VSM Sklep I Cp 10/2018

Jedro

Posest je po določbi prvega odstavka 24. člena SPZ neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest), medtem ko je toženec preko parcele št. 40/6 občasno hodil in vozil na parcelo št. 40/4, za kar je vselej imel dovoljenje večinskih lastnikov.

Kdor občasno zapelje preko tuje nepremičnine na prošnjo in po dovoljenju lastnika, nima posesti. Takšna uporaba ne predstavlja dejanske oblasti nad nepremičnino.

Obravnavano ravnanje je namreč brez tožničinega soglasja poseglo v dotedanji način izvrševanja posesti. To pa je po določbi 35. člena SPZ razlog za varstvo posesti celo med več soposestniki. Obravnavani del parcele št. 40/6, na katerem je prišlo do motenja posesti, predstavlja zelenico pred stopniščem in vhodom v tožničino stanovanje. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica na tem delu zelenice imela postavljena cvetlična korita. Toženec njene posesti cvetličnih korit in tega dela zelenice ni zanikal.

Brez tožničinega soglasja ni smel posegati v to posestno stanje, ne glede na to, ali sta se ostala dva solastnika nepremičnine s tem strinjala ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in IV. odstavek izreka) potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 213,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da jo je toženec motil v posesti nepremičnine parc. št. 40/6 k.o. H. tako, da je 13. 9. 2016 zapeljal s kombiniranim vozilom na parcelo, izstopil, premaknil cvetlično korito, manevriral z vozilom po parceli in zapeljal na betonski podest, nato pa vzratno na parcelo št. 40/4 k.o. H., ter v delu, s katerim je tožnica zahtevala prepoved bodočih takšnih in podobnih motenj posesti parcele št. 40/6 k.o. H.. V presežku, kolikor je tožnica zahtevala plačilo sodnih penalov 5.000,00 EUR za vsako bodočo motitveno ravnanje, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo povrniti tožnici 1.424,46 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper obsodilni del sklepa sodišča prve stopnje (I., II. in IV) se je toženec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajal je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedb vseh zaslišanih prič, ki so izpovedale, da je toženec izvrševal posest na parceli št. 40/6 odkar se je tja preselil. Lastnica parcele št. 40/4 M. T. je uporabljala dovozno pot po parceli št. 40/6 za manjša vzdrževalna dela, saj po parceli št. 40/2 ni dovozne poti na parcelo št. 40/4. V korist toženca so izpovedovale tudi priče V. O., R. W., D. K., Š. P. in M. V.. Iz teh dokazov izhaja, da je toženec mirno izvrševal posest parcele št. 40/6, tudi na dan 13. 9. 2016. Sodišče prve stopnje je prav tako spregledalo aneks h kupoprodajni pogodbi z dne 17. 8. 2001 med D. K. in V. T.. Pritožnik meni, da njegovo ravnanje 13. 9. 2016 ni bilo protipravno, ker je imel dovoljenje večinskih lastnikov parcele št. 40/6. Dovoljenje neposrednemu sosedu za občasen prevoz preko parcele ne pomeni razpolaganja in ne predstavlja posla, ki bi presegal redno upravljanje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katere materialnopravne norme je štelo, da je dovoljenje večinskih lastnikov preseglo redno upravljanje stvari, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik vztraja, da tožnica ni izkazala ekonomskega interesa za posestno varstvo, saj ji ni nastala nobena škoda, njena posest parcele št. 40/6 pa z obravnavanim dejanjem ni bila omejena ali onemogočena. Prestavitev cvetličnega korita ne pomeni upoštevnega posega v posestno stanje, občasen dovoz preko parcele pa ne pusti nobenih posledic. Prepoved uporabe parcele št. 40/6 za potrebe parcele št. 40/4 bo povzročila gospodarsko škodo, saj parcela št. 40/4 nima svojega dostopa do javnega cestnega omrežja. Pritožba zaključuje, da tožba ni bila vložena pravočasno, ker bi se naj domnevno motilna dejanja začela že 12. 5. 2016, vendar je bila tožba vložena šele po dejanju 13. 9. 2016. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Navajala je, da toženec ni imel nobene podlage za vožnjo po parceli št. 40/6, saj na njej ni služnostne pravice in je ni imel v posesti. Vožnjo bi morali dovoliti vsi solastniki, ne le M. V. in V. O., ki spornega dela zelenice pred tožničinim stanovanjem sploh ne uporabljata. Za izjemne dogodke bi vožnjo na prošnjo dovolila tudi tožnica, vendar ne številne in brezobzirne vožnje s kombijem, ki jih toženec po svoji parceli (oziroma parceli svoje partnerke, ki je lastnica parcele št. 40/2 in 40/4) ne izvaja. Njenega soglasja toženec ni iskal, čeprav je solastnika Ogrizka po telefonu obveščal en dan pred spornim dogodkom. Za vožnjo ob izjemnih dogodkih se je tudi od prejšnjih posestnikov iskalo soglasje. Pritožnica se ne strinja s stališčem pritožbe, da ne gre za motenje posesti, če toženca ne vidi, ko vozi po njeni posesti. Kljub prepovedi je z vožnjami nadaljeval, celo med tekom pravde. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožba zaradi motenja posesti mora biti vložena pravočasno, to je v subjektivnem roku 30 dni od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v objektivnem roku enega leta od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnica tožbo zaradi motilnega dejanja 13. 9. 2016, pravočasno vložila 13. 10. 2016. V primeru nadaljevanega motenja se rok šteje od zadnjega motilnega dejanja. Prvo sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na podlagi česar je pravilno odločilo, brez bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica etažna lastnica posameznega dela številka 4 v stanovanjski hiši št. 486 k.o. H., ki stoji na parceli št. 40/6, katere solastnica in soposestnica je tožnica. Neizpodbijan je tudi potek dogodka z dne 13. 9. 2016. Neuspešno pa pritožba poizkuša prikazati, da je bil toženec soposestnik parcele št. 40/6. Posest je po določbi prvega odstavka 24. člena SPZ neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest), medtem ko je toženec preko parcele št. 40/6 občasno hodil in vozil na parcelo št. 40/4, za kar je vselej imel dovoljenje večinskih lastnikov, kot je sam navajal v odgovoru na tožbo in v pravočasnih navedbah. Kdor občasno zapelje preko tuje nepremičnine na prošnjo in po dovoljenju lastnika, nima posesti. Takšna uporaba ne predstavlja dejanske oblasti nad nepremičnino. Zaključka sodišča prve stopnje, da toženec ni imel soposesti parcele št. 40/6, ne morejo v ničemer omajati pritožbene navedbe o izpovedbah ostalih dveh solastnikov in soposestnikov, to je M. V., da je vedno šlo za občasen dostop v soglasju z lastniki, tako redko, da ni omembe vredno, in V. O., ki ga je toženec dan pred spornim dogodkom obvestil.

