stroškov zdravljenja za Žigo Brega v znesku 77.531,94 EUR, prvostopenjsko sodišče pa je ob upoštevanju njegovega 20 % soprispevka k nastali škodi priznalo znesek 62.025,55 EUR, za D. M. pa je tožnik zahteval povrnitev stroškov zdravljenja v znesku 10.613,60 EUR, prvostopenjsko sodišče pa je ob upoštevanju njenega 20 % soprispevka k nastali škodi priznalo znesek 8.490,88 EUR.
² Terjatve za katere med drugimi ne učinkuje odpust obveznosti:2. točka drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP: V pogojni obsodbi določenega pogojavrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem, 5. točka drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP: Povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.

Datum zadnje spremembe:

30.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 334/2021
• VSL Sklep I Cp 2097/2017
• VSM Sklep I Cp 1049/2017