7. Pomembno je posestno stanje poleti 2016, ne pa okoli leta 2000, zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni izreklo o pričah, ki so opisovale starejše razmere. Izpovedbe sedanjih lastnikov nepremičnine parcele št. 40/6, pravdnih strank in partnerke tožene stranke, je prvo sodišče obravnavalo. Iz istega razloga tudi ni pomemben pogodbeni aneks z dne 17. 8. 2001, sklenjen med drugimi osebami. Zanesljivo je ugotovljeno, da ni bila pridobljena nobena služnost na parceli št. 40/6 v korist parcele št. 40/4.

8. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi toženec moral pridobiti tudi soglasje tožnice kot soposestnice parcele št. 40/6, čeprav na drugačni pravni podlagi. Ker gre za motenjsko pravdo, po določbi 426. člena ZPP ni pomembno lastniško stanje in vprašanje ali dovolitev prevoza presega okvir rednega upravljanja s stvarjo v smislu petega odstavka 67. člena SPZ, pač pa zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Obravnavano ravnanje je namreč brez tožničinega soglasja poseglo v dotedanji način izvrševanja posesti. To pa je po določbi 35. člena SPZ razlog za varstvo posesti celo med več soposestniki. Obravnavani del parcele št. 40/6, na katerem je prišlo do motenja posesti, predstavlja zelenico pred stopniščem in vhodom v tožničino stanovanje. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica na tem delu zelenice imela postavljena cvetlična korita. Toženec njene posesti cvetličnih korit in tega dela zelenice ni zanikal. Še manj trdil, da sta ostala solastnika izvrševala posest s premikanjem cvetličnih korit in vožnjo po tem delu zelenice ali celo na parcelo št. 40/4. Brez tožničinega soglasja ni smel posegati v to posestno stanje, ne glede na to, ali sta se ostala dva solastnika nepremičnine s tem strinjala ali ne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica takšnim prevozom nasprotovala in toženca na to opozorila, vendar toženec soglasja pri njej ni iskal, niti je o uporabi parcele št. 40/6 obvestil. Brez ustanovljene služnosti in soglasja tožnice je bil toženčev poseg v njeno posest protipraven. O vprašanju, ali ima toženec pravico do prevozov, bo odločeno v meritornem sporu, ki menda že teče.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica ima pravni interes za varstvo posesti, za kar ni potrebno, da na stvari nastane škoda ali druga zunanja sprememba. Z zahtevkom za varstvo posesti lahko tožnica preprečuje poseganje v svojo posest, kot je stopanje in vožnja po zelenici. Za takšen zahtevek ji ni mogoče odrekati ekonomskega interesa. Pritožba zmotno meni, da prestavljanje cvetličnih korit in občasen dovoz preko parcele, ki ne pusti posledic, ni upošteven poseg v posestno stanje. Tožnica lahko v skladu s 34. členom SPZ zahteva prepoved takšnega bodočega motenja. Pritožbene navedbe, da bo tožencu preprečevanje dovozov povzročilo gospodarsko škodo, kaže na njegov namen nadaljevati s posegi oziroma izvrševati služnostno pravico, čemur ima tožnica pravni (tudi ekonomski) interes nasprotovati.

10. Razlogi v pritožbi niso utemeljeni, niti podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP, v zvezi s 424. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

11. V pritožbenem postopku je uspela tožnica, ki je upravičena do povrnitve stroškov nagrade pooblaščencu za odgovor na pritožbo - 172,13 EUR, DDV - 37,87 EUR in materialnih stroškov - 3,40 EUR.

Datum zadnje spremembe:

30.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1240/2012
• VSC sklep Cp 14/2009
• VSL sklep I Cp 377/2